Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča zadeva zaradi zastaranega odškodninskega zahtevka nima verjetnega izgleda za uspeh in je ni razumno sprožati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.12.2004 (1. točka izreka), tožnico pa oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Tožena stranka je z navedeno odločbo odločila, da se zavrne tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, vložena dne 17.12.2004, v pravdni zadevi zaradi plačila odškodnine v zvezi s kazensko zadevo, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem, oprostitev plačila sodnih taks ter plačilo stroškov izvedenca medicinske stroke. Tožena stranka je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila, ker je ocenila, da zadeva, v zvezi s katero tožnica vlaga prošnjo, nima verjetnega izgleda za uspeh v postopku in je ni razumno sprožati (24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP). Pa tudi sicer je tožničina odškodninska terjatev že zastarala.

Sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke, kakor tudi z razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v izpodbijani odločbi. Glede tožbenih ugovorov v zvezi z zastaranjem pa navaja, da v obravnavanem primeru predstavljajo pravno podlago za ugotovitev, ali je tožničin odškodninski zahtevek zastaral, glede na 1060. člen OZ, določbe ZOR. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 376. člena ZOR). V tem primeru je bila škoda v zvezi s kaznivim dejanjem grdo ravnanje po členu 146/1 KZ povzročena dne 9.9.2000 in je bil od tega dne dalje tožnici znan tudi njen povzročitelj. Morebitni daljši zastaralni rok iz 377. člena ZOR v tem primeru ne pride v poštev, ker je bil tožničin brat pravnomočno oproščen kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 146/1 KZ. Tožnica je v kazenskem postopku na glavni obravnavi dne 2.10.2003 prijavila premoženjskopravni zahtevek, zaradi česar je nastopilo pretrganje zastaranja (388. člen ZOR). Pravnomočna oprostilna sodba v kazenskem postopku z napotitvijo tožnice na pravdo pa ni imela za posledico ponovnega začetka teka zastaranja. Šteti je treba, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, vendar ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe (390. člen ZOR). Overjen prepis kazenske sodbe se oškodovancu vroči samo tedaj, če ima pravico do pritožbe, v tem primeru pa tožnica kot oškodovanka pravice do pritožbe ni imela, zaradi česar ji kazensko sodišče ni bilo dolžno vročiti pravnomočne sodbe. Sodišče ne sprejema tožničinih razlogov, da je trimesečni zastaralni rok po 390. členu ZOR začel teči na dan prejema kazenske oprostilne sodbe, oziroma da je po pretrganju zastaranje začelo teči znova, in se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Pravnomočnost kazenske sodbe je nastopila 21.4.2004, ker pa tožnica v roku treh mesecev od njene pravnomočnosti ni sprožila odškodninske pravde, je pretekel subjektivni zastaralni rok za vložitev odškodninske tožbe.

Tožnica zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo. Navaja, da je v tej zadevi govorila s pristojno pisarno Državnega pravobranilstva RS, kjer so ji svetovali, naj tožbo vloži. Izdaja takšnih sodb ne prispeva k reševanju družinske problematike nasilja. Ni bila sokriva dogodkov, ki so se zgodili, in tudi njen brat ni bil z njene strani z ničemer izzvan. V nadaljevanju pritožbe obširno navaja, kako je prišlo do obeh dogodkov, ki sta bila predmet kazenskega postopka.

Poudarja, da je s pravnomočno kazensko sodbo povzročitelj ne le znan, ampak tudi spoznan za krivega in je na tej podlagi upravičena do pravične odškodnine. Zato prosi, da se ji dodeli sposobnega odvetnika in se ji v okviru brezplačne pravne pomoči omogoči izvedbo zakonitega postopka. Smiselno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V 24. členu ZBPP so predpisani objektivni pogoji, pod katerimi se lahko brezplačna pravna pomoč odobri. Kot objektivni pogoji se upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, kot na primer, da zadeva ni očitno nerazumna (1. alinea 1. odstavka 24. člena) oziroma, da ima zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati ali se braniti ali ugovarjati v postopku s pravnimi sredstvi glede na izid zadeve (4. alinea 1. odstavka 24. člena).

Tožena stranka je pravilno in obširno obrazložila, da tožnica v zadevi, v zvezi s katero je vložila prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, ni verjetno izkazala, da izpolnjuje pogoje za njeno dodelitev, določene v 24. členu ZBPP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna ugotovitev tožene stranke, da navedena zadeva (vložitev odškodninske tožbe v zvezi z navedeno kazensko zadevo) ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v zadevi, v zvezi s katero je predlagana dodelitev bpp, zastaralni rok za vložitev odškodninske tožbe že potekel. Glede na določbe 390. člena ZOR bi morala tožnica, ki je bila v kazenskem postopku s svojim odškodninskim zahtevkom napotena na pravdo, vložiti tožbo v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe. Ker je iz spisov razvidno, da je kazenska sodba postala pravnomočna 21.4.2004, bi morala tožnica, da bi se štelo, da je bilo zastaranje njene terjatve pretrgano 2.10.2003 (ko je v kazenskem postopku prijavila odškodninski zahtevek), vložiti odškodninsko tožbo do 21.7.2004, česar pa ni storila. Zato je tožena stranka njeno prošnjo za dodelitev bpp, ki je bila vložena dne 17.12.2004, utemeljeno zavrnila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zadeva zaradi zastaranega odškodninskega zahtevka nima verjetnega izgleda za uspeh in je ni razumno sprožati.

Na drugačno odločitev ne more vplivati pavšalni tožničin pritožbeni ugovor, da se ne strinja z zavrnitvijo prošnje za dodelitev bpp, kakor tudi njene obširne navedbe glede poteka dogodkov v sami kazenski zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.