Jedro

Denarna enota Republike Slovenije je tolar, ki je tudi edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (1. odst. 1. čl. in 1. odst. 2. čl. Zakona o denarni enoti RS, Ur. l. RS št. 17/91). Čeprav je bila v posojilni pogodbi kot merilo vrednosti določena tuja valuta, ob nakazani materialnopravni podlagi ne more biti nobenega dvoma, da lahko tožeča stranka kot valuto izpolnitve vedno uveljavlja tolar. Prav tako lahko le-ta v odsotnosti izrecnega pogodbenega določila sama izbere trenutek in s tem devizni tečaj, po katerem bo denarna terjatev, ki je bila prej izražena v tuji valuti, od tega trenutka dalje izkazana v domači denarni enoti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v presežku 5.853.803,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2000 dalje do plačila in glede pravdnih stroškov in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo rasodilo, da mora toženec plačati tožnici 7.212.721,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2000 dalje do plačila. Višji obrestni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči strani povrniti 403.556,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2001 dalje do plačila. Proti sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil toženec, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb. Navaja, da iz predložene posojilne pogodbe z dne 27.5.1999 popolnoma jasno izhaja, da je bilo posojilo dano v DEM, zato se morajo tudi vse ostale pravice iz posojilne pogodbe obračunavati v tej valuti. Nesporno je, da je tožeča stranka tožencu posodila glavnico 60.000,00 DEM, pogodbeni stranki pa sta se 9.6.2000 dogovorili, da znaša skupni končni dolg 69.000 DEM. Ker sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, toženec vtraja, da mora vse pravdne stroške nositi tožeča stranka. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeni očitek, da je tožeča stranka upravičena le do vračila posojila v tuji valuti, v kateri se morajo obračunati tudi vse stranske obveznosti tožene stranke, je neutemeljen. Denarna enota Republike Slovenije je tolar, ki je tudi edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (1. odst. 1. čl. in 1. odst. 2. čl. Zakona o denarni enoti RS, Ur. l. RS št. 17/91). Čeprav je bila v posojilni pogodbi kot merilo vrednosti določena tuja valuta, ob nakazani materialnopravni podlagi ne more biti nobenega dvoma, da lahko tožeča stranka kot valuto izpolnitve vedno uveljavlja tolar. Prav tako lahko le-ta v odsotnosti izrecnega pogodbenega določila sama izbere trenutek in s tem devizni tečaj, po katerem bo denarna terjatev, ki je bila prej izražena v tuji valuti, od tega trenutka dalje izkazana v domači denarni enoti. Tožeča stranka je kot datum obračuna izbrala 9.6.2000. Dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje zamudne obresti po samem zakonu. Višino obrestne mere zamudnih obresti določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS št. 45/95), v nadaljevanju ZPOMZO). Predpisana obrestna mera zamudnih obresti je letna obrestna mera, po kateri se obrestujejo denarne obveznosti v domačem denarju od dneva nastanka dolžnikove zamude do dneva plačila (1. odst. 1. čl. ZPOMZO). V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pravdni stranki sta se ob sklenitvi posojilne pogodbe z dne 27.5.1999 dogovorili za pogodbene obresti po dvoprocentni mesečni obrestni meri (4. čl. pogodbe). Po določbi 1. odst. 399. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Ker je citirano pravilo kogentne narave, pogodbeni stranki ne moreta določiti višje obrestne mere pogodbenih obresti od tiste, ki jo določa zakon. Tudi delnih plačil na račun dolga ni mogoče obračunati drugače kot z upoštevanjem omejitev iz 1. odst. 399. čl. ZOR. Ker ob takšni materialnopravni podlagi sodišče prve stopnje ne bi smelo nuditi pravnega varstva tožeči stranki glede pogodbenih obresti, ki presegajo z zakonom določeno najvišjo dopustno mero pogodbenih obresti, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo v presežku 5.853.803,20 SIT z zakonskimmi zamudnimi obrestmi in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). Tolarska protivrednost 56.000 DEM (60.000 DEM - 4.000 DEM) je namreč tista najmanjša vsota, ki jo toženec zagotovo dolguje tožnici. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, koliko mora dolžnik še plačati upniku, pri čemer bo moralo pri vračunavanju upoštevati 313. čl. ZOR.