Jedro

Na eni strani ima delodajalec dolžnost, da zagotavlja zdravje in varnost delavcev pri delu in izvaja varnostne ukrepe, na drugi strani ima delavec obveznost, da pri delu in v zvezi z delom spoštuje varnostna pravila ter skrbi za svojo varnost in varnost drugih oseb.

Izrek

I.Revizijama se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Odločitvi in nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

1.Predmet spora je zahtevek tožeče stranke, s katerim od toženk uveljavlja povrnitev škode zaradi izplačil nadomestil plače in stroškov zdravljenja za delavca prve toženke in hkrati zavarovanca tožeče stranke, ki je bil 20. 6. 2016 poškodovan pri opravljanju dela na delovišču druge toženke.

2.Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 87.721,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek (za plačilo 9.746,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo.

3.Glede odgovornosti prve toženke je tožbeni zahtevek presojalo na podlagi prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), glede druge toženke pa na podlagi prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ugotovilo je, da sta toženki opustili ukrepe za varnost pri delu in kršili 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) ter da sta na podlagi tretjega odstavka 186. člena OZ za nastalo škodo nerazdelno odgovorni. Utemeljilo je tudi deljeno odgovornost in soprispevek poškodovanega delavca ocenilo na 10 % (171. člen OZ).

4.Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi toženk in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožbeni zahtevek do prve toženke je presojalo na podlagi prvega odstavka 87. člena ZZVZZ, do druge toženke pa na podlagi prvega in drugega odstavka 86. člena istega zakona. Strinjalo se je z zaključkom sodišča prve stopnje, da prva toženka pri zagotavljanju ukrepov za varno delo ni ravnala z zadostno skrbnostjo in da je druga toženka soodgovorna za nezgodo, ker njen delavec ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, ki se od njega pričakuje. V zvezi z deljeno odgovornostjo je pojasnilo, da poškodovanemu delavcu ni mogoče očitati sokrivde. Toženki sta v celoti nerazdelno odgovorni za nastalo škodo, vendar odločitve ni spremenilo v njuno škodo, ker sta se pritožili samo oni (359. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Dopuščeni revizijski vprašanji

5.S sklepoma III DoR 110/2023 in III DoR 121/2023, oba z dne 12. 12. 2023, je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanj:

(1)ali je odločitev glede soprispevka oškodovanega delavca prve toženke A. A., ki je določena 10 %, upoštevajoč vse ugotovljene okoliščine, materialnopravno pravilna in

(2)ali dejanje poškodovanega delavca pomeni instinktivno in hipno dejanje, zaradi katerega poškodovanemu delavcu ni mogoče pripisati odgovornosti za nastale poškodbe.

Povzetek revizij

6.Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata toženki reviziji, v katerih uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava. Prva toženka pojasnjuje, zakaj je soprispevek oškodovanca po njenem mnenju višji od 10 %. Meni, da ravnanje poškodovanega delavca odstopa od povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za to vrsto dejavnosti. Njegova reakcija se po presoji prve toženke ne more šteti za hipno in impulzivno na način, da bi bil oproščen svojega dela odgovornosti. Njegovo ravnanje je bilo po mnenju prve toženke zavestno, zelo malomarno in nesorazmerno. Soprispevek poškodovanega delavca zato ocenjuje na 50 %.

7.Druga toženka v reviziji navaja, da pri ravnanju poškodovanega delavca ni šlo za instinktivno, nezavedno ravnanje, saj se je delavec zavestno zadrževal v manevrskem območju delovanja viličarja. Po mnenju druge toženke na zavestno in hoteno ravnanje delavca kažejo tako njegova dejanja pred pristopom do stroja, kot tudi dejanja, ko je že bil pri stroju in ga je želel na vsak način zadržati s svojim telesom oziroma ga celo poriniti nazaj. Taka ravnanja delavca po stališču druge toženke ne morejo pomeniti instinktivnega in hipnega ravnanja, zaradi katerega poškodovani delavec ne bi bil odgovoren za nastale poškodbe. Reakcija delavca je bila pretirana, zavestna, nevarna in nedovoljena. Nevarno in nedovoljeno ravnanje ne more pomeniti instinktivnega in hipnega ravnanja. Glede na to sta po mnenju druge toženke sodišči nižjih stopenj kršili 171. člen OZ.

Odgovor na reviziji

8.Tožeča stranka na reviziji ni odgovorila.

Presoja utemeljenosti revizij

9.Reviziji sta utemeljeni.

Ugotovljeno dejansko stanje

10.Dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, ki tvorijo ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), so naslednje:

-Poškodovani delavec je bil kot voznik zaposlen pri prvi toženki in je zavarovanec tožeče stranke.

-Prva toženka je v kombi naložila stroj velikosti 2.500 x 800 x 1.100 mm in teže 1.200 kg, pri čemer ga je naložila nepravilno (naložen je bil po dolgem, namesto po širini; ni bil povezan z dvema dodatnima paletama, na katerih je bil naložen), zaradi česar njegov razklad ni bil varen. Prav tako ni dala navodil, kako zaradi neustrezne naložitve stroja na kombi varno izvesti razklad, niti ni druge toženke oziroma naročnika na to okoliščino opozorila.

-Delavec je s kombijem pripeljal stroj do naročnika. Ker naročnik stroja ni mogel razložiti (ni imel ustreznega viličarja za razklad stroja), se je razklad v skladu z medsebojnim dogovorom med naročnikom in drugo toženko opravil pri drugi toženki.

-Obveznost delavca je bila prisostvovati pri razkladu (biti prisoten pri razkladu, biti v bližini razklada). Dolžan je bil omogočiti razklad (odpreti zadnja vrata kombija in odvezati varnostne vrvi), nato počakati, da druga toženka stroj razloži in nato opraviti druge obveznosti po navodilih delodajalca.

-Delavec je pri razkladih večkrat aktivno sodeloval.

-Delavec je imel opravljen izpit za viličarja.

-Delavec in naročnikov delavec sta ob razkladu stroja stala dva do tri metre stran.

-Delavec je vedel, koliko je stroj dolg in težak, prav tako je vedel, da mora ob razkladu stati na zadostni varnostni razdalji.

-Druga toženka se pred razkladom stroja ni prepričala o njegovih lastnostih (teži, velikosti, težišču) in okoliščinah naložitve stroja v kombi (nepovezanost dodatnih palet s strojem), temveč se je nemudoma lotila raztovarjanja, brez sprejema ustreznih ukrepov (dovolj velik razmak med vilicami, brez morebitnega dodatnega povezovanja stroja s paletami oziroma zavrnitve razklada).

-Ko je viličarist druge toženke stroj skoraj že izvlekel iz kombija, je stroj zanihal.

-Poškodovani delavec je ob tem, ko je zaznal, da je stroj zanihal, naročnikovega delavca vprašal, ali bosta stroj pridržala.

-Delavec in naročnikov delavec sta skočila do stroja, da bi ga zadržala in preprečila padec. Ko je stroj začel padati, je naročnikov delavec pravočasno odskočil, delavec prve toženke pa je poskušal s celim svojim telesom preprečiti padec stroja. Stroj je padel nanj in ga hudo telesno poškodoval.

-Tožeča stranka je za poškodovanega delavca plačala stroške zdravljenja in nadomestila plače.

Obseg revizijskega preizkusa

11.V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Materialnopravna izhodišča za presojo

12.Deljena odgovornost je urejena v 171. členu OZ. Ta določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

13.Pravilo iz 171. člena OZ določa predpostavke za (delno) razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, kadar je tudi ravnanje odškodovanca (so)prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma k temu, da je bila škoda še večja.(1) Gre za splošno pravilo za določitev (zmanjšanega) deleža odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je ravnanje oškodovanca povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma za kolikšen delež bi oškodovanec s svojim ustrezno skrbnim ravnanjem zmanjšal verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma obseg škode.(2) Deljena odgovornost skladno s citirano določbo OZ upravičuje oškodovanca le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. To pomeni, da kadar je delavec prispeval k nastanku škodnega dogodka, je tožbeni zahtevek omejen samo na tisti del, za katerega je odgovoren delodajalec.(3)

Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje

14.Sodišče prve stopnje je soprispevek poškodovanega delavca ocenilo na 10 %. Pojasnilo je, da je bila njegova reakcija, ko je pristopil k stroju, da bi ga zadržal, hipna in instiktivna. Četudi je imel navodila, da raztovora ne opravlja, je šlo za podzavestno, instinktivno reakcijo, ki je življenjsko pričakovana. Bil je izzvan s situacijo, ki je sam ni povzročil (nagibanje stroja). Kljub temu, da je poskušal stroj zadržati s celim svojim telesom oziroma ga celo poriniti nazaj, je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre za reakcijo, ki je z vidika okoliščin primera in očitne nevarnosti, ki je ob taki reakciji pretila, nekoliko pretirana. Po oceni sodišča prve stopnje je poškodovani delavec glede na okoliščine primera nespretno ocenil, da bo s težo svojega telesa lahko zadržal stroj pred padcem, pri čemer je vedel, koliko je stroj dolg in težak. Poškodovani delavec je imel tudi opravljen izpit za upravljanje viličarja in je potrdil, da je bil seznanjen z dolžnimi ravnanji prisotnih ob njegovem delovanju (da se ne smejo zadrževati v delovnem območju) in nevarnostmi, ki lahko izvirajo iz upravljanja z njim.

15.Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je bilo ravnanje poškodovanega delavca, ki je poskušal odvrniti grozečo škodo zaradi prevrnitve stroja, instinktivno, in da je šlo za izzvano hipno reakcijo delavca, ki izključuje protipravnost in s tem njegov soprispevek za nastalo škodo. Pojasnilo je, da dejstvo, da je poškodovani delavec ob tem, ko je zaznal, da je stroj zanihal, delavca naročnika vprašal, ali bosta stroj pridržala, ne pomeni, da je poškodovani delavec ravnal zavestno. Po presoji sodišča druge stopnje je bilo tudi to vprašanje instinktivno, v afektu in želji preprečiti nastanek grozeče škode.

16.Izpodbijana sodba temelji na stališču, da je bilo ravnanje poškodovanega delavca hipno in instinktivno in da ga zato ni mogoče obremeniti z deljeno odgovornostjo za nastalo škodo na podlagi 171. člena OZ zaradi premajhne skrbnosti za svojo varnost in zdravje.

17.Delodajalec mora zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev ter v ta namen izvajati vse potrebne ukrepe (45. člen Zakona o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR-1, prvi odstavek 5. člena ZVZD-1, primerjaj tudi 19. člen ZVZD-1 v zvezi s prvim odstavkom 17. člena istega zakona). Poleg tega ima tudi delavec dolžnost, da spoštuje in izvaja predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravlja delo tako, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (35. člen ZDR-1, primerjaj tudi 12. in 50. člen ZVZD-1). Na eni strani ima torej delodajalec dolžnost, da zagotavlja zdravje in varnost delavcev pri delu in izvaja varnostne ukrepe, na drugi strani pa ima tudi delavec obveznost, da pri delu in v zvezi z delom spoštuje varnostna pravila ter skrbi za svojo varnost in varnost drugih oseb.

18.Vrhovno sodišče je že razsodilo, da je zaradi krepitve preventivne funkcije odškodninskega prava pomembno, da se tveganje za nastanek škode pravično razporedi med delodajalca in delavca, saj bosta le tako oba vzpodbujena k spoštovanju predpisov o varnosti in zdravju pri delu ter doslednemu izvajanju varnostnih ukrepov.(4) Pravila odškodninskega prava morajo vse potencialne udeležence škodnih dogodkov spodbujati, da ravnajo tako, da zmanjšujejo verjetnost nastanka škode. To je mogoče le, če se pri končni porazdelitvi bremen ustrezno upošteva tudi skrbnost ravnanja oškodovanca.(5)

19.Čeprav delodajalec odgovarja za škodo, je mogoče, da je tudi sam delavec, na primer s kršitvijo predpisov o varstvu pri delu oziroma z neskrbnim ali nerazumnim ravnanjem, prispeval k nastanku škode.(6) Vsako ravnanje poškodovanega delavca, ki je prispevalo k nastanku škodnega dogodka, ni razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalca. Ravnanje delavca mora biti neskrbno.(7) Pri delovnih nesrečah se kot merilo skrbnosti upošteva skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za določeno dejavnost.(8)

20.Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je bilo ravnanje poškodovanega delavca hipno in instinktivno.

21.Hipno ravnanje je ravnanje, ki je že po logiki stvari same storjeno v trenutku, v hipu, iznenada. Gre za takojšnjo, trenutno reakcijo, ki je storjena hipoma.(9) Pri presoji, ali je bilo ravnanje poškodovanega delavca hipno, je po naravi stvari pravno upoštevna (tudi) časovna dimenzija dejstvenega kompleksa konkretnega primera. Tako je pomembna ugotovljena okoliščina, da je poškodovani delavec, ko je zaznal, da je stroj zanihal, najprej (preden je skočil k stroju) naročnikovega delavca vprašal, ali bosta skupaj pridržala stroj, šele nato je pristopil do stroja z namenom, da ga zadrži s svojim telesom. Opisano predhodno ravnanje poškodovanega delavca logično izključuje tezo, da je poškodovani delavec odreagiral hipno, v sekundi, v trenutku, brez časa za razmislek, kaj storiti, torej, nenadno in impulzivno.

22.Instinktivno ravnanje je ravnanje, ki je storjeno v instinktu. Gre za prirojeno, nehoteno teženje človeka k določenemu ravnanju, za reakcijo, ki je nagonska.(10) Ravnanja poškodovanega delavca, ki je skočil do stroja in se s tem zadrževal v območju delujočega viličarja, ni mogoče šteti za instinktivno reakcijo; to je tako reakcijo, ki bi jo delavec storil nagonsko, prirojeno, nezavedno in nehoteno. V okoliščinah tega primera namreč ni šlo za to, da bi poškodovani delavec nezavedno, nagonsko skočil do stroja, saj je, preden je skočil do stroja, spraševal naročnikovega delavca, ali bosta skupaj pridržala stroj. Četudi drži, da želi človek preprečiti grozečo škodo, je treba imeti pred očmi, da je poškodovani delavec želel s svojim telesom zadržati več kot tono težak stroj in preprečiti njegov padec, ob tem, ko je vedel, koliko je stroj dolg in težak. Ni šlo za to, da bi poškodovani delavec od koga drugega odvračal neposredno škodno nevarnost, ampak je želel z lastnim telesom preprečiti padec več kot tono težkega stroja. Poškodovani delavec tako ni ravnal instinktivno, marveč z vidika povprečno skrbnega človeka nespametno, torej malomarno. Zato je vzročnost za nastali škodni dogodek pravno vrednotno utemeljeno pripisati tudi njegovemu ravnanju.

23.Na podlagi razloženega lahko Vrhovno sodišče odgovori, da je v okoliščinah tega primera sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bilo ravnanje poškodovanega delavca hipno in instinktivno ter da mu zato sploh ni mogoče pripisati soprispevka k nastanku škodnega dogodka.

Odločitev o revizijah

24.Zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka o izključitvi soprispevka poškodovanega delavca k nastanku škode, se sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi sta obe toženki izpodbijali presojo sodišča prve stopnje o soprispevku poškodovanega delavca zgolj v višini 10 %. To pomeni, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh nosilnih razlogov v sodbi sodišča prve stopnje, ki so bili pritožbeno izpodbijani, kar onemogoča Vrhovnemu sodišču, da bi odgovorilo na prvo dopuščeno vprašanje. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče revizijama ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V novem sojenju naj sodišče druge stopnje navedeno pomanjkljivost odpravi ob upoštevanju zgoraj pojasnjenih materialnopravnih stališč v odgovoru na drugo dopuščeno vprašanje.

Odločitev o revizijskih stroških

25.Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Glasovanje

26.Senat je sklep sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)N. Plavšak, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem (ur. M. Juhart in N. Plavšak), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 964.

Op. št. (2)Prav tam, str. 966.

Op. št. (3)Prav tam, str. 965; sklep Vrhovnega sodišča III Ips 122/2011 z dne 25. 2. 2014.

Op. št. (4)Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 33/2021 z dne 16. 2. 2022, 20. točka obrazložitve, sodba Vrhovnega sodišča II Ips 313/2017 z dne 7. 2. 2019, 14. točka obrazložitve.

Op. št. (5)Sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 110/2016 z dne 11. 10. 2016, 10. točka obrazložitve.

Op. št. (6)D. Možina: Odškodninska odgovornost delodajalca, v: Pravni letopis 2017, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, IUS Software d. o. o., GV Založba, Ljubljana 2017, str. 164.

Op. št. (7)Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 688/2009 z dne 17. 5. 2012, 9. točka obrazložitve, sodba Vrhovnega sodišča II Ips 33/2021 z dne 16. 2. 2022, 11. točka obrazložitve; N. Plavšak, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem (ur. M. Juhart in N. Plavšak), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 964.

Op. št. (8)Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 33/2021 z dne 16. 2. 2022, 11. točka obrazložitve; N. Plavšak, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem (ur. M. Juhart in N. Plavšak), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 964.

Op. št. (9)Primerjaj Slovar slovenskega knjižnega jezika, spletna izdaja, dostopno na: https://fran.si/iskanje?View=1&Query=hipno.

Op. št. (10)Primerjaj Slovar slovenskega knjižnega jezika, spletna izdaja, dostopno na: https://fran.si/iskanje?View=1&Query=instinkt.

---.---

ZvezaObligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 171 Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5, 5/1 Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 86, 86/1, 86/2, 87, 87/1