Jedro

Za določitev deleža krivde oz. odgovornost več poškodovalcev za oškodovančevo škodo je odločilno dejstvo, katero škodo (oz. poškodbo) je kateri poškodovalec povzročil oškodovancu. Za škodo, ki je nastala tožnici zaradi skupnega delovanja (opustitve in ravnanja) obeh toženk, odgovarjata toženki solidarno.

Izrek

Pritožba druge toženke se zavrne, pritožbi mld. tožnice pa se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba in izpodbijana dopolnilna sodba sodišča prve stopnje spremenita tako, da vmesna sodba poslej glasi: “Prva toženka in druga toženka sta solidarno odškodninsko odgovorni za vso škodo, ki jo je utrpela mld. tožnica v škodnem dogodku dne 23. 5. 2000.” O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno sodbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo z dne 13. 9. 2005 in z izpodbijano dopolnilno sodbo z dne 15. 1. 2007 razsodilo: da je prva toženka za škodo, nastalo mld. tožnici v škodnem dogodku dne 23. 5. 2000, odgovorna v deležu 50 %, za nadaljnjih 50 % pa zahtevek po temelju do prve toženke ni utemeljen, da je druga toženka za škodo, nastalo mld. tožnici v škodnem dogodku 23. 5. 2000 odgovorna v deležu 50 %, za nadaljnjih 50 % pa zahtevek po temelju do druge toženke ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je s tem presodilo, da toženki nista nerazdelno v celoti odgovorni za tožničino škodo, temveč je vsaka od njiju (samostojno) odgovorna za nastalo škodo tožnice v deležu 50 %.

Zoper vmesno sodbo sta se pravočasno pritožili mld. tožnica in druga toženka, zoper dopolnilno sodbo pa se je pritožila mld. tožnica.

Mld. tožnica je v obeh pritožbah uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala ugoditev pritožbama tako, da pritožbeno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da sta prva in druga toženka za škodo, nastali mld. tožnici v škodnem dogodku 23. 5. 2000 v celoti solidarno odškodninsko odgovorni. Navajala je, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je vsaka od toženk odgovorna za tožničino škodo le v višini 50 %, da nista obe toženki solidarno v celoti odgovorni za njeno škodo. Določbo 206. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo, presoja sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z namenom inštituta solidarne odgovornosti ter v nasprotju z obsežno sodno prakso. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da mld. tožnici ni mogoče pripisati prav nobene sokrivde za nastanek škodnega dogodka, da je mogoče prvi toženki očitati grobe kršitve pravil o izvajanju kopališke dejavnosti in varnosti v kopališču njenega zavarovanca in drugi toženki zaradi kršitev pravil, ki jih je potrebno spoštovati, da ob izvajanju tečaja plavanja ne bi prišlo do poškodb otrok. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta obe toženki zagotovo ravnali skupaj, saj se je izvajal tečaj plavanja v sodelovanju druge toženke z zavarovancem prve toženke in bi ji druga toženka ob spoznanju, da okoliščine za izvajanje tečaja niso varne, lahko nastanek škode preprečila tako, da se tečaj ne bi izvajal, obe toženki sta skupaj prispevali k nastanku škodnega dogodka in za obravnavani primer ni mogoče uporabiti določbe III. odst. 206. čl. ZOR, temveč I. odst. 206. čl. ZOR. III. odst. citiranega zakonskega določila ni mogoče uporabiti tudi iz razloga, ker tožnica v okviru iztoževane odškodnine ni bila zmožna oceniti, v kolikšnem delu je mogoče krivdo za nastali škodni dogodek pripisati kateri od toženk, tožnico je potrebno zavarovati in ugotoviti, da je za mld. tožnici nastalo škodo podana odškodninska odgovornost vsake od toženke v celoti. Mld. tožnica je navajala, da se ne strinja z zaključkom sodišča, da v danih okoliščinah mokra in zato spolzka tla oziroma ploščice naj ne bi predstavljale povečane nevarnosti za nastanek škode, da niso nevarna stvar, za katero bi prva toženka odgovarjala po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti. Takšen zaključek je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, da postanejo ploščice spolzke, kadar so mokre. Z gotovostjo pa je sodišče ugotovilo, da so bile ploščice, po katerih je hodila mld. tožnica, mokre, zato so bile zagotovo spolzke. Za spolzke ploščice pa se je sodna praksa že izrekla, da predstavljajo nevarno stvar, enako velja za konkretne okoliščine, saj zagotovo predstavljajo povečano nevarnost za nastanek škode, splošno znano je, da pri hoji po spolzkih ploščicah hitro spodrsne tudi pri še tako pazljivi hoji. Hoja po mokrih in zato spolzkih ploščicah predstavlja hojo s povečano stopnjo nevarnosti, zavarovanec prve toženke je lastnik prostora, v katerem se te ploščice nahajajo, sodišče prve stopnje bi moralo zaključiti, da je prva toženka mld. tožnici za njeno škodo v celoti odgovorna tudi po pravilih o objektivni odgovornosti. Dalje je še navajala, da je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da druga toženka ne odgovarja za mld. tožnici nastalo škodo po pravilih o objektivni odgovornosti. Opravljanje njene dejavnosti v danih okoliščinah, ko se opravlja na tak način, da morajo tečajniki – otroci – hoditi po mokrih in zato spolzkih ploščicah, zagotovo vseskozi predstavlja potencialno nevarnost za nastanek poškodbe in posledične škode, in ker te nevarnosti tudi pri pazljivi hoji ni mogoče odvrniti, tudi druga toženka odgovarja mld. tožnici za celotno njej nastalo škodo po načelu vzročnosti.

Druga toženka je v pritožbi zoper vmesno sodbo tudi uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in odloči, da druga toženka ni odgovorna za škodo, da torej tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne, podrejeno pa je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navajala je, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da toženki med izvajanjem tečaja nista zagotovili prisotnosti reševalca, pri tem se opira na izpoved tožničinega očeta. Ta je res izpovedal, da je opazoval tečaj skozi zunanjo šipo, vendar je izrecno izpovedal, “da ni bilo kaj videti.” Nasprotno pa so priče R., P. in L. skladno in prepričljivo izpovedale, da je bil reševalec ves čas prisoten. Dejstva o prisotnosti reševalca sodišče tako ni pravilno ugotovilo in je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Za dokazni zaključek o neprisotnosti reševalca sodišče nima nobene podlage v zapisnikih o izpovedbah prič in zakonitega zastopnica, s tem je podana tudi bistvena kršitev postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Dalje je še navajala, da je napačno tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da med strankami ni bilo sporno, da je mld. tožnica padla prav zaradi mokrih oz. spolzkih stopnic. To je bilo celo najbolj sporno, saj sta toženki zatrjevali, da je mld. tožnica padla izključno zato, ker je med vračanjem v vrsto tekla in se prerivala, kljub drugačnim napotkom in navodilom vaditeljice, s katerimi je bila seznanjena in o njih poučena. Sklep sodišča o odškodninski odgovornosti, ki temelji na tem napačno ugotovljenem dejstvu, je zato pravno pomoten. Sklep o odškodninski odgovornosti druge toženke gradi sodišče izključno na ugotovitvi, da ni poskrbela, da bi bila ob bazenu še kakšna druga oseba, ki bi nadzorovala otroke zunaj bazena, s tem naj ne bi ravnala kot dober strokovnjak, sodišče ni očita malomarnost, druga toženka takšnega razlogovanja ne more sprejeti. Druga toženka je ravnala v skladu s pravili stroke, kar potrjuje ugotovljeno dejansko stanje. Zagotovila je strokovno vodstvo plavalnega tečaja, skupine otrok je oblikovala v skladu s strokovnimi priporočili in temu primerno in ustrezno zahtevam stroke na skupino, tečaj je organizirala v objektu, ki ima vsa potrebna dovoljenja za obratovanje, upravljalec bazena je poskrbel za prisotnost reševalca, ki je otroke še dodatno nadzoroval. Nobeno pravilo stroke, niti izkustvene norme ne nalagajo drugi toženki, da bi poleg navedenega morala storiti kaj več ali kaj drugega. Druga toženka padca mld. tožnice ni mogla preprečiti, čeprav je ravnala kot dober strokovnjak, tekanja in prerivanja v vrsto ne bi mogla preprečiti, četudi bi za izvajanje tečajev poleg vaditeljev in reševalca zagotovila še več oseb. Sodišče ni obrazložilo, zakaj deli odgovornost med toženki na polovico. Med ravnanjem druge toženke in padcem mld. tožnice ni vzročne zveze. Sodišče se sklicuje na ugotovitve izvedenca psihologa, češ da otroci v starosti 7 let ne upoštevajo dosledno navodil odraslih, na tej podlagi sodišče ne more prevaliti odgovornosti na drugo toženko, ki je ravnala kot ji veleva skrbnost dobrega strokovnjaka, mld. tožnica pa ni upoštevala navodil in napotkov.

Pravdne stranke niso podale odgovorov na pritožbe.

Pritožba druge toženke ni utemeljena, pritožbi tožnice sta utemeljeni.

O pritožbi druge toženke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: plavalni tečaj je vodila ena vaditeljica, ki je bila ves čas v bazenu, reševalec (delavec prve toženke) ni bil dovolj prisoten ob bazenu,če otrok ni več kot 8, je predviden le en vaditelj, ni jih bilo več, otroci so izstopali iz bazena, vaditeljica jih je ves čas opozarjala, naj gredo počasi, ter da so tla spolzka, mld. tožnica je po izstopu iz bazena hotela biti čimprej v vrsti, hotela je v vrsto kar sredi le-te, se pri tem rahlo zaletela v vrstnike, na robu bazena ji je spodrsnilo in je padla, mld. tožnica je bila ob škodnem dogodku stara 7 let, otroci v starosti 7 let se zagotovo ne obnašajo samo racionalno, še posebej ne v situacijah z emocionalnimi dejavniki, za kakršno je šteti tudi plavalni tečaj, in da prav gotovo ne upoštevajo dosledno navodil odraslih v takih situacijah.

Druga toženka v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da reševalec ni bil dovolj prisoten ob bazenu v času izvajanja tečaja. To dejstvo je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno. Vse v pritožbi navedene priče so res izpovedale, da je bil reševalec v času izvajanja plavalnega tečaja prisoten, vendar nihče ni izpovedal, da je bil prisoten ob bazenu, tega nista izpovedali niti vaditeljici plavanja, ki sta se ukvarjali vsaka s svojo skupino otrok, to sta priči R. in K., ki sta po svojih izpovedih sami skrbeli za varstvo otrok iz svoje skupine med izvajanjem tečaja tako v bazenu kot tudi zunaj bazena s tem, da sta se nahajali v bazenu, kot je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo.

Zato ni utemeljena pritožbena trditev o nepravilni ugotovitvi tega dejstva in tudi očitana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, da za ugotovitev neprisotnosti reševalca sodišče ni imelo podlage v izpovedi prič, ker sodišče ni ugotovilo dejstva, da reševalca ni bilo, temveč da ga ni bilo ob bazenu.

Glede na ugotovitve izvedenca psihologa (ki jih druga toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala), je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je odločilno dejstvo ali je bi reševalec v času izvajanja plavalnega tečaja skupine otrok, v kateri je bila mld. tožnica, prisoten ob bazenu in ne dejstvo ali je bil prisoten zgolj v objektu bazena, kar se očitno zdi odločilno toženki glede na njene navedbe v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbi.

Po presoji pritožbenega sodišča druga toženka v posledici napačne predstave o prisotnosti reševalca tudi neutemeljeno v pritožbi izpodbija materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o obstoju njene krivdne odgovornosti. Takšen zaključek sodišča prve stopnje temelji na ugotovljenem dejstvu, (ki ni izpodbijano), da je vaditeljica plavanja ves čas opozarjala otroke, ki so izstopali iz bazena, naj gredo počasi, in da so tla spolzka, kar kaže na to, da se je druga toženka zavedala, da je treba otroke v skupini še bolj varovati in nadzorovati v dani situaciji, kar je tudi zaključek sodišča prve stopnje. S tem, ko reševalec ni bil prisoten ob bazenu (ko druga toženka ni zagotovila njegove prisotnosti ob bazenu), druga toženka ni storila vsega, kar bi morala in mogla storiti za potrebno varstvo in nadzorstvo mld. tožnice med izvajanjem plavalnega tečaja in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je opustila potrebno nadzorstvo po drugi osebi izven bazena, s čimer je ravnala malomarno in zato ni ravnala kot dober strokovnjak, njena opustitev je v vzročni zvezi z nastalo škodno posledico.

Sodišče prve stopnje je res v svoji sodbi navedlo, da med pravdnimi strankama ves čas postopka ni bilo sporno, da je mld. tožnica padla prav zaradi mokrih oz. spolzkih stopnic ob bazenu in drži pritožbena trditev, da je bil med strankama ves čas sporen vzrok za padec mld. tožnice, saj sta toženki ves čas kot izključni vzrok za njen padec in posledično škodo zatrjevali njen tek in prerivanje med vračanjem iz bazena v vrsto kljub drugačnim navodilom in napotkom vaditeljice. Vendar je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva o vzroku za nastanek škodnega dogodka, o vzročni zvezi med ravnanjem oz. opustitvami obeh toženk in nastalo škodo mld. tožnice, zato ta napačna navedba ni vplivala na pravilnost sodbe prve stopnje.

Pritožbena navedba, da tekanja in prerivanja v vrsti druga toženka ne bi mogla preprečiti, četudi bi za izvajanje tečaja poleg vaditeljev in reševalca zagotovila še več oseb, je nedovoljena pritožbena novota (I. odst. 337. čl. ZPP), saj take navedbe druga toženka tekom postopka na prvi stopnji ni podala, zato je pritožbeno sodišče ni obravnavalo. Pa tudi sicer ji glede na ugotovitve sodišča prve stopnje le to očita le to, da ni zagotovila prisotnosti reševalca ob bazenu ob izvajanju tečaja, sodišče prve stopnje ji ne očita, da bi morala zagotoviti prisotnost tudi kakšnih drugih oseb.

Glede na zgoraj obrazloženo so razlogi sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti druge toženke pravilni in prepričljivi, pritožbene navedbe z opisovanjem različnih življenjskih situacij oz. škodnih primerov, ko so oškodovanci otroci, pa so pravno nepomembne v obravnavani zadevi in jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o deljeni odškodninski odgovornosti med toženki na polovico obrazložilo v dopolnilni sodbi z dne 15. 1. 2007, zato je ta pritožbena trditev druge toženke nerelevantna.

Določba I. odst. 154. čl. ZOR predstavlja skupaj z določbo 158. čl. ZOR materialno pravno podlago za odgovornost druge toženke in pritožbeno sodišče je sprejelo zaključek, da je bila ta materialno pravna določba pravilno uporabljena.

Glede deleža odgovornosti druge toženke za tožničino škodo v višini 50 % pa je presoja sodišča prve stopnje napačna, sodišče prve stopnje je v tem delu napačno interpretiralo oz. uporabilo določbo 206. čl. ZOR, kar bo obrazloženo v nadaljevanju v zvezi z obravnavanjem tožničine pritožbe.

O pritožbah mld. tožnice.

Pritožbeno sodišče sprejema stališče mld. tožnice, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje o polovičnem deležu odgovornosti vsake toženke za njeno škodo. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje razloge za takšno presojo zapisalo v dopolnilni sodbi z dne 15. 1. 2007 v zadnjem odstavku na strani 6 in na strani 7 dopolnilne sodbe, ni utemeljena pritožbena navedba, da tega svojega zaključka sodišče prve stopnje ni obrazložilo.

Odločilno po III. odst. 206. čl. ZOR za določitev deleža krivde oz. odgovornosti več poškodovalcev za oškodovančevo škodo je dejstvo, katero škodo (oz. poškodbo) je kateri poškodovalec povzročil oškodovancu (torej delež pri povzročeni škodi). Vendar pravdne stranke niso zatrjevale dejstev za odgovornost toženk na podlagi III. odst. 206. čl. ZOR.

Pravna podlaga za obstoj odškodninske odgovornosti toženk v obravnavanem primeru je I. odst. 206. čl. ZOR, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj (torej s skupnim delovanjem), odgovarjajo vsi udeleženci solidarno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejstvo, da je mld. tožnici nastala škoda na tak način, da sta toženki delovali neodvisno druga od druge. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve, da je škodno ravnanje zavarovanca prve toženke v tem ker ni izvedel pohodne površine ob bazenu s postopki (pogostejšim čiščenjem mokrih ploščic) oziroma sredstvi (s položitvijo tepiha ali ustreznih rešetk), ker je torej opustil potrebno čiščenje ali položitev tepiha oziroma ustreznih rešetk, kar bi bilo priporočljivo, da bi preprečil drsnost ploščic, s čimer je ravnal v nasprotju s 7. čl. v času dogodka veljavnega pravilnika o varnosti v urejenih kopališčih, zaradi takega malomarnega ravnanja pa so sicer matirane in rahlo hrapave ploščice ob bazenu postale spolzke, ker ni poskrbel, da bi njegov reševalec bil dovolj prisoten ob bazenu tekom izvajanja plavalnega tečaja z neizkušenimi otroki in bi v zadostni meri z opozorili izvajal ustrezno varovanje, s čimer je ravnal v nasprotju s 5. in 7. čl. v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti v urejenih kopališčih.

Pritožbi druge toženke pa ni uspelo izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje o vsebini oziroma obsegu njenega škodnega ravnanja, kot je v izogib ponavljanju navedeno že zgoraj. Zaradi ravnanja oziroma opustitev obeh toženk je mld. tožnici pri izhodu iz bazena med tekom spodrsnilo na mokrih in spolzkih ploščicah in je padla ter se telesno poškodovala, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato bi moralo ob pravilni uporabi določbe I. odst. 206. čl. ZOR sprejeti zaključek, da sta obe toženki solidarno odgovorni za vso tožničino škodo, ki jo je ta utrpela v obravnavanem škodnem dogodku.

Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi določbe I. odst. 206. čl. ZOR izpodbijano vmesno sodbo v zvezi z (tudi po tožnici izpodbijano) dopolnilno sodbo odločitev o obstoju odškodninske odgovornosti obeh toženk spremenilo tako, da je razsodilo, da sta obe toženki solidarno odškodninsko odgovorni mld. tožnici za vso škodo, ki jo je ta utrpela v škodnem dogodku 23.05.2000 (4. tč. 358. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pritožbi mld. tožnice nista konkretizirali zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo takšnih kršitev, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbene trditve mld. tožnice o obstoju objektivne odškodninske odgovornosti prve toženke oziroma njenega zavarovanca so neutemeljene. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da matirane in rahlo hrapave ploščice, ki mokre postanejo spolzke, ni mogoče šteti za nevarno stvar samo po sebi v smislu II. odst. 154. čl. v zvezi s 173. čl. ZOR in stališče, da za nevarno stvar šteje tista stvar, pri uporabi katere kljub previdnosti in dodatnih varnostnih ukrepih prihaja do nesreč.

Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo dejstvo, da takšne ploščice, kljub temu, da postanejo spolzke, kadar so mokre, ustrezajo za varno gibanje, pri čemer se kot varno gibanje pojmuje hojo in ne tekanje. Pritožba neutemeljeno trdi, da tudi hoja po takih ploščicah (mokrih in zato spolzkih) predstavlja hojo s povečano stopnjo nevarnosti, take trditve nimajo opore v izvedenih dokazih, so tudi v nasprotju z ugotovitvami sodišča, ki temeljijo na neprerekanih ugotovitvah izvedenca. Pritožba pa tudi povsem prezre dejstvo, ki ga sicer ne izpodbija, da je mladoletna tožnica padla pri teku.

Pritožbena trditev, da je tudi druga toženka odškodninsko odgovorna po pravnih pravilih o objektivni odgovornosti, je neutemeljena. Glede na vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o okoliščinah v času škodnega dogodka je pravilen materialnopravni zaključek le o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti druge toženke za nastalo škodo mld. tožnici.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka bo sprejelo sodišče prve stopnje s končno odločbo.