Jedro

Ker je toženka v pritožbi vztrajala tudi pri deljeni odgovornosti in navedla, da ta na tožničini strani znaša 30 %, je dejanski obseg pritožbenega izpodbijanja znatno večji kot v uvodu pritožbe navedeni znesek, vendar ga ni mogoče točno opredeliti. Toženka je namreč v pritožbi še zatrjevala, da je previsoko odmerjena prisoja za vse oblike nepremoženjske škode. Neobrazloženost pritožbene graje odškodnine za telesne bolečine ne pomeni, da ta znesek ni bil pritožbeno izpodbijan, ampak le neobrazloženost tega dela pritožbe. V opisani situaciji je imelo sodišče druge stopnje podlago v prvem odstavku 365. člena ZPP 1977, da je štelo, da se prvostopenjska sodba izpodbija tudi v tem delu in je zato lahko vanj poseglo v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je 27.7.1993 poškodovala kot voznica osebnega avtomobila v prometni nesreči, ker se je med vožnjo odpela prikolica nasproti vozečega avtomobila in zadela tožničin avtomobil na njenem voznem pasu. Sodišče prve stopnje je tožnici od zahtevanih 1.500.000 SIT odškodnine za telesne bolečine prisodilo 1.000.000 SIT, prisodilo ji je vseh zahtevanih 500.000 SIT za strah in vseh zahtevanih 4.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, od zahtevanih 700.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti pa ji je prisodilo 600.000 SIT. Zato je toženki, pri kateri je bilo sklenjeno obvezno zavarovanje za nasproti vozeči avtomobil, naložilo v plačilo 6.100.000 SIT, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi in odškodnino za telesne bolečine znižalo na 900.000 SIT, za strah na 350.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti na 2.500.000 SIT, ni pa poseglo v odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Zato je prvostopenjsko sodbo delno spremenilo in toženki naložilo v plačilo 4.350.000 SIT in sorazmeren del pravdnih stroškov, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi v znesku 6.100.000 SIT, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Sodišču druge stopnje očita, da je odločilo preko meje vložene pritožbe, saj prisojena odškodnina 1.000.000 SIT za telesne bolečine pritožbeno ni bila sporna in je bilo zato znižanje za 100.000 SIT nepravilno. Pri utemeljevanju primerne prisoje pravične odškodnine v prvostopenjski sodbi revizija omenja tožničino starost v času škodnega dogodka in poudarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja za skoraj tretjino zmanjšana življenjska aktivnost. Tožnica je trpela tudi utemeljen strah za preostalo zmanjšano delovno sposobnost. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP/77, ki ga je treba na podlagi 498. člena novega ZPP v tej zadevi uporabljati še naprej, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča v postopku pred sodiščem druge stopnje ni prišlo do uveljavljanega revizijskega razloga iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77. Meje pritožbenega izpodbijanja v pritožbi niso bile jasno opredeljene in jih zato pritožbeno sodišče tudi ni moglo preseči. Toženka je v uvodu pritožbe sicer res označila kot pritožbeno sporno vrednost znesek 1.700.000 SIT, vendar je taka oznaka nedvomno napačna. Toženka konkretnega pritožbenega predloga, na koliko naj se zniža celotna odškodnina, ni postavila, to je predlagala le glede treh od štirih oblik nepremoženjske škode, je pa navedla, da je odškodnina previsoka pri vseh oblikah. Če se upoštevajo konkretni predlagani zneski za tri oblike nepremoženjske škode (za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bilo pritožbeno sporno 1.500.000 SIT, za strah 150.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 150.000 SIT) in še revidentkina hipoteza, da odškodnina za telesne bolečine ni bila prerekana, znaša razlika do prisojene odškodnine v prvostopenjski sodbi 1.800.000 SIT in ne 1.700.000 SIT. Ker pa je toženka v pritožbi vztrajala tudi pri deljeni odgovornosti in navedla, da ta na tožničini strani znaša 30 %, je dejanski obseg pritožbenega izpodbijanja znatno večji kot v uvodu pritožbe navedeni znesek, vendar ga zaradi že navedenih razlogov ni mogoče točno opredeliti. Povedano je že bilo, da je toženka v pritožbi zatrjevala, da je previsoko odmerjena prisoja za vse oblike nepremoženjske škode. Neobrazloženost pritožbene graje odškodnine za telesne bolečine ne pomeni, da ta znesek ni bil pritožbeno izpodbijan, ampak le neobrazloženost tega dela pritožbe. V opisani situaciji je imelo sodišče druge stopnje podlago v prvem odstavku 365. člena ZPP/77, da je štelo, da se prvostopenjska sodba izpodbija tudi v tem delu in je zato lahko vanj poseglo v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

Tožnica je bila v času škodnega dogodka stara 26 let in je delala kot medicinska sestra. Prišlo je do poškodbe glave s kompliciranim prelomom čelnice, udarnino možgan v levem čelnem režnju in s krvavitvijo v levo sprednjo lobanjsko kotanjo, do preloma zgornje leve čeljusti, nosnih kosti, kompliciranega preloma leve koželjnice, prelomov druge dlančnice in prvega členka levega kazalca, raztrganin na čelu, levi zgornji ustnici, levi strani obraza, do poškodbe vohalnega živca in poškodb sprednjih zgornjih in spodnjih zob. V bolnici je bila od 27.7.1993 do 13.8.1993, operativno so ji oskrbeli prelom koželjnice, nato je nosila mavec štiri tedne, šivali so ji raztrganine, imobilizirali čeljusti s kambami za štiri tedne, večkrat prevezovali rane na rokah in obrazu, nato je hodila na 40 fizioterapij in obiskovala zobno ambulanto zaradi zdravljenja poškodovanih sprednjih zob. Hodila je še na številne kontrolne preglede in bolniški stalež zaključila 10.12.1993. Trpela je hude stalne bolečine 10 dni, srednje stalne 15 dni in lahke stalne 21 dni, nato pa občasne lahke, do katerih prihaja še sedaj v obliki glavobolov v stresnih situacijah in ob vremenskih spremembah, ob obremenitvah pa čuti telesne bolečine tudi v levem zapestju. Za to obliko škode je pritožbeno sodišče prvostopenjsko odmero odškodnine 1.000.000 SIT znižalo na 900.000 SIT.

Tožnica je trpela hud primarni strah tri dni, sekundarni za izid zdravljenja (kar pojmovno zajema tudi zaskrbljenost, kakšna bo po končanem zdravljenju preostala delovna sposobnost) pa tri mesece. Za to obliko škode je pritožbeno sodišče prvostopenjsko prisojo 500.000 SIT znižalo na 350.000 SIT.

Poškodba glave je zapustila lažji postkomocionalni sindrom, ki se pri tožnici kaže v večji razburljivosti in hitrejšem padcu koncentracije. Ostale poškodbe so zapustile omejeno gibljivost levega zapestja, obeh kazalcev in levega sredinca, vendar vse lažje stopnje. Tožnica slabo in težje žveči ter je zato omejena pri uživanju trde hrane. Poškodba vohalnega živca je povzročila izgubo voha. Tožnica mora v vsa gospodinjska dela in dela na vrtu, pa tudi v vsa dela v službi vlagati več energije in truda za dosego enakega rezultata. Še naprej opravlja delo medicinske sestre, vendar so jo premestili na oddelek s pokretnimi bolniki, ker nepokretnih ne more več dvigovati. Zaradi navedenih omejitev tožnica trpi duševne bolečine. Za to obliko škode je pritožbeno sodišče prvostopenjsko prisojo 4.000.000 SIT odškodnine znižalo na 2.500.000 SIT.

Tožnica trpi duševne bolečine zaradi več vidnih brazgotin na obrazu. Obe sodišči sta ji za to obliko škode prisodili 600.000 SIT odškodnine in ta prisoja revizijsko ni sporna.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče z delno spremembo prvostopenjske odmere odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki vsebujeta merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih primerljivih odškodninskih zadevah. Ustrezno je upoštevalo vse okoliščine, ki jih mora, med njimi tudi tiste, ki jih revizija posebej poudarja, torej tožničino starost v času škodnega dogodka. Revizijsko opozorilo, da je tožničina življenjska aktivnost zmanjšana za skoraj tretjino, ni utemeljeno, opira pa se na izvedenčevo oceno o 32,5 % invalidnosti na podlagi tabele zavarovalnice. Tabele o invalidnosti so sestavni del splošnih pogojev in prostovoljno sklenjenih pogodb o nezgodnem zavarovanju, toženkina odgovornost v tej zadevi pa temelji na pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Tabele o invalidnosti niso sestavni del take pogodbe in zato njihova uporaba v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Pomembne so zato konkretno ugotovljene okoliščine o zmanjšanju tožničine življenjske aktivnosti, ki jih je revizijsko sodišče povzelo že zgoraj. Revizijsko sodišče je pritožbeno odmerjeno odškodnino primerjalo še z odmero odškodnin v primerljivih odškodninskih sporih in ugotovilo, da je pritožbena prisoja primerno uvrščena v okvir prisoje odškodnin za podobne nepremoženjske škode.

Ker je bila po vsem obrazloženem pritožbena prisoja pravične denarne odškodnine materialnopravno pravilna, do zatrjevane procesne kršitve pred pritožbenim sodiščem pa tudi ni prišlo, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.