Jedro

Ničnost zaveze o zavarovanju, ko gre za razmerje med obvladujočo in odvisno družbo, ima nujne posledice za prejemnika zavarovanja. Prejemnika zavarovanja je treba varovati. To pa ne velja takrat, kadar je kreditodajalec opustil skrbnost dobrega strokovnjaka in sprejel poroštvo, ki bi utegnilo predstavljati vračilo vložka po prvem odstavku 227. člena ZGD-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se prvostopenjska sodba (I., II. in IV. točka izreka) razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški pravdnih strank so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost poroštvene pogodbe, sklenjene na podlagi izjave z dne 17. 9. 2010, s katero se je tožeča stranka zavezala plačati toženi stranki zapadlo obveznost iz kreditne pogodbe z dne 17. 9. 2010, št. 1310968. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka vrniti tožeči stranki dve bianco menici, ki sta ji bili izročeni v zavarovanje terjatev na podlagi omenjene poroštvene izjave za obveznost iz omenjene kreditne pogodbe (I. točka izreka). V posledici te odločitve je zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, da ji mora tožeča stranka plačati 2.239.535,85 EUR s pripadki in pravdnimi stroški (II. točka izreka). Izdalo je začasno odredbo in toženi stranki prepovedalo izpolnitev omenjenih bianco menic, predložitev teh menic v izpolnitev, njuno indosiranje in drugo razpolaganje, bankam pa prepovedalo izplačilo v breme računov tožeče stranke, vse pod pretnjo denarne v višini pol milijona EUR (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške in stroške zavarovanja z začasno odredbo v znesku 48.164,39 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

Povzetek obrazložitve izpodbijane sodbe

2. Svojo odločitev iz sodbe je sodišče prve stopnje oprlo na sledeča pravno odločilna dejstva: - Tožena stranka (A. d.d.) je dne 17. 9. 2010 s S. d.d. (v nadaljevanju S.) sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere je S. od tožene stranke prejela kratkoročni kredit v znesku 2.000.000,00 EUR.

- Za ta kredit je tožeča stranka 17. 9. 2010 podpisala poroštveno izjavo (A 9), s katero se je zavezala, da kot porok jamči z vsem svojim premoženjem, da bo dolžnik ob zapadlosti poravnal vse obveznosti iz kreditne pogodbe. Hkrati je toženi stranki izročila dve bianco podpisani menici z menično izjavo.

- S. d.d. je 91,50 % lastnik delnic tožeče stranke.

- Kredit po zgoraj omenjeni pogodbi ni bil poravnan.

- Tožena stranka je pozvala tožečo stranko, naj kot porok poravna omenjeni kredit. Tožeča stranka je dajala posojila tudi drugim od S. odvisnim družbam.

- Seštevek glavnic, ki jih je na podlagi kreditnih pogodb s tožečo stranko od nje prejela S., znaša 6.500.000,00 EUR (A 52). Prav za tolikšen znesek je bila ustanovljena zastavna pravica na 100 % deležu S. na družbi SC. Kot izhaja iz letnega poročila tožeče stranke, obveznosti S. do nje znašajo 251.512,61 EUR.

- Tožeča stranka je dela in naloge, ki so bila zanjo opravljena v okviru koncerna, S. plačevala.

3. Na podlagi zgoraj omenjenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da je S. kot obvladujoča družba vplivala na tožečo stranko, da je pristala na poroštvo za omenjeno posojilo in da za to poroštvo tožeča stranka ni dobila nobene nasprotne dajatve. Zato je ob sklicevanju na določilo prvega odstavka 227. člena ZGD-1 tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, nasprotni zahtevek tožene stranke proti tožeči stranki na vrnitev kredita pa je zavrnilo.

Pritožba tožeče stranke

4. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Ker pritožbe proti sklepu o začasni odredbi ni vložila, je odločitev o začasni odredbi postala pravnomočna. V pritožbi je tožeča stranka uveljavljala „vse pritožbene razloge“ in predlagala razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. V odgovoru na pritožbo je pa tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi Neutemeljene pritožbene navedbe

6. Drži pritožbeno pojasnjevanje, da poroštvo, ki ga delniška družba prevzame za obveznosti svojega delničarja, ni vselej nično. Drži tudi, da poroštvo odvisne družbe za obveznosti obvladujoče družbe izrecno ne prepoveduje noben predpis. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je s podelitvijo obravnavanega poroštva nastopilo protipravno stanje iz prvega odstavka 227. člena ZGD-1. Po tem določilu se vložki ne smejo vrniti, ne obrestovati. Da se tudi neodplačno poroštvo, ki ga prevzame družba za svojega delničarja lahko šteje za vračilo vložka, je izrecno navedeno v komentarju tega določila (Kocbek, Veliki Komentar ZGD-1, II. knjiga, GV 2004, stran 195, 2. točka). O tem torej v teoriji ni spora, pa tudi v praksi ne (na primer sklep VSL 1221/2010). Kot je pojasnjeno v nadaljevanju, pa toženi stranki s pritožbenimi navedbami ni uspelo izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da za poroštvo tožeča stranka ni dobila nobene nasprotne izpolnitve.

7. V pritožbi se tožena stranka protivi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da obstoja dogovora, da naj bi prenos deleža S. v družbi SC na tožečo stranko predstavljal nadomestilo za poroštveno izjavo, tožena stranka ni zatrjevala. V pritožbi zatrjuje, da je te navedbe konkretizirala že v odgovoru na tožbo, v III. točki prve pripravljalne vloge z dne 9. 3. 2012 in končno v V. točki druge pripravljalne vloge z dne 30. 3. 2012. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je v odgovoru na tožbo (list. št. 27) tožena stranka navedla le, da je tožeča stranka zavarovanje prejela. V III. točki druge citirane vloge (druga stran list. št. 39) je navedla, da je tožeča stranka že postala lastnica omenjene romunske družbe, ki da dobro posluje in je imela leta 2009 10,5 milijona EUR prihodkov. Omenila je tudi posle, s katerimi se ta družba ukvarja in da je od zaposlenih v S. izvedela, da se je prenos zgodil tudi kot nadomestilo za prevzeto poroštvo. V dokaz resničnosti teh navedb je predlagala zaslišanje P. P., izvršnega direktorja S. V zadnji od treh citiranih vlog (2. stran list. št. 44) pa je izpostavila 2. člen sporazuma o zastavi poslovnega deleža z dne 12. 1. 2010, A 52) iz katerega izhaja, da se s tem sporazumom ustanavlja zastavna pravica na 100% deležu, ki ga ima S. v omenjeni romunski družbi v korist tožeče stranke za primer, če kredit (glavnica v višini 6.500.000,00 EUR) ne bo povrnjen v skladu z določili kreditne pogodbe ter v „zavarovanje vseh bodočih in pogojnih terjatev iz kreditnih in posojilnih pogodb, garancij in drugih medsebojnih obligacijskih razmerjih, ki ji bodo stranke šele sklenile v okviru tega sporazuma, do najvišjega skupnega zneska 6.500.000,00 EUR.“ Hkrati je pozvala tožnico, naj navede, koliko znašajo vse njene terjatve do S. in da je vrednost 1.146.341,00 EUR, ki jo kot vrednost poslovnega deleža navaja tožeča stranka, nominalni znesek ustanovitelja S. v romunski družbi, dejanska vrednost družbe pa da ne more biti enaka temu znesku. Kot dokaz k tem navedbam je predlagala nerevidiran izkaz poslovnega izida za romunsko družbo za leto 2011. 8. Glede na to, da glavnica kreditov, ki jih je tožeča stranka odobrila S., znaša 6.500.000,00 EUR, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zapis v 2. členu Sporazuma (A 52) ne dokazuje trditev tožene stranke, da je bila zastavna pravica na 100% deležu S. v romunski družbi, ustanovljena v korist tožeče stranke kot odmena za sporno poroštvo. Ob tem pritožnik sodišču prve stopnje ne očita nobene kršitve, ker direktorja S. P. P. ni zaslišalo. Neizpodbijana pa je tudi prvostopenjska ugotovitev, da je tožeča stranka dela in naloge, ki jih je S. opravljala zanjo v okviru koncerna, plačevala. S povzetimi trditvami v predhodni točki te obrazložitve pa toženi stranki ni uspelo izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da za dano poroštvo ni prejela nobene odmene.

9. Pravno zmotno je tudi pritožbeno pojasnjevanje, da je poroštvo nično le toliko, kolikor bi bil kapital tožeče stranke v primeru plačila res zmanjšan. Delno ničnost ureja 88. člen OZ. Po določilu prvega odstavka tega člena takrat, kadar je nično kakšno pogodbeno določilo, ni nična tudi sama pogodba, če lahko ostane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj in ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Iz tega določila je torej razvidno, da je odločilna ničnost v fazi sklenitve pogodbe, ne pa v fazi izpolnitve. Vprašanje, koliko bi bil kapital tožeče stranke v primeru plačila zares zmanjšan, bi bilo razvidno šele po plačilu. Zato s to pritožbeno navedbo tožena stranka ne more doseči drugačne odločitve.

10. Po našem pravu je ves kapital delniške družbe pod posebnim varstvom zakona, ne le osnovni kapital. Izplačevati se smejo le z zakonom določene kategorije (primerjaj 399. člen ZGD-1).

11. Že dejstvo, da neporavnane obveznosti S. do tožeče stranke znašajo 251.512,61 EUR, kaže na to, da vrednost poslovnega deleža v romunski družbi ne predstavlja odmene za poroštvo. Sicer pa pritožnik ne navaja, da bi bilo iz trditvene podlage razvidno, kako in zakaj je prišlo do prenosa deleža v romunski družbi iz S. na tožečo stranko, niti da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem zagrešilo kakršnokoli kršitev.

12. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene kršitve, ker v zvezi z vrednostjo poslovnega deleža v romunski družbi ni postavilo izvedenca. Postavitev izvedenca je sicer tožena stranka tekom tega pravdnega postopka sicer predlagala, vendar ne za oceno deleža v romunski družbi. Kot rečeno, je k trditvam, da se je zgodil prenos kot nadomestilo za poroštvo, predlagala le P. P., ne pa zaslišanje izvedenca.

13. Tudi ne drži očitek sodišča prve stopnje, da ni odgovorilo na zatrjevano izjavo na koncu letnega poročila za leto 2010 in 2011, ki ga je podpisal direktor tožeče stranke in iz katerega izhaja, da je družba poslovala brez vpliva obvladujoče družbe, zaradi česar naj bi bil direktor tožeče stranke, če ta izjava ni resnična, celo kazensko odgovoren. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da kazenska odgovornost tožeče stranke ni predmet tega spora.

14. Drži sicer, da mora skladno z določilom prvega odstavka 547. člena ZGD-1 obvladujoča družba odvisni družbi povrniti škodo, če je obvladujoča družba pripravila odvisno družbo do tega, da je opravila zase škodljiv posel, kot je opozorjeno v pritožbi. Vendar predlogu, naj se tožbeni zahtevek zavrne, nezaželene posledice pa sanirajo z blažjim sredstvom, po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče slediti, če gre za situacije iz 227. člena ZGD-1, ker so ta ravnanja po zakonu nična.

Utemeljena pritožbena navedba

15. Pač pa pritožbeno sodišče poudarja, da ima ničnost zaveze o zavarovanju, ko gre za razmerje med obvladujočo in odvisno družbo, nujne posledice za prejemnika zavarovanja. Prejemnika zavarovanja je treba varovati. To pa po oceni pritožbenega sodišča ne velja takrat, kadar je kreditodajalec opustil skrbnost dobrega strokovnjaka in sprejel poroštvo, ki bi utegnilo predstavljati vračilo vložka po prvem odstavku 227. člena ZGD-1. 16. V tem smislu se tožena stranka utemeljeno sklicuje na sodno prakso na podlagi nemškega Zakona o delniški družbi (Aktiengesetz, ki je v enakem besedilu povzet v našem zakonu (primerjaj 227. člen ZGD-1 in § 57 A.) (1). Po nemški sodni praksi in navedenem komentarju je učinkovitost zavarovanja, danega s strani odvisne družbe za obveznosti obvladujoče družbe sporna šele ob upnikovi nedobrovernosti. O tem odločilnem pravnem dejstvu, ki je nedvomno zaradi varstva prejemnika poroštva odločilno tudi v našem pravnem redu, izpodbijana sodba nima razlogov. Drži tudi očitek pritožnika, da tožeča stranka nedobrovernosti tožene stranke ni zatrjevala. V tem delu je torej tožba ostala nesklepčna, vendar gre za tako nesklepčnost, ki jo je možno odpraviti. Vprašanje, ali je tožena stranka vedela za odvisnost tožeče stranke od S., oziroma ali bi za to odvisnost morala vedeti, je odločilno pravno dejstvo. V izpodbijani sodbi torej ni odgovorjeno na vprašanje ali in iz kakšnih razlogov je bila tožena stranka dolžna sklepati, da utegne biti poroštvo nično.

17. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da sodba o odločilnih pravnih dejstvih nima razlogov. Ker o teh odločilnih pravnih dejstvih sodišče prve stopnje nedvomno ni razpravljalo zato, ker nanje nihče ni opozoril, pač pa je na to šele v pritožbi opozorila tožena stranka, v tem opozorilu pritožbeno sodišče vidi očitek, da je sodišče prve stopnje zanemarilo materialno procesno vodstvo. S tem pa je zagrešilo relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 1. točke 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj da sodišče tožeči stranki možnost, da dopolni tudi ta del manjkajoče trditvene podlage. Dokler tožba ni sklepčna, o zahtevku iz take tožbe ni mogoče meritorno odločiti. Zato kakršnihkoli ugovorov prekluzije v novem sojenju sodišče prve stopnje ne bo smelo upoštevati. Odločitev o tožbenem zahtevku bo v novem sojenju odvisna od aktivnosti tožeče stranke in od rezultatov dokaznega postopka v zvezi z možnostmi o povezanosti kreditodajalca in poroka ter dolžni skrbnosti tožene stranke.

18. Ker je torej odločitev o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe odvisna od odločitve o tožbenem zahtevku iz tožbe, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi izpodbijano II. točko izreka.

K stroškom pritožbenega postopka

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo tretjega odstavka 165. člena ZPP.