Jedro

Če se stranki ne dogovorita o drugačni odpravnini, kot jo določa 3. odst. 36. f člena ZDR, je delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki mu je prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu, nato pa se je predčasno upokojil, in je bil pri njem zaposlen najmanj dve leti, odpravnino po 3. odst. 36. f člena ZDR in ne odpravnino ob upokojitvi po kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (1. tč. izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. in 4. tč. izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka M. C. je dolžna povrniti tožeči stranki I. U. stroške postopka v višini 33.390,00 SIT in sicer od zneska 31.365,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1997 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka." Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 12.050,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo, svoje pritožbene stroške pa trpi sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izplačati znesek 154.349,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1992 dalje. Kar je zahtevala tožnica več, je zavrnilo. Tožnici je naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka v višini 10.107,00 SIT v roku 15 dni od dneva izdaje in sklenilo, da stroške sodnih taks nosi vsaka stranka svoje.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta obe stranki.

Tožnica se pritožuje zoper sklep o stroških, s katerim ji je sodišče naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške in zoper sklep, s katerim je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške sodnih taks. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da naloži toženi stranki celotne stroške postopka. Navaja, da je večina pravdnih stroškov nastala izključno po krivdi tožene stranke, ki je na vsak način skušala dokazati obstoj dogovora, s katerim naj bi se stranki dogovorili o višini odpravnine, čeprav je morala vedeti, da tega dogovora ni bilo. Opozarja na 1. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki določa, da lahko sodišče odloči, da mora delodajalec trpeti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec ni v celoti uspel s svojim zahtevkom. Opozarja tudi na dejstvo, da je že na prvem naroku modificirala tožbeni zahtevek in takrat umaknila zahtevek za tisti del, ki ga sodišče obravnava kot neuspeh, zato se sploh postavlja vprašanje, zakaj je sodišče ugotovilo, da naj bi stranka le delno uspela v pravdi. Z modificiranim zahtevkom je uspela v celoti. Prav tako se ne strinja z odločitvijo sodišča, da naj bi vsaka stranka nosila svoje stroške sodnih taks. Meni, da bi morala tožena stranka v celoti nositi tudi stroške sodnih taks.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je prvostopno sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker ni sledilo dokaznim predlogom tožene stranke ter ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožena stranka ob odhodu v predčasni pokoj ni prejela sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka ji je ta sklep izdala, vendar ga je skupaj z ostalimi listinami poslala na SPIZ v imenu tožnice, ki je podpisala zahtevek za upokojitev. Sodišče tudi ni pravilno povzelo izpovedi priče T. O., ki je tožnici jasno povedala, da ne bo prejela odpravnine kot trajno presežna delavka, temveč le odpravnino, kot delavka, ki gre v pokoj. Tožnica se sprva s tem ni strinjala in je odklonila svoje soglasje, kasneje pa si je premislila in soglašala, da ji delovno razmerje preneha na enak način kot delavcema R. F. in J. P. Ko je bil pri toženi stranki sprejet program razreševanja presežnih delavcev, se je že vedelo, kdo se je prijavil za takšen način prenehanja delovnega razmerja in ti delavci so bili vključeni v poseben del programa, v katerem se zanje izrecno pove, da jim delovno razmerje preneha 31.12.1992 ter da jim gre le pravica do predčasne pokojnine. Tako je bilo potem določeno tudi v individualnem sklepu, ki ga je prejela tožnica in zoper katerega ni vložila zahteve za varstvo pravic. Druga zaslišana priča M. J. pa po oceni tožene stranke ni primerna, ker ni bil delavka tožene stranke in se s tožnico ni mogla dogovarjati o odpravnini. Vršila je lahko le administrativna dela po nalogu tožene stranke. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče, da bi ugotovilo ali se je tožnica odpovedala večji odpravnini, zaslišati priči R. F. in J. P., katerima je na enak način prenehalo delovno razmerje kot tožnici. Tožena stranka smatra, da čeprav se tožnica ni pismeno odpovedala odpravnini po 3. odst. 36. f člena ZDR, ji ta ne gre, ker je bila odpoved izražena s tem, da je pristala na dogovorjeni način in pogoje prenehanja delovnega razmerja. Meni, da izrecna pismena odpoved v smislu 2. odst. 36. d člena ZDR ni potrebna. Pri toženi stranki ni bilo glede pravice do opravnine uporabiti določbo 3. odst. 36. f člena, temveč določbe 36. d člena, predvsem pa določbe z njegovega 2. in 4. odst. Te se nanašajo na starejšega delavca, to je tistega, ki mu do upokojitve manjka do 5 let zavarovalne dobe in zato je pri tožnici tedaj šlo. Tožena stranka je lahko tožnico razvrstila med trajno presežne delavce samo, če je izpolnila pogoje iz tega člena, to je, če ji je zagotovila dokup zavarovalne dobe ali denarno nadomestilo za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za upokojitev ali z njenim soglasjem pravico do ustrezne odpravnine. V konkretnem primeru je tožnica izrecno in pisno dala soglasje, da ji delovno razmerje preneha zato, da se upokoji po 40. členu 2. odst. ZPIZ. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi v 1. tč. izreka in zadevo v tem obsegu vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje glede glavne stvari pravilno uporabilo materialno pravo, ni pa pravilno uporabilo določb ZZP in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih glede odločitve o stroških postopka.

Tožena stranka ne ponuja nobenih novih dokazov, s katerimi bi dokazala svoje trditve, da je vročila tožnici sklep o prenehanju delovnega razmerja. Iz dokaznega postopka izhaja le, da je navedeni sklep izdala in ga poslala ZPIZ-u, ni pa dokazano, da bi ga vročila tožnici. Samo dejstvo, da je bil sklep izdan, za varovanje pravic tožnice ne zadostuje, temveč bi ji moral biti sklep osebno vročen, kot to določa 2. odst. 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Dokazno breme v tem primeru je na toženi stranki, v skladu z določbo 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91). Ker torej tožena stranka tega ni dokazala, so pritožbene navedbe o nasprotnem neutemeljene.

Prav tako tožena stranka ni dokazala, da bi se tožnica odpovedala odpravnini po 3. odst. 36. f člena ZDR kot presežna delavka, za kar je relevanta le volja tožnice same in ne okoliščine, kako je bilo pri toženi stranki dogovorjeno z drugimi delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo na enak način (v pritožbi predlagani priči R. F. in J. P.). Gre namreč za pravico vsakega posameznega delavca, ki se ji lahko odpove le sam. Tožena stranka ni uspela dokazati, da bi se tožnica tej odpravnini odpovedala, oz. da sta se dogovorili za drugačno odpravnino v smislu določb 2. odst. 36. d člena ZDR.

Tožena stranka zmotno meni, da tožnica ni upravičena do odpravnine po 36. f členu ZDR iz razloga, ker ji je delovno razmerje kot trajno presežni delavki prenehalo po določbi 2. odst. 36. d člena ZDR in je uveljavila pravico po 2. odst. 40. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92) do predčasne upokojitve, ker je izpolnjevala pogoj starosti in sicer je dopolnila 50,5 let starosti in 32 let delovne dobe ter je bila lahko predčasno upokojena iz razloga, ker je bila spoznana za trajno presežno delavko pri toženi stranki. Po določbi 2. odst. 36. d člena ZDR je lahko takemu delavcu prenehalo delovno razmerje le z njegovim soglasjem, če mu je bila zagotovljena pravica do ustrezne odpravnine. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje zakon ne določa, kaj je to ustrezna odpravnina, zato je potrebno uporabiti določbe 3. odst. 36. f člena ZDR, ki določa, kakšno odpravnino je delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki mu preneha delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu in je pri njem zaposlen najmanj 2 leti. Ker se stranki nista dogovorili za drugačno odpravnino, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre tožnici odpravnina kot trajno presežni delavki in ne odpravnina kot delavcu ob upokojitvi. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je potrebno upoštevati, da ni šlo za prenehanje delovnega razmerja zaradi "redne" upokojitve po 101. členu ZDR, temveč za predčasno upokojitev, v posledici česar je bila tožnici odmerjena tudi nižja pokojnina. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre takemu delavcu, v kolikor ni sklenjen drugačen dogovor, odpravnina po 3. odst. 36. f člena ZDR in ne odpravnina ob upokojitvi v višini treh povprečnih plač v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece oz. plač delavca, v kolikor je to zanj ugodneje, kot je to v spornem obdobju določala Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS, št. 31/90) v 38. členu. Glede na vse navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklenilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Utemeljena je pritožba tožeče stranke glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se v ponovljenem postopku, po odločitvi višjega sodišča z dne 8.5.1997 ni več vodil postopek v zvezi z zahtevkom tožnice za plačilo nadomestila plače za čas odpovednega roka, ker je odločitev o tem delu zahtevka postala pravnomočna. Tako se je po 8.5.1997 vodil postopek le še glede zahtevka v višini 154.349,00 SIT, s katerim je tožnica v celoti uspela. Drži ugotovitev, da je uspela s polovico zahtevka le do pravnomočne odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo nadomestila plače za čas 6-mesečnega odpovednega roka. Tako je pritožbeno sodišče odločilo, da do 8.5.1997 stranki trpita vsaka svoje stroške postopka, od delne razveljavitve dalje, ki se je nanašala le na plačilo odpravnine po 36. f členu ZDR (s tem delom zahtevka je tožnica uspela v celoti) pa je sklenilo, da mora v tem delu postopka tožena stranka povrniti tožnici njene stroške postopka, ki jih je odmerilo glede na vrednost spora in potrebne stroške v skladu z določbo 155. člena ZPP, za kar je imelo podlago v določbi 2. odst. 154. člena ZPP. Tako je pritožbeno sodišče, upoštevaje vrednost spora 154.349,00 SIT, kar ob vrednosti odvetniške točke 76,50 SIT znese 200 odvetniških točk, toženi stranki za obravnavo dne 25.9.1997 priznalo 100 odvetniških točk, za pristop na obravnavo v skladu z Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 7/95, tar.

št. 10, točka 3) in 60 točk za čakanje na obravnavo v skladu z 2. odst. 13. člena OT, za obravnavo 6.10.1997 100 točk ter za obravnavo 21.10.1997 100 točk in 50 točk za trajanje obravnave po 1. odst. 13. člena OT. Tako so potrebni stroški tožene stranke znašali 410 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 76,50 SIT so tako stroški, ki jih je imela tožeča stranka z zastopanjem po odvetnici 31.365,00 SIT. Pritožbeno sodišče pri tem kot potrebnih stroškov ni štelo stroškov za pripravljalno vlogo z dne 20.10.1997, ker ta ni pripomogla k razrešitvi zadeve, prav tako pa tudi ne potnih stroškov odvetnice, saj je bila tožnica zaposlena v Ljubljani (živi v Me.), prav tako se je postopek vodil pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, tako da potni stroški odvetnice, ki ni iz Ljubljane, in ki si jo je izbrala tožnica niso potrebni stroški postopka. Tožnica ima sicer svobodno izbiro zastopnika, vendar ne tudi pravice do povrnitve stroškov, ki nastanejo z izbiro odvetnika izven kraja stalnega bivališča stranke oz. sedeža sodišča. Ker je tožnica s svojim zahtevkom po razveljavitveni odločbi v celoti uspela, je pritožbeno sodišče tudi spremenilo sklep o stroških sodnih taks in sicer je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške sodnih taks za sodbo z dne 21.10.1997 v višini 450 taksnih točk, znižano za 70 % po 1. odst. 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94), tako da le-ti znašajo, upoštevaje vrednost taksne točke (15,00 SIT na dan odločanja pritožbenega sodišča - 7. odst. 7. člena Zakona o sodnih taksah) 2.025,00 SIT. Tako znašajo celotni stroški postopka tožnice, ki jih ji je dolžna povrniti tožena stranka 33.390,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je tudi sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka in sicer za pritožbo 125 točk. Upoštevaje vrednost točke na dan odločanja pritožbenega sodišča 87,40 SIT to znese 10.925,00 SIT in stroške sodnih taks, odmerjene na dan vložitve pritožbe (vrednost do 1000 taksnih točk, znižano za 70 %) v višini 75 taksnih točk, ki znašajo ob vrednosti točke 15,00 SIT 1.125,00 SIT, tako da znašajo pritožbeni stroški skupaj 12.050,00 SIT in jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici. Tožena stranka trpi svoje pritožbene stroške sama iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.