Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da s strani tožene stranke podpisana dobavnica in s strani tožeče stranke izstavljen račun toženi stranki za dobavo in montažo termoizolacijske nadgradnje predstavljata dokazilo o sklenitvi pogodbe med pravdnima strankama. To ne drži. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, so to lahko le indici, iz katerih pa ne izhaja nujno, da sta pravdni stranki dejansko sklenili pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 21.850,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.428,14 EUR s pripadki (II. točka izreka). Tudi v ponovljenem postopku je presodilo, da tožba ni sklepčna, ker je tožeča stranka _„zgrešila pasivno stvarno legitimacijo.“_

2. Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tem postopku vtoževala plačilo računa št. 005-1-1/17 z dne 28. 6. 2017 v višini 21.850,00 EUR za termoizolacijsko nadgradnjo UNIAL/J7 15W1 TPS H101.13 BA dolžine 6310 mm za vozilo MAN TGM 18.340 po dobavnici 005-7/17 z dne 28. 6. 2017. Trdila je, da je pogodbo o dobavi in montaži termoizolacijske nadgradnje sklenila s toženo stranko ter da ji tožena stranka naročene, dobavljene in vgrajene termoizolacijske nadgradnje ni plačala. Tožena stranka pa je trdila, da pogodbe o dobavi in montaži termoizolacijske nadgradnje ni sklenila s tožečo stranko temveč z družbo A. d. o. o.,2 kateri je tudi plačala celoten dogovorjen znesek.

6. Za odločitev v tem postopku je bistven odgovor na vprašanje, s kom je tožena stranka sklenila pogodbo o dobavi in montaži termoizolacijske nadgradnje. Od odgovora nanj je namreč odvisno, ali tožeča stranka v tem postopku toži pravo osebo. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala le, da njeno upravičenje do plačila izvira iz pogodbe, ki jo je za dobavo in montažo termoizolacijske nadgradnje sklenila s toženo stranko.

7. Pogodba je sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijski zakonik; v nadaljevanju: OZ).3 Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ).

8. Med pravdnima strankama ni sporno, da je družba A. d. o. o. toženi stranki posredovala več ponudb za dobavo in montažo zadevne termoizolacijske nadgradnje (priloge B11 do B16) ter da je tožena stranka družbi A. d. o. o. za dobavo in montažo termoizolacijske nadgradnje po prejeti zadnji ponudbi posredovala naročilnico (Priloga B1). Nadalje med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je družba A. d. o. o. za dobavo in montažo termoizolacijske nadgradnje toženi stranki izstavila račun (Priloga B2), ki ga je tožena stranka v celoti plačala (Priloga B3). Iz navedenega bi bilo ob izostanku drugih trditev mogoče zanesljivo zaključiti, da je tožena stranka pogodbo za dobavo in montažo termoizolacijske nadgradnje sklenila z družbo A. d. o. o. in ne s tožečo stranko.

9. Tožeča stranka pa je glede sklenitve pogodbe s toženo stranko najprej zatrjevala, da je pri njeni „_dejansko B. B. iz A. d. o. o. naročil storitev za toženo stranko in posebej izpostavil, da se dobavnica in račun izstavi toženi stranki._“ Po opravljenem materialnem procesnem vodstvu pa da je bila: „_prodaja blaga po računu, ki je predmet tega postopka s toženo stranko dogovorjena po zastopnikih tožeče stranke, to je C. in B. B. iz družbe A. d. o. o._“ ter da je bilo „pooblastilo dano navedenima ustno s strani direktorja tožeče stranke D. D.“ in da je bilo „vse to znano E. E.in F. F. pri toženi stranki.“ Glede na navedeno je bilo treba ugotoviti ali sta morda predstavnika družbe A. d. o. o. C. in/ali B. B. dejansko delovala kot zastopnika tožeče stranke oziroma tožene stranke in tako izrazila voljo za sklenitev pogodbe v imenu in za račun tožene oziroma tožeče stranke. V tem primeru bi bila podana pasivna legitimacija tožene stranke v predmetni pravdi.

10. Skladno z določilom 69. člena OZ je namreč mogoče pogodbo veljavno skleniti tudi po zastopniku, pri čemer upravičenost za zastopanje lahko temelji tudi na izjavi volje zastopanega. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah njegovih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena OZ).

11. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedeno okoliščino v ponovljenem postopku zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke ter predlagane priče. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka, je pravilno zaključilo, da iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke in izpovedb ostalih prič (_C. in B. B._, E. E.in F. F.) ne izhaja, da bi bilo pogodbeno razmerje sklenjeno med pravdnima strankama po zastopniku. Vse navedene osebe so glede pravno odločilnih dejstev v zvezi s sklenitvijo pogodbe izpovedale smiselno enako, in sicer, da je tožena stranka naročila izdelavo in montažo termoizolacijske nadgradnje družbi A. d. o. o. ta pa je naprej v svojem imenu naročila izdelavo termoizolacijske nadgradnje tožeči stranki. Ne iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke ne iz izpovedi ostalih prič namreč ne izhaja, da bi katerikoli od B. kot zastopnik tožeče stranke sklenil pogodbo s toženo stranko in niti da bi kot zastopnik tožene stranke sklenil pogodbo s tožečo stranko. Tožeča stranka le s pavšalnimi trditvami, da sta zakoniti zastopnik tožeče stranke in B. B. potrdila sklenitev pogodbe med pravdnima strankama ne more uspeti.

12. Obstoj poslovnega sodelovanja4 med tožečo stranko in družbo A. d. o. o. ter seznanjenost tožene stranke s to okoliščino, še ne zadostuje za zaključek, da sta predstavnika družbe A. d. o. o. bila zastopnika tožeče stranke v smislu določil 69. in 70. člena OZ, kot to zmotno trdi tožeča stranka. Tožeča stranka bi namreč morala dokazati, da sta bila predstavnika A. d. o. o. (C. in/ali B. B.) z njene strani pooblaščena za zastopanje v smislu določil 69. in 70. člena OZ ter da je bila tožena stranka s to okoliščino seznanjena. Tega pa kot izhaja iz predhodnega odstavka ni uspela. Upoštevajoč pojasnjeno tako ni mogoče zaključiti, da bi bila pogodba o dobavi in montaži termoizolacijske nadgradnje sklenjena med pravdnima stranka po zastopniku.

13. Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da s strani tožene stranke podpisana dobavnica in s strani tožeče stranke izstavljen račun toženi stranki za dobavo in montažo termoizolacijske nadgradnje predstavljata dokazilo o sklenitvi pogodbe med pravdnima strankama. To ne drži. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, so to lahko le indici, iz katerih pa ne izhaja nujno, da sta pravdni stranki dejansko sklenili pogodbo.

14. Dobavnica je listina, ki sodi v izpolnitveno fazo pogodbenega razmerja in dokazuje izročitev blaga podpisniku dobavnice. Zato dobavnica praviloma ni direkten dokaz o nastanku pogodbenega razmerja.5 Sodišče prve stopnje v tem primeru ni ugotovilo, da bi tožena stranka s podpisom na dobavnici podala izjavo volje za nastanek spornega pogodbenega razmerja in niti da bi s podpisom dobavnice potrdila njegov obstoj. Pritožbeno sodišče se z logičnimi in prepričljivimi zaključki sodišča prve stopnje v celoti strinja. Ob izostanku kakršnegakoli drugega ravnanja tožeče stranke, ki bi kazalo na voljo tožene stranke, da sklene pogodbo o dobavi in montaži termoizolacijske nadgradnje s tožečo stranko, namreč le na podlagi podpisa dobavnice ni mogoče zanesljivo sklepati, da bi obstajala volja tožene stranke za sklenitev pogodbe (prvi odstavke 18. člena OZ).

15. Tudi račun, ki je enostranska listina, skladno z ustaljeno sodno prakso6 še ni dokaz o obstoju poslovnega razmerja med strankama in o izpolnitveni obveznosti tožene stranke, če ta poslovnega razmerja in posledično svoje obveznosti iz njega ne priznava. V takem primeru je vtoževano obveznost potrebno presojati z drugimi dokaznimi sredstvi. Kot je zgoraj že pojasnjeno pa iz ostalih trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov presojanih izolirano ali skupaj, ne izhaja, da bi bila pogodba o dobavi in montaži termoizolacijske nadgradnje sklenjena med pravdnima strankama.

16. Sodišče prve stopnje je logično pojasnilo, zakaj tudi iz G. opravičevanja za napako7 in nakazil družbe A. d. o. o. na bančni račun tožene stranke ob upoštevanju trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da bi pravdni stranki sklenili pogodbo za dobavo in nadgradnjo termoizolacijske nadgradnje. Pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje v tem delu v celoti sledi in še dodaja. Tožeča stranka zgolj s ponavljanjem ter dejstev na katere veže zaključek, da je bila pogodba o dobavi in montaži termoizolacijske nadgradnje sklenjena med pravdnima strankama, ne more uspeti. Ravnanje posameznih oseb v izpolnitveni fazi je namreč lahko le indic in samo po sebi ne dokazuje, kaj oziroma ali sploh kaj, je bilo med pravdnima strankam dogovorjeno. Ne glede na navedeno pa tudi po presoji pritožbenega sodišča iz elektronskih sporočil na prilogah A8, A9 in B4 ne izhaja, da bi pravdni stranki sklenili pogodbo o dobavi in montaži termoizolacijske nadgradnje. V navedenih elektronskih sporočilih ni nič takšnega, kar bi bilo mogoče šteti kot dokaz o sklenitvi zatrjevane pogodbe med pravdnima strankama.

17. Upoštevajoč vse pojasnjeno je tako treba zaključiti, da je tožena stranka sklenila pogodbo o dobavi in montaži termoizolacijske nadgradnje z družbo A. d. o. o. ter da je družba A. d. o. o. nato sklenila pogodbo o dobavi termoizolacijske nadgradnje s tožečo stranko. Ker pogodba skladno z določilom 125. člena OZ ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki, dogovor med zakonitim zastopnikom tožeče stranke in B. B., da bodo kupci A. d. o. o. plačali račune tožeči stranki za nadgradnje, ki jih je tožeči stranki naročil B. B. v imenu A. d. o. o., tožene stranke ne veže (prvi odstavek 130. člena OZ). Na podlagi navedenega dogovora (med B. B. in zakonitim zastopnikom tožeče stranke) tožeča stranka nima nobenega zahtevka do tožene stranke. Da bi pravdni stranki in družba A. d. o. o. sklenile kakšen dogovor glede načina izpolnitve sklenjenih pogodb, ki bi zavezoval toženo stranko nasproti tožeči stranki, pa tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru ni podana pasivna stvarna legitimacija tožena stranke pravilna.

18. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne in obrazložene pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

21. Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Zato mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)8 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 21.850,00 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo ter 2 odstotne materialne stroške (15 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 933,3 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 559,98 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Družba A. d. o. o. je s strani tožeče stranke dobavljeno termoizolacijsko nadgradnjo montirala na tovorno vozilo tožene stranke. Tožeča stranka je proizvajalec termoizolacijske nadgradnje. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 4 Kot poslovno sodelovanje je tožeča stranka navajala, da je družba A. d. o. o. pri tožeči stranki naročala izdelavo termoizolacijskih nadgradenj, ki jih je nato po dobavi sama vgradila na tovornjake. 5 Primerjaj: VSL sklep I Cpg 534/2005 z dne 6. 7. 2006. 6 Primerjaj : VSL sodba I Cpg 1266/2013 z dne 9. 10. 2014 in VSL sodba I Cpg 1181/2011 z dne 9. 1. 2013. 7 S tem je mišljena izdaja računa toženi stranki za plačilo dobave in montaže termoizolacijske nadgradnje s strani družbe A. d. o. o. 8 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednje.