Jedro

Toženka se je za zmanjšanje zaposlenih odločila zaradi upada prometa. Kljub takemu dejstvu pa je toženka v juliju in avgustu 2016 za določen čas zaposlila dva delavca, in to na delovnem mestu ključavničar II, na katerem je bil zaposlen tudi tožnik. Ob nadaljnjem dejstvu, da je toženka na tem delovnem mestu imela zaposlenih 17 delavcev, da je menila, da je le eden od njih odveč, da ni počakala, da se iztečejo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ampak se je odločila podati odpoved tožniku, ki je bil v bolniškem staležu, vsa ta dejstva opravičujejo domnevo, da je toženka ob podaji odpovedi pogodbe tožniku kršila prepoved diskriminacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 10. 2016, podana 26. 10. 2016, nezakonita in jo je razveljavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ampak je trajalo do 9. 4. 2017 in traja od 11. 6. 2017 dalje (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, ga prijavi v socialna zavarovanja in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 9. 4. 2017 in od 11. 6. 2017 do vrnitve na delo obračuna mesečne bruto plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja, od bruto zneskov odvede davke in prispevke ter plača neto zneske, zmanjšane za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti, vse z obrestmi (III. točka izreka). V presežku, za plačilo neto zneskov v višini prejetih nadomestil za čas brezposelnosti z obrestmi, je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Postopek je ustavilo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo regresa za letni dopust za leto 2016, na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 10. 4. 2017 do 10. 6. 2017 ter na prijavo v socialna zavarovanja in obračun ter izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja z obrestmi za obdobje 10. 4. 2017 do 10. 6. 2017 (V. točka izreka). Toženki je naložilo, da za tožnika povrne pravdne stroške v znesku 585,32 EUR z nakazilom na račun prvostopnega sodišča (VI. točka izreka) ter da tožniku povrne pravdne stroške 20,32 EUR z obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno le zoper njen ugodilni del in izrek o stroških postopka) se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Toženka navaja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, da toženka ni dokazala, da odpovedi ni podala zaradi nedopustnih razlogov. S tem je sodišče toženko postavilo v položaj, da mora dokazovati dejstva, zaradi katerih je odpoved podala ravno tožniku. Tožnik je trdil, in temu je sledilo tudi sodišče, da je odpoved prejel zaradi poškodbe pri delu. Vendar to je le tožnikovo mnenje. Katerikoli delavec bi lahko navajal takšen ali podoben razlog. Toženka je poslovni razlog dokazala in pri izbiri delavca, kateremu bo podala odpoved, ni dolžna dokazovati, da bi odpoved lahko dala drugemu delavcu. Nikjer tudi ni določila, da delavcu, ki je v bolniškem staležu, ni mogoče podati odpovedi iz poslovnih razlogov. Sodišče je z izjavo direktorja tudi napačno sklepalo, da je bila tožniku odpoved podana prav iz tega razloga, ker direktor tako ni izjavil, je pa nedvoumno in jasno izpovedal, da poškodba tožnika ni vplivala na podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje A.A., vodje kadrovske službe, ki bi lahko potrdila navedbe v 6. točki pripravljalne vloge z dne 6. 4. 2017, da je vsem ključavničarjem II, razen B.B., delovno razmerje že prenehalo, slednjemu pa 31. 5. 2017. C.C. pa je bil zaposlen le do 31. 3. 2017. Poleg tega je imel B.B. dodatne kvalifikacije, tožnik pa ne. Njemu je bila odpoved podana šele novembra, ko je bilo povsem jasno, da toženka ne bo potrebovala toliko ključavničarjev II. V tej luči je razumljivo, da te odpovedi ni podala C.C. in B.B., za katera je vedela, da jima bo delovno razmerje poteklo že čez nekaj mesecev. To je razvidno tudi iz seznama zaposlenih delavcev. Zaradi zavrnitve zaslišanja A.A. je po mnenju toženke dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je morala dokazovati dejstva, ki jih ni bila dolžna. Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na prvi odstavek 84. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki določa, da če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani. Pri tem mora delodajalec dokazati obstoj utemeljenega odpovednega razloga (konkretno poslovnega), ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (prvi in drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Kadar gre za t. i. individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot v tem primeru, toženka pravilno trdi, da ni bila dolžna uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR‑1. Je pa pomembno, da izmed več možnih delavcev na istem delovnem mestu pri izbiri presežnega delavca ni ravnala diskriminatorno oziroma zaradi neutemeljenega odpovednega razloga, ki so navedeni v 90. členu ZDR-1. 7. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je direktor toženke s sklepom z dne 21. 10. 2016 odločil, da se število izvajalcev na delovnem mestu ključavničar II od skupaj 15 zmanjša na 14, torej za enega izvajalca. Poleg tega je bilo tudi pravilno ugotovljeno, da je v času podaje izpodbijane odpovedi na delovnem mestu ključavničar II toženka v resnici imela 15 zaposlenih za nedoločen čas ter še dva delavca za določen čas (B.B., C.C.), s katerima je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena 18. 7. 2016 oziroma 4. 8. 2016 in s trajanjem do 31. 5. 2017. Pri tem je tožnik trdil, da mu je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker je 5. 5. 2016 utrpel poškodbo na delu in potem bil dlje časa v bolniškem staležu, kar naj bi pomenilo, da je šlo za neutemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 90. člena ZDR-1 oziroma da je toženka kršila prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov po 6. členu ZDR-1. V šestem odstavku 6. člena ZDR-1 pa je določeno, da če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije.

8. Toženka se je za zmanjšanje zaposlenih odločila zaradi upada prometa (trditev v odgovoru na tožbo), kar je potrdil tudi zaslišani direktor toženke in dodal, da je v tem okviru zmanjševal fiksne stroške, med katere sodijo tudi plače. Kljub takemu dejstvu pa je toženka v juliju in avgustu 2016 za določen čas zaposlila dva delavca, in to na delovnem mestu ključavničar II, na katerem je bil zaposlen tudi tožnik. Ob nadaljnjem dejstvu, da je toženka na tem delovnem mestu imela zaposlenih 17 delavcev, da je menila, da je le eden od njih odveč, da ni počakala, da se iztečejo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ampak se je odločila podati odpoved tožniku, ki je bil v bolniškem staležu, vsa ta dejstva opravičujejo domnevo, da je toženka ob podaji odpovedi pogodbe tožniku kršila prepoved diskriminacije. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno pričakovalo, da bo toženka dokazala, da takšna kršitev ni podana, kar pa toženki ni uspelo. Zato se pritožbeno sodišče ob zgoraj navedenem pridružuje dejanskim in materialnopravnim zaključkom prvostopnega sodišča, obrazloženim v 7. in 8. točki obrazložitve, da toženka ni dokazala, da izpodbijana odpoved ni bila povezana z dejstvom tožnikove začasne nezmožnosti za delo.

9. Toženka se neutemeljeno sklicuje na pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, do česar naj bi prišlo zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A.A. in je ta dokazni predlog zavrnilo. Z navedenim toženka smiselno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, sicer vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga. Prvostopenjsko sodišče je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo jasne razloge za zavrnitev posameznih dokazov, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

10. Toženka je dokazni predlog za zaslišanje A.A. podala v odgovoru na tožbo z namenom ugotavljanja dejstev, ali je tožnik toženki dostavljal bolniške liste in zakaj je toženka poizvedovala oziroma vlagala pravna sredstva pri ZZZS v zvezi z utemeljenostjo podaljševanja bolniškega staleža tožnika. Ta dejstva pa za odločanje niso bila bistvenega pomena. Zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Toženka šele v pritožbi navaja, da bi ta priča vedela povedati tudi o drugih dejstvih (v zvezi z navedbami v 6. pripravljalni vlogi), s čimer pa je toženka prekludirana oziroma gre za pritožbeno novoto. V vsakem primeru pa pritožbene trditve toženke, da delavcu B.B., ki je bil zaposlen za določen čas, odpovedi ni podala zato, ker je ta delavec imel tudi druge kvalifikacije, ne morejo privesti do drugačnega zaključka v zvezi z obveznostjo dokazovanja, da izpodbijana odpoved ni bila podana zaradi tožnikove nezmožnosti za delo.

11. Pritožbeno sodišče v zvezi z obstojem poslovnega razloga, ko delodajalec zaradi upada prometa sprejme odločitev o zmanjševanju števila delavcev, nato pa odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, zaposlenemu za nedoločen čas, istočasno pa zaposluje delavce na istem delovnem mestu za določen čas, opozarja na dejstvo, da se v takem primeru ni mogoče sklicevati, da je pri odpuščenemu delavcu podana okoliščina, zaradi katere nadaljevanje dela ni več mogoča pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega ima ohranitev zaposlitve delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, prednost pred zagotavljanjem dela najetih delavcev oziroma delavcev, zaposlenih na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas (tako npr. odločitev VSRS, opr. št. VIII Ips 82/2017). Omenjena dejstva so obstajala v konkretni zadevi in kažejo na nezakonitost izpodbijane odpovedi tudi iz teh razlogov.

12. V posledici ugotovitve nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da povrne tožnikove pravdne stroške.

13. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k njeni rešitvi, krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena, prvi odstavek 165. člena ZPP).