Jedro

gre tožniku skladno sodni praksi za tak primer, vtoževana odškodnina le do pravnomočne odločitve o vrnitvi podržavljene nepremičnine v denacionalizacijskem postopku in ne do izročitve v posest, kot je to materialnopravno zmotno presodilo prvo sodišče. To zato, ker lahko za tem med strankama nastanejo pravna razmerja, ki nimajo povezave z ZDen in zato s tem ni izključena uporaba Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR oziroma Obligacijskega zakonika - OZ o splošnih odškodninskih in obogatitvenih zahtevkih iz zakupnih razmerij.

Povsem pa je pritrditi pritožbi tožeče stranke, da gre tožniku vtoževana odškodnina za čas neuporabe predmetne nepremičnine že od uveljavitve ZDen, ne glede na čas vložitve zahtevka za denacionalizacijo, kot je tudi o tem vprašanju zavzela stališče sodna praksa,

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi tožeče stranke in delni ugoditvi pritožbi prvotožene stranke se napadena prvostopna odločitev s pravilnim nazivom: Sodba in vmesna sodba, glasi: "1.Tožbeni zahtevek zoper drugotoženko, da je kot nerazdelna zavezanka sprvotoženko dolžna plačati tožniku 1,182.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, se zavrne.

2.Ugotovi se, da je zoper prvotoženo stranko utemeljen tožbeni zahtevek po temelju za obdobje od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji - ZDen, do pravnomočnih odločitev v upravnem postopku o vrnitvi tožniku iz denacionalizacije vrnjenih nepremičnin.

Odločitev o pravdnih stroških se pridrži do končne odločbe." V presežku se pritožba prvotožene stranke zavrne.

Odločitev o pritožbenih stroških prvotoženke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S sklepom (pravilno: sodbo) je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, s katerim uveljavlja tožeča stranka zoper to toženko kot nerazdelno zavezanko skupaj s prvotoženko plačilo 1,182.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tako odločitev je pojasnilo z razlogi, da drugotoženka za vtoževano terjatev, ki predstavlja odškodnino za neuporabo iz denacionalizacije vrnjene nepremičnine ni pasivno legitimirana, saj je s predmetno nepremičnino v vtoževanem obdobju gospodarila le prvotoženka.

Nato pa je z v isti prvostopni odločbi še izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da je prvotoženka odškodninsko odgovorna za vtoževano terjatev iz naslova neuporabe iz denacionalizacije tožniku vrnjenih nepremičnin vse k.o., za obdobje od vložitve zahteve za denacionalizacijo le-teh, do njene vrnitve tožniku v posest. Pri tem je zavrnilo smiselni ugovor pasivne legitimacije prvotoženke ob oceni, da je slednja denacionalizacijska zavezanka in je v vtoževanem obdobju s temi nepremičninami gospodarila in tako za vtoževano odškodnino odgovorna po določilih člena 72/II ZDen. Vendar ne gre tožniku odškodnina že od uveljavitve ZDen, torej sama po sebi, temveč šele od vložitve zahteve za denacionalizacijo, pa vse dokler z njimi ne more sam gospodariti.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper prvostopno vmesno sodbo smiselno v obsegu zavrnitve tožbenega zahtevka glede zanj obstoja podlage za čas od uveljavitve ZDen do vložitve denacionalizacijskega zahtevka. Ne navaja konkretnih pritožbenih razlogov, mogoče pa je razumeti, da se pritožba uveljavlja iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ustrezno spremembo prvostopne vmesne sodbe v napadenem delu.

Zoper celotno prvostopno odločitev vlaga pritožbo prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo le-te oziroma podrejeno njeno razveljavitev. Vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije in navedbah, da v zadevi ne gre za odškodninsko odgovornost, ki nima pravne podlage v določilih ZDen. Pa tudi, da gre kvečjemu tožniku vtoževana odškodnina le do pravnomočnega sklepa o vrnitvi podržavljenih nepremičnin.

Pravdni stranki nista vložili odgovorov na pritožbo druge.

V celoti je utemeljena pritožba tožeče stranke, delno pa prvotožene stranke.

Ni utemeljena v pritožbi prvotožene stranke uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - Zakona o pravdnem postopku - ZPP pri delu prvega sodišča, ker da prvostopna odločitev nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih v zadevi. Take kršitve tudi ni pokazal uradni pritožbeni preizkus zadeve (člen 350/II ZPP).

Zavračajo se kot neutemeljene pritožbene navedbe prvotoženke glede ugovora pasivne legitimacije in neutemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju. Nesporno je, da je prvotoženka v denacionalizacijskih odločbah zavezanec za vrnitev obravnavane nepremičnine, ki je po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije - ZSKZ, pravna oseba. Po tem zakonu prvotoženka gospodari s kmetijskimi zemljišči in gozdovi v lasti RS, v njenem imenu in za njen račun ter so sredstva, ki jih pridobi sklad z gospodarjenjem, prihodek sklada, ta pa je tudi zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov denacionalizacijskim upravičencem (2., 10. in 20. člen tega zakona). Tako ni dvoma, da je prvotoženka, ki je nesporno s predmetno nepremičnino v vtoževanem obdobju gospodarila, v zadevi pasivno legitimirana in ne drugotoženka. To ne glede na možnost, da je del pridobljenih denarnih sredstev iz zakupnega razmerja predmetnih nepremičnin (kar zatrjuje v pritožbi), po 5. in 10. členu ZSKZ odvedla v proračun RS, kar je lahko predmet le njunega notranjega razmerja.

Nadalje je odgovoriti pritožbi prvotoženke, da je pravilna prvostopna ocena, da ima vtoževana terjatev glede na naravo pravno podlago v drugem odstavku 72. člena ZDen, saj ni klasična odškodninska, niti obogatitvena. Pri tem pa ima prvotoženka prav, da gre tožniku skladno sodni praksi za tak primer, vtoževana odškodnina le do pravnomočne odločitve o vrnitvi podržavljene nepremičnine v denacionalizacijskem postopku in ne do izročitve v posest, kot je to materialnopravno zmotno presodilo prvo sodišče. To zato, ker lahko za tem med strankama nastanejo pravna razmerja, ki nimajo povezave z ZDen in zato s tem ni izključena uporaba Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR oziroma Obligacijskega zakonika - OZ o splošnih odškodninskih in obogatitvenih zahtevkih iz zakupnih razmerij.

Povsem pa je pritrditi pritožbi tožeče stranke, da gre tožniku vtoževana odškodnina za čas neuporabe predmetne nepremičnine že od uveljavitve ZDen, ne glede na čas vložitve zahtevka za denacionalizacijo, kot je tudi o tem vprašanju zavzela stališče sodna praksa, ki je skladna s komentarjem določb drugega odstavka 72. člena ZDen. Slednji izpostavlja, da določba drugega odstavka 72. člena ZDen izključuje take zahtevke le za obdobje do uveljavitve ZDen, sicer pa je njen namen vplivati na aktivno vključevanje v postopek denacionalizacijskih zavezancev za vrnitev nepremičnin in denacionalizacijskih upravičencev za vrnitev stroškov vzdrževanja nepremičnin za obdobje uveljavitve ZDen do vrnitve podržavljenih nepremičnin.

Pritožbena odločitev je sprejeta po določilih 4. točke 358. člena ZPP.

Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Odločitev o pritožbenih stroških prvotoženke je sprejeta po členu 165/II ZPP v zvezi s členom 164 ZPP.