Jedro

Tožnik ni uspel s celotnim zahtevkom, kot zatrjuje, v sodnem postopku je uspel 85 %, tožena stranka pa s 15 %, zato sta obe stranki upravičeni do povrnitve ustreznega dela stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zaradi umika tožbe ustavilo postopek. Tožbenemu zahtevku iz naslova dodatka za stalno pripravljenost je v pretežnem delu ugodilo, le v manjšem obrestnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka v 8 dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 356,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka do plačila. Izdalo je dopolnilni sklep, s katerim je odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka (sodno takso) v znesku 178,50 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila.

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je v postopku v celoti uspel, zato je upravičen do povračila celotnih stroškov po določilu 154. člena ZPP. Ni razvidno, da bi sodišče uporabilo 155. člen ZPP. Sodišče bi moralo priznati tudi predpravdne stroške. Sklicuje se na prvi odstavek 27. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv, Ur. l. RS, št. 23/2017). Glede druge pripravljalne vloge navaja, da je šlo za vlogo tožnika z dodatnimi navedbami in predlogi tožnika. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se odločitev o stroških spremeni tako, da se ne priznajo navedeni stroški.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških postopka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

5. Tožnik se neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojenih stroškov postopka, ki mu jih je sicer tožena stranka dolžna povrniti na podlagi tretjega odstavka 154. in 155. člena ZPP. Tožnik ni uspel s celotnim zahtevkom, kot zatrjuje, v sodnem postopku je uspel 85 %, tožena stranka pa s 15 %, zato sta obe stranki upravičeni do povrnitve ustreznega dela stroškov. Sodišče je tožniku priznalo stroške ene pripravljalne vloge 300 točk (tar. št. 15/2 OT), čeprav je tožena stranka navajala, da mu ti stroški ne pripadajo, ker je le ponavljal navedbe. Ni pa upravičen do nagrade za drugo pripravljalno vlogo, ker ne gre za potrebne stroške postopka. Prav tako tožniku ne pripadajo stroški predsodnega postopka, saj tožnik ni upravičen do teh stroškov, saj gre za denarno terjatev, za katero velja neposredno sodno varstvo, zato stroški predpravdnega postopka niso potrebni stroški postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ob tem se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje na 27. člen ZDOdv, ki določa predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora, saj ta zakon v času vložitve tožnikovega zahtevka v letu 2016 niti ni veljal. Tako je sodišče pravilno odmerilo stroške postopka tako tožniku kot toženi stranki in po pobotu stroškov odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 356,49 EUR stroškov postopka. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje izdalo v predmetni zadevi tudi dopolnilni sklep z dne 18. 3. 2019, s katerim je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške sodne takse v znesku 178,50 EUR.

6. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano odločitev o odmeri stroškov potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

7. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.