Jedro

Ni mogoče šteti, da je bila izročitev nepremičnin (kot stvarnega vložka) ob ustanovitvi podjetja brez vsakega pravnega pomena in učinka, pa čeprav zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičnini ni bil izveden.

Stranka nima pravne podlage zahtevati vrnitev predmeta pogodbe, ki ga je (kot stvarni vložek) izročila drugi stranki na podlagi pogodbe. Takšnega zahtevka ji ne daje niti stečajni postopek, saj bi bila upravičena zahtevati le izločitev stvari, ki ne pripadajo stečajni dolžnici.

Izrek

1.) Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

2.) Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Stečajni upravitelj C. d.d. Š. pri G. - v stečaju je prerekal izločitveno pravico upnice (tožene stranke) na delu nepremičnin, na katerih je v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe na njeno ime. Zato je bil v skladu s petim odstavkom 143. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) napoten, da začne pravdo zaradi ugotovitve neobstoja prerekane pravice. V pravdnem postopku pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravica tožene stranke za izločitev dela nepremičnin iz stečajne mase (C. d.d. Š. pri G. - v stečaju) ne obstaja (I. točka izreka). Zaključilo je namreč, da so sporne nepremičnine prešle v premoženjsko sfero tožeče stranke.

Istočasno je (zaradi zastaranja) zavrnilo zahtevek tožeče stranke na izstavitev listine, na podlagi katere bi bil mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na izločevanem delu nepremičnin (II. točka izreka). Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 1,040.005,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.10.2002 do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila proti ugodilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje (proti I. in III. točki njenega izreka), ki jo je sodišče druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja prerekane izločitvene pravice (prvi odstavek izreka). Ob sklicevanju na ugotovitev sodišča prve stopnje, da podpis tožene stranke na pogodbi o ustanovitvi tožeče stranke (stečajne dolžnice) ni bil notarsko overjen in da zato niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, je namreč zaključilo, da stečajna dolžnica ni izkazala lastništva na spornih nepremičninah. Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 492.670,00 SIT pravdnih in 380.250,00 SIT pritožbenih stroškov tožene stranke (drugi odstavek izreka).

Tožeča stranka je proti drugostopenjski sodbi vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da je bila pogodba o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini v obliki delniške družbe realizirana (sporne nepremičnine so bile izročene kot stvarni vložek, podjetje pa je bilo vpisano v sodni register). Zato tudi pomanjkanje predpisane obličnosti (overovitve podpisa tožene stranke) ni več moglo vplivati na veljavnost pogodbe. V utemeljitev svojih navedb se je sklicevala na sodno prakso Vrhovnega sodišča (na njegovo sodbo in sklep, opr. št. II Ips 167/2000 z dne 05.10.2000) in na odgovor Janeza Šlibarja (bivšega vrhovnega sodnika) na 12. vprašanje glede razlage ZPPSL, objavljen v Pravosodnem biltenu, št. 1/2003, str. 75-76. Tožeča stranka je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Pri tem je priglasila revizijske stroške.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, vendar slednja nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, v katere sodišče druge stopnje ni poseglo (niso pa predmet revizijskega preizkusa), izhaja, da je bila pogodba o ustanovitvi tožeče stranke kot podjetja v mešani lastnini v obliki delniške družbe realizirana: da so bile prednostne delnice (razreda B, serijske številke 1 do 894) vplačane v stvareh, da so bile sporne nepremičnine del stvarnega vložka tožene stranke in da so predstavljale osnovni kapital novoustanovljenega podjetja (prvi odstavek na 3. strani, drugi odstavek na 4. strani in drugi odstavek na 5. strani prvostopenjske sodbe). Zato pomanjkanje predpisane obličnosti (v konkretnem primeru overovitve podpisa tožene stranke) ni več moglo biti ovira za veljavnost pogodbe z dne 16.09.1991 (priloga A2), kot to izhaja tudi iz razlogov odločbe naslovnega sodišča, na katero se je v reviziji sklicevala tožeča stranka.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve (in druge) stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, tudi izhaja, da zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičninah tožene stranke, ki so bile predmet stvarnega vložka, na novoustanovljeno podjetje (kljub intabulacijski klavzuli) ni bil izveden (drugi odstavek na 3. strani prvostopenjske sodbe). Vendar pa ni mogoče šteti, da je bila izročitev spornih nepremičnin ob ustanovitvi podjetja brez vsakega pravnega pomena in učinka. Vplačilo delnic v stvareh (vložki stvarne narave) je bilo namreč v skladu s 95. členom takrat veljavnega Zakona o podjetjih (ZP), saj je novoustanovljeni delniški družbi omogočilo, da je z vplačili (stvarnimi vložki) prosto in trajno razpolagala od njihovega vpisa v delniške knjige, kot to izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (tretji odstavek na 5. strani njegove sodbe).

Z vplačilom (prednostnih) delnic so sporne nepremičnine prešle v premoženjsko sfero novoustanovljenega podjetja. Z izpolnitvijo pogodbe z dne 16.09.1991 so postale del premoženja tožeče stranke in s tem stečajne mase. Tožena stranka zato nima pravne podlage zahtevati vrnitve predmeta pogodbe, ki ga je (v konkretnem primeru kot stvarni vložek) izročila tožeči stranki na podlagi veljavne (konvalidirane) pogodbe (primerjaj razloge sodbe naslovnega sodišča, opr. št. III Ips 74/2000 z dne 29.03.2001, in določbo prvega odstavka 225. člena sedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), po kateri se vložki ne smejo vrniti). Takšnega zahtevka ji tudi ne daje stečajni postopek, ki se je nad podjetjem (pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, pod opr. št. St 16/96) začel dne 09.10.1996 (primerjaj razloge Janeza Šlibarja glede lastninske pravice na stanovanju, ki v zemljiški knjigi še ni bila vpisana na kupca, na katere se je v reviziji sklicevala tožeča stranka). Tožena stranka bi bila namreč na podlagi prvega odstavka 131. člena ZPPSL upravičena zahtevati le izločitev stvari, ki ne pripadajo stečajni dolžnici (tožeči stranki).

Torej materialnega prava ni zmotno uporabilo sodišče prve stopnje, ampak sodišče druge stopnje. Posledično pa (zaradi zmotne pravne presoje) ni presodilo pritožbenih navedb dejanske narave (iz III. točke) niti postopkovne narave (iz VII. točke). Ker zato ni bilo pogojev za morebitno drugačno uporabo prava oziroma za spremembo izpodbijane sodbe, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (1. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških pa je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo (2. točka izreka).