Jedro

Če je delavcu odpovedana PZ za delovno mesto,za katero se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe in se mu ponudi nova PZ za delovno mesto, za katero se zahteva IV. stopnja strokovne izobrazbe, mu ni ponujena ustrezna zaposlitev. Tudi če delavec s podpisom pisne izjave soglaša s tem, da želi delati na takem - neustreznem delovnem mestu, to ne pomeni, da se je neustrezna zaposlitev transformirla v ustrezno. V 3. odstavku 90. člena je določeno, katera zaposlitev se šteje za ustrezno, pri čemer odstopanje od teh elementov ni dopustno.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek, v katerem je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe z dne

8.1.2003 nezakonita, pogodba o zaposlitvi, ki je bila med pravdnima strankama sklenjena 19.2.2003, pa se razveljavi.

Zavrnjen je bil tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Toženi stranki je naložilo, da sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pritožuje tožeča stranka in sicer na podlagi dveh pritožb. Pritožbo, ki je bila oddana priporočeno na pošto dne 15.2.2005, je tožeča stranka vložila preko pooblaščenca, katerega je pooblastila za zastopanje dne

10.2.2005. Tožeča stranka je pooblaščencu, ki jo je zastopal v postopku na prvi stopnji, z dopisom dne 17.2.2005 sicer preklicala pooblastilo, vendar je le-ta dne 16.2.2005 preko pošte priporočeno oddal pritožbo, zato je tudi to pritožbo potrebno obravnavati po vsebini, saj ob njeni vložitvi pooblastilo še ni bilo preklicano. V pritožbi, ki je bila vložena dne 15.2.2005, tožeča stranka navaja, da ni podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. alineo 1. odst. 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), saj ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Do upada prometa je prišlo že v letu 1998 oz. je ta upadal od 1998 do 2002, tožena stranka pa je podala odpoved šele 8.1.2003. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato podana prepozno, pri čemer je rok iz 5. odst. 88. člena ZDR prekluziven in mora sodišče nanj paziti po uradni dolžnosti.

Pritožba nadalje očita, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni upoštevalo navedbe tožeče stranke z zadnjega naroka, v kateri je ta pojasnila, da delovno mesto komercialni referent ni ukinjeno, kar je tožeči stranki povedala oseba, ki pa je ta ni želela imenovati. Tožeča stranka je to navedla med svojim zaslišanjem, dokaz z zaslišanjem strank pa je podala pravočasno, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z 286. členom ZPP to navedbo upoštevati.

Pritožba tudi navaja, da je tožeča stranka listino z dne 8.1.2003 podpisala zaradi napak volje, saj izjava volje ni bila svobodna.

Tožeča stranka je izpovedala, da je listino podpisala zato, ker je upala, da ji bo s tem boljše in ker je zaupala članici uprave Pirčevi, v resnici pa se z navedeno listino ni strinjala in jo je podpisala v zmoti. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da pri tožeči stranki ni bilo napak volje. Pritožba še očita, da tožena stranka ni ponudila tožeči stranki ustrezne zaposlitve v smislu 3. odst. 90. člena ZDR. V obravnavani zadevi je ustrezna zaposlitev tista, kjer se za delovno mesto zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da delovni mesti glede vrste in stopnje strokovne izobrazbe nista primerljivi, vendar pa je zaključilo, da je tožeča stranka pisno soglašala, da se jo razporedi na delovno mesto, za katero se zahteva IV. stopnja izobrazbe. Tudi sicer bi moral biti v primeru neustreznosti zaposlitve tožeči stranki izplačan sorazmeren del odpravnine, česar pa tožena stranka ni storila. Pritožba, ki je bila vložena dne 16.2.2005, prav tako opozarja, da stranki ne moreta z dogovorom določiti, katero delovno mesto je ustrezno, saj to določa zakon. Sporno izjavo z dne 8.1.2003 je tožeča stranka podpisala, ker je bila zaradi odnosa tožene stranke na robu živčnega zloma, ko te prepričujejo in ti grozijo pa v stiski podpišeš, kar ti vržejo na mizo. Tožeča stranka je novo pogodbo o zaposlitvi podpisala, da ne bi zašla v hudo socialno stisko, saj iz odpovedi izhaja, da ostane tožeča stranka brez odpravnine in nadomestila na zavodu, če nove pogodbe ne podpiše. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz.

podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Na podlagi izvedenega preizkusa je prišlo do ugotovitev, pojasnjenih v nadaljevanju.

V skladu s 1. alineo 1. odst. 88. člena ZDR lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Pritožba očita, da v obravnavani zadevi navedeni odpovedni razlog ni podan, vendar pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in povzema dejanske in pravne ugotovitve, na podlagi katerih je po oceni sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga.

Pritožba napačno ocenjuje, da v obravnavani zadevi ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je bila zaposlena na delovnem mestu komercialni referent v OE Sektor kemija, ki je spadalo v V. tarifni razred, delo pa je opravljala v enem od programov tega sektorja, t.j. "razstreliva". Ker je tožena stranka program eksploziv (razstreliv) ukinila, preostala dela iz tega programa pa dodelila v drug program, je tožeči stranki zaradi tako izvedene reorganizacije povsem utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj njeno delo ni bilo več potrebno. Navedeno izhaja tudi iz Plana kadrov 2003, iz katerega je razvidno, da je bil do 31.12.2002 v Sektorju kemija za nedoločen čas še zaposlen en komercialni referent (tožeča stranka), za leto 2003 pa v tem sektorju delovno mesto komercialni referent ni bilo več načrtovano.

Pritožba neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da sodišče prve stopnje v nasprotju z 286. členom ZPP ni upoštevalo navedbe tožeče stranke z zadnjega naroka, v kateri je ta pojasnila, da delovno mesto komercialni referent zagotovo ni bilo ukinjeno, kar ji je povedala neka oseba, ki pa je tožeča stranka ni želela imenovati. V 1. odst. citiranega člena je med drugim določeno, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Sodišče prve stopnje sporne izjave pravilno ni upoštevalo, saj je ugotovilo, da tega dejstva tožeča stranka ni navedla v tožbi oz. do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Kot trdi pritožba je tožeča stranka dokaz z zaslišanjem strank res podala pravočasno, vendar pa morajo stranke kljub temu zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu v roku iz 1. odst. 286. člen ZPP, v nadaljevanju postopka pa lahko že zatrjevana dejstva oz. predložene dokaze le še podrobneje obrazložijo. Sicer lahko stranka na podlagi 2. odst. citiranega člena tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku, vendar pa slednjega pogoja tožeča stranka v zvezi s sporno izjavo ni dokazala.

Omeniti pa tudi velja, da čeprav bi sodišče prve stopnje sporno izjavo upoštevalo, to v ničemer ne bi vplivalo na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Na podlagi izvedenega postopka je namreč nedvomno ugotovljeno, da je bilo delovno mesto komercialnega referenta v sektorju Kemija, program razstreliva, v katerem je bila zaposlena tožeča stranka, ukinjeno, pri čemer dejstvo, da je bilo s Planom kadrov 2003 v drugih sektorjih delovno mesto komercialnega referenta še vedno predvideno, v ničemer ne spremeni ugotovitve, da je potreba po delu tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožena stranka podala predmetno odpoved prepozno, saj naj bi promet v programu razstreliva upadal vse od leta 1998, tožeči stranki pa je bila odpoved podana šele januarja 2003. V skladu s 5. odst. 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Iz Poročila poslovanja področja trženja surovin izhaja, da je promet z razstrelivi od leta 1998 do 2002 postopoma upadal, in sicer od 227 MIO SIT na 40 MIO SIT.

Samo dejstvo, da je bil promet programa razstreliva v trendu upadanja že vse od leta 1998, ne pomeni, da je bila tožena stranka v vsem tem času tudi že seznanjena z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki kot to skuša prikazati pritožba. Pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo povsem v pristojnosti tožene stranke, da je glede na razmere na trgu in upoštevaje svojo politiko poslovanja sama ocenila, ali in kdaj se obstoj programa razstreliv ne šteje več za ekonomsko upravičenega. Iz Plana kadrov 2003 izhaja, da je bilo do

31.12.2002 v Sektorju kemija še predvideno delovno mesto komercialnega referenta, v letu 2003 pa ne več. Tožeči stranki je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02), katerega določila se v skladu z 246. členom istega zakona uporabljajo šele od dne 1.1.2003 dalje, zato so tudi odpovedni roki iz 5. odst. 88. člena ZDR v obravnavani zadevi lahko začeli teči šele s 1.1.2003. Na podlagi navedenega toženi stranki ni mogoče očitati, da je zamudila zakonske roke za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je le-to podala že dne

8.1.2003.

V obravnavani zadevi je tožena stranka v skladu z 90. členom ZDR uporabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe. V zvezi s tem pritožba pravilno navaja, da tožeči stranki ni bila ponujena ustrezna zaposlitev, ki je v 3. odst. citiranega člena opredeljena kot zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Med pravdnima strankama ni sporno, da se je za delovno mesto komercialni referent zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe, medtem ko je bila za novo ponujeno delovno mesto prodajalec II zahtevana IV. stopnja izobrazbe, v posledici česar je bila ponudba nove pogodbe o zaposlitvi neustrezna. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da ti dve delovni mesti nista primerljivi ne glede vrste, ne glede stopnje strokovne izobrazbe, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zaključilo, da je bila tožeči stranki kljub temu ponujena ustrezna zaposlitev, saj je dne 8.1.2003 sama pisno soglašala z novo ponujenim delovnim mestom. S podpisom listine z dne 8.1.2003 (priloga B1), katere vsebino je pripravila tožena stranka, tožeča stranka pa jo je le podpisala, je tožeča stranka izjavila, da želi delati na delovnem mestu prodajalec II, za katero se zahteva IV. stopnja strokovne izobrazbe in je uvrščeno v IV. tarifni razred. Pritožbeno sodišče poudarja, da se neustrezna zaposlitev zgolj zaradi podpisa navedene listine, ne more transformirati v ustrezno zaposlitev. V

3. odst. 90. člena ZDR so namreč elementi ustrezne zaposlitve jasno definirani, pri čemer niso dopuščena nobena odstopanja od njih.

Ker na podlagi zgoraj navedenega pisna izjava z dne 8.1.2003 zato ni v ničemer pomembna za presojo (ne)ustreznosti zaposlitve, so vsa pritožbena navajanja glede tega, da so bile pri tožeči stranki pri podpisovanju te izjave podane napake volje, brezpredmetna. Tudi sicer te pritožbene navedbe predstavljajo novoto v postopku in je glede njih tožeča stranka prekludirana, pritožbeno sodišče pa jih ne more upoštevati, saj tožeča stranka ni izkazala obstoja pogojev iz 337. člena ZPP. Po citirani določbi sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku.

Ker je odpovedni razlog, kot je bilo zgoraj obrazloženo, resen in utemeljen, tožeča stranka pa je sprejela ponudbo za neustrezno zaposlitev in podpisala novo pogodbo o zaposlitvi, bi lahko v obravnavani zadevi uspešno vtoževala sorazmerni del odpravnine, ki ji zaradi neustreznosti nove zaposlitve pripada po 4. odst. 90. člena ZDR. Tožeča stranka s tožbo v predmetni zadevi te odpravnine sicer ni vtoževala, kar pa ne pomeni, da te pravice več ne more uveljavljati.

Ker je glede na vse navedeno predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, tudi niso podane, zato je drugostopenjsko sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbama, krije sama stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP v povezavi z 1. odst. 165. člena ZPP).