Jedro

Pritožbenih navedb ni moč ocenjevati zgolj skozi izjave zadržanega ter prizmo njegovih želja. Upoštevaje ugotovitve prvostopnega sodišča, narejene na podlagi izjave zadržanega ter mnenja izvedenca, da zadržani ni kritičen do svoje bolezni, da ne uvidi, kaj je zanj potrebno in koristno ter da brez terapije izboljšanja ni pričakovati, se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo za zadnjo, a nujno potrebno možnost, torej za zdravljenje osebe v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom. Resnega ogrožanja zdravja in življenja zadržanega, kar je posledica hudo motene voljne sfere zadržanega, namreč ob takšnih ugotovitvah res ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zadržani osebi omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (pod I. točko izreka) ter da se jo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v ... najdalje do 5. 9. 2024. 2. Sklep s pravočasno pritožbo izpodbija zadržana oseba. Navaja, da je čas za pridržanje predolg in da se bo zdravil ambulantno. Doma ima opravila, zato mora čim prej domov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). Vendar pa je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škode) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas. Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji. Prvi odstavek 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) določa naslednje pogoje, pod katerimi je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Za izrek gornjega ukrepa morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji, se pravi resno ogrožanje (življenja, zdravja, premoženja) sebe ali drugih, ki je posledica hudo motene voljne sfere in ki ga ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da gre pri zadržani osebi, ki je bila že večkrat na zdravljenju na psihiatrični kliniki v ... (predmetna hospitalizacija je enajsta), za poslabšanje paranoidne shizofrenije po daljši opustitvi vzdrževalne terapije (v zadnjih dveh letih zadržanemu niso bila izdana predpisana antipsihotična zdravila). Pred predmetno hospitalizacijo je izgubljen pet dni taval po gozdu, očitno pod psihotičnimi vzgibi, našli so ga v slabem telesnem stanju, s hudimi težavami z dihanjem, z ožuljenimi podplati in z modricami po celem telesu. Duševna motnja je podana v takšni meri, da ima zadržani hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, pod njenim vplivom pa ogroža svoje življenje in tudi huje ogroža svoje zdravje. Zadržani za ambulantno zdravljenje oziroma nadzorovano obravnavo trenutno ni sposoben, ker je njegovo bolezensko stanje sedaj v fazi, ko potrebuje bolnišnično zdravljenje, saj ni pripravljen sodelovati pri zdravljenju in je popolnoma nekritičen do svojega stanja.

6. Pritožbenih navedb ni moč ocenjevati zgolj skozi izjave zadržanega ter prizmo njegovih želja. Upoštevaje ugotovitve prvostopnega sodišča, narejene na podlagi izjave zadržanega ter mnenja izvedenca, da zadržani ni kritičen do svoje bolezni, da ne uvidi, kaj je zanj potrebno in koristno ter da brez terapije izboljšanja ni pričakovati, se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo za zadnjo, a nujno potrebno možnost, torej za zdravljenje osebe v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom. Resnega ogrožanja zdravja in življenja zadržanega, kar je posledica hudo motene voljne sfere zadržanega, namreč ob takšnih ugotovitvah res ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 7. Sodišče prve stopnje je omejilo trajanje zdravljenja na en mesec iz razloga, ker je ugotovilo, da je to najkrajši možni čas, v katerem bo predvidoma lahko zadržani pripravljen na ustrezno sodelovanje pri zdravljenju. Ob taki ugotovitvi se določitev dolžine trajanja zdravljenja izkaže za materialnopravno pravilno. Ni pa odveč pojasniti, da se lahko zadržano osebo odpusti ali premesti na drug oddelek tudi pred potekom z izpodbijanim sklepom določenega roka, če se njeno stanje že prej toliko izboljša, da ni več pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve (71. člen ZDZdr).

8. Pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo, ki se je zato izkazala za neutemeljeno, zavrniti (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena, 350. člen in 353. člen Zakona o pravdnem postopku, prvi odstavek 30. člena ZDZdr ter prvi odstavek 1. člena in 42. člen Zakona o nepravdnem postopku).