Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da s procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi v kazenskem postopku glede istega dejanja hkrati obstajali nepravnomočna sodba, zoper katero se še lahko vloži pritožba, in sodba, ki je glede na določbo prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočna. Takšne okoliščine po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča terjajo razveljavitev odločbe drugostopenjskega sodišča, s katero ni bilo odločeno o vseh pritožbah. Vrhovno sodišče je enako stališče že zavzelo tudi v okoliščinah, ko je drugostopenjsko sodišče o pritožbi enega od udeležencev postopka meritorno odločilo, drugo pa zaradi pravnomočnosti izpodbijane sodbe naknadno zavrglo ter s temu udeležencu de facto odvzelo pravico do pritožbe. Pri tem je Vrhovno sodišče odločilo, da v takem primeru načelo konsekutivnega odločanja narekuje tudi razveljavitev tiste od omenjenih drugostopenjskih odločb, ki se z zahtevo neposredno ne izpodbija, da bi nato pritožbeno sodišče lahko o obeh pritožbah odločilo z eno odločbo.

Glede na povzete okoliščine in predstavljeno ustaljeno sodno prakso Vrhovno sodišče zaključuje, da so zahteve zagovornikov obsojencev utemeljene in je potrebno ob dejstvu, da so tudi pooblaščenci pravne osebe Milicom skupina d.o.o. vložili pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko sodbo, o kateri pa z izpodbijano drugostopenjsko sodbo ni bilo odločeno, le-to razveljaviti. Po načelu konsekutivnega odločanja je treba razveljaviti tudi pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe pooblaščencev pravne osebe Milicom skupina d.o.o., saj bo le tako drugostopenjsko sodišče lahko spoštovalo določbo drugega odstavka 388. čelna ZKP in odločilo o vseh pritožbah zoper isto sodbo v eni odločbi. Zadevo je Vrhovno sodišče tako vrnilo v novo odločanje drugostopenjskemu sodišču, da bo odločilo ne samo o pritožbah zagovornikov obeh obsojencev, temveč hkrati tudi o pritožbi pooblaščencev pravne osebe.

Izrek

I. Zahtevam za varstvo zakonitosti zagovornice in zagovornika obsojenega A. A. ter zagovornice obsojene B. B. se ugodi in se izpodbijana sodba Višjega sodišča v Celju II Kp 11622/2014 z dne 9. 9. 2022 ter pravnomočni sklep Višjega sodišča v Celju II Kp 11622/2014 z dne 25. 1. 2024 razveljavita in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti pooblaščencev pravne osebe A. d.o.o. se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojena A. A. in B. B. spoznalo za kriva, da sta storila kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena in v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (KZ). Obsojeni B. B. je izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora, obsojenemu A. A. pa kazen dve leti zapora. V plačilo jima je naložilo vsakemu polovico stroškov kazenskega postopka ter sodno takso. Odločilo je še, da je družba A. d.o.o. dolžna plačati znesek 347.883,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, ki jo je pridobila zaradi kaznivega dejanja. Višje sodišče v Celju je pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča ter obsojencema v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti: - zagovornica obsojenega A. A., ki uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo drugostopenjskega sodišča ter zadevo vrne slednjemu v novo sojenje; - zagovornika obsojenega A. A., ki uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega A. A. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom; - zagovornice obsojene B. B., ki uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojeno B. B. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom; - pooblaščencev pravne osebe A. d.o.o., ki uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagajo, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo drugostopenjskega sodišča ter zadevo vrne slednjemu v novo sojenje.

3. Na zahteve zagovornikov obeh obsojencev, skladno z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), odgovor podaja vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič in predlaga njihovo zavrženje.

4. Obsojenca in njuni zagovorniki so bili z odgovorom seznanjeni, a se je o njem izjavila le zagovornica obsojenega A. A., odvetnica Tina Kovše, ki je vztrajala pri zahtevi.

B.-1

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahtevo za varstvo zakonitosti smejo vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik (prvi odstavek 421. člena ZKP).

B.-2

**_K točki I izreka te odločbe_**

6. Zagovornica obsojenega A. A. zahtevo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je drugostopenjsko sodišče ravnalo v nasprotju z drugim odstavkom 388. člena ZKP, ko je z izpodbijano sodbo odločilo o pritožbah zagovornikov obeh obsojencev, ne pa tudi o pritožbi prejemnice premoženjske koristi - pravne osebe A. d.o.o., zato bi bilo treba izpodbijano drugostopenjsko sodbo razveljaviti in vrniti drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje z napotkom, da naj odloči o vseh vloženih pritožbah z eno sodbo.

7. Smiselno enako kršitev uveljavljata tudi zagovornika obsojenega A. A. in zagovornice obsojene B. B., le da se slednja postavljata na stališče, da izpodbijana sodba zaradi omenjene procesne pomanjkljivosti še ni postala pravnomočna, čemur v odgovoru na zahteve pritrjuje tudi državna tožilka.

8. Po pregledu spisa Vrhovno sodišče ugotavlja naslednja relevantna procesna dejstva: - Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo X K 11622/2014 z dne 11. 5. 2021 vročalo obema obsojencema, njunima zagovornikoma ter Specializiranemu državnemu tožilstvu. Pravni osebi A. d.o.o. sodba ni bila vročena na naslov njenega sedeža, niti pred tem ni bila kako drugače seznanjena s postopkom ali v njem udeležena. V omenjeni sodbi je bilo odločeno, da je pravna oseba dolžna plačati znesek 347.883,00 EUR, kar ustreza premoženjski koristi, pridobljeni zaradi kaznivega dejanja; - Zoper izpodbijano prvostopenjsko sodbo sta zagovornika obsojencev vložila vsak svojo pritožbo, o katerima je drugostopenjsko sodišče odločilo s sodbo z dne 9. 9. 2022, in sicer je pritožbi zavrnilo ter potrdilo prvostopenjsko sodbo. Tudi ta sodba ni bila vročena prejemnici koristi A. d.o.o.; - Na podlagi takšne sodbe drugostopenjskega sodišča je prvostopenjsko sodišče dne 3. 1. 2023 izdalo klavzulo o pravnomočnosti sodbe X K 11622/2014 z dne 11. 5. 2021; - Dne 2. 2. 2023 je sodišče prve stopnje prejemnici premoženjske koristi, pravni osebi A. d.o.o., poslalo poziv na plačilo zneska premoženjske koristi, ki ji je bila naložena z izpodbijano pravnomočno sodbo. Navedeni poziv predstavlja prvo pisanje, ki ga je navedena pravna oseba prejela v tem postopku; - Ko je pravna oseba A. d.o.o. prejela poziv na plačilo zneska premoženjske koristi, so njeni pooblaščenci dne 15. 3. 2023 na sodišče naslovili zahtevo za vročitev sodbe, zaradi zagotovitve pravice do pravnega sredstva; - Pooblaščencem pravne osebe A. d.o.o. je bila dne 22. 3. 2023 poslana izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča s klavzulo pravnomočnosti; - Dne 17. 4. 2023 je pravna oseba A. d.o.o. po svojih pooblaščencih vložila pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko sodbo, ki jo je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 28. 4. 2023 zavrglo, takšni odločitvi pa je s sklepom z dne 25. 1. 2024 pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. Le-to je v razlogih napisalo, da je drugostopenjsko sodišče s sodbo z dne 9. 9. 2022 zavrnilo pritožbi zagovornikov obeh obsojencev in je tako sodba X K 11622/2014 z dne 11. 5. 2021 postala pravnomočna, zato je ni več mogoče izpodbijati s pritožbo.

9. Po prvem odstavku 129. člena ZKP postane sodba pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe. Po drugem odstavku 388. člena ZKP sodišče druge stopnje o vseh pritožbah zoper isto sodbo odloči z eno odločbo. Vrhovno sodišče je že judiciralo, da kadar drugostopenjsko sodišče iz kakršnegakoli razloga ne odloči o vseh pritožbah zoper isto sodbo, ne more naknadno odločiti še o pritožbi, o kateri ni odločilo, saj ne more izdati dopolnilne sodbe, niti ne more spremeniti pravnomočne sodbe. Takšno kršitev je mogoče odpraviti le z zahtevo za varstvo zakonitosti.1 Iz pojasnjenega sledi, da tudi v primeru, ko drugostopenjsko sodišče, kot v obravnavani zadevi, v eni odločbi ne odloči o vseh pritožbah temveč le o nekaterih izmed njih, pa hkrati v celoti potrdi prvostopenjsko sodbo, takšna sodba postane pravnomočna.

10. Skladno s petim odstavkom 367. člena ZKP ima pravico do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo med drugim tudi pravna oseba, ki ji je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. V obravnavanem primeru je pravna oseba A. d.o.o. skušala svojo pravico do pravnega sredstva pravočasno uveljaviti, po tem, ko ji je bila prvostopenjska sodba vročena. Vendar je drugostopenjsko sodišče že pred tem2 odločilo o pritožbah zagovornikov obeh obsojencev. Iz povzetega torej izhaja, da drugostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo o vseh pritožbah zoper isto sodbo, v nasprotju z določbo drugega odstavka 388. člena ZKP.

11. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da s procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi v kazenskem postopku glede istega dejanja hkrati obstajali nepravnomočna sodba, zoper katero se še lahko vloži pritožba, in sodba, ki je glede na določbo prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočna. Takšne okoliščine po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča terjajo razveljavitev odločbe drugostopenjskega sodišča, s katero ni bilo odločeno o vseh pritožbah.3 Vrhovno sodišče je enako stališče že zavzelo tudi v okoliščinah, ko je drugostopenjsko sodišče o pritožbi enega od udeležencev postopka meritorno odločilo, drugo pa zaradi pravnomočnosti izpodbijane sodbe naknadno zavrglo ter s temu udeležencu de facto odvzelo pravico do pritožbe. Pri tem je Vrhovno sodišče odločilo, da v takem primeru načelo konsekutivnega odločanja narekuje tudi razveljavitev tiste od omenjenih drugostopenjskih odločb, ki se z zahtevo neposredno ne izpodbija, da bi nato pritožbeno sodišče lahko o obeh pritožbah odločilo z eno odločbo.4

12. Glede na povzete okoliščine in predstavljeno ustaljeno sodno prakso Vrhovno sodišče zaključuje, da so zahteve zagovornikov obsojencev utemeljene in je potrebno ob dejstvu, da so tudi pooblaščenci pravne osebe A. d.o.o. vložili pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko sodbo, o kateri pa z izpodbijano drugostopenjsko sodbo ni bilo odločeno, le-to razveljaviti. Po načelu konsekutivnega odločanja je treba razveljaviti tudi pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe pooblaščencev pravne osebe A. d.o.o., saj bo le tako drugostopenjsko sodišče lahko spoštovalo določbo drugega odstavka 388. čelna ZKP in odločilo o vseh pritožbah zoper isto sodbo v eni odločbi. Zadevo je Vrhovno sodišče tako vrnilo v novo odločanje drugostopenjskemu sodišču, da bo odločilo ne samo o pritožbah zagovornikov obeh obsojencev, temveč hkrati tudi o pritožbi pooblaščencev pravne osebe.

_**K točki II izreka te odločbe**_

13. Zahtevo za varstvo zakonitosti so iz smiselno enakih razlogov, ki so Vrhovno sodišče vodili k odločitvi, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe, vložili tudi pooblaščeni pravne osebe A. d.o.o. Po določbah ZKP prejemnik premoženjske koristi ni subjekt, ki ima pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.5 Tudi sicer pa je Vrhovno sodišče izpodbijano drugostopenjsko sodbo že razveljavilo na podlagi zahtev zagovornikov obeh obsojencev. Glede na pojasnjeno je bilo treba zahtevo pooblaščencev pravne osebe A. d.o.o. na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP zavreči kot nedovoljeno.

14. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodbe VSRS I Ips 34090/2010 z dne 21.1.2016; I Ips 22463/2010 z dne 9. 4. 2015; I Ips 17463/2012 z dne 7. 11. 2013; in številne druge. 2 Glede aplikabilnosti zavzetega stališča tudi v primeru odločanja drugostopenjskega sodišča pred vročitvijo prvostopenjske sodbe vsem udeležencem glej sodbi VSRS I Ips 131/2005 z dne 4. 8. 2006, tč. 4, in I Ips 8280/2010 z dne 20. 12. 2012, tč. 5-8. 3 Sodbe VSRS I Ips 34090/2010 z dne 21.1.2016; I Ips 22463/2010 z dne 9. 4. 2015; I Ips 17463/2012 z dne 7. 11. 2013; in številne druge. 4 Odločbe VSRS I Ips 4345/2015 z dne 14. 5. 2020; I Ips 34090/2010 z dne 21. 1. 2016; I Ips 8280/2010 z dne 20. 12. 2012; I Ips 27479/2013 z dne 25. 5. 2017; idr. 5 Glej tudi sodbo in sklep VSRS I Ips 97604/2010 z dne 2.7.2020, t. 65-67.