Jedro

Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO ni bila pravno priznana ne v določbah Ustave ne v določbah OZ oziroma ZOR.

Predpravdna ponudba toženke ne pomeni ne procesne pripoznave zahtevka (316. člen ZPP) ne materialnopravne pripoznave dolga (364. člen OZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženka plača 7.511,27 EUR z zamudnimi obrestmi in povrne pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženki odmerjene stroške pravdnega postopka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da sta sodišči neutemeljeno zavrnili njen zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do sodnega varstva v razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki temelji neposredno na 23. in 25. členu Ustave ter prvem odstavku 6. člena in 13. členu EKČP. Sodišči nista upo števali ne 8. ne 5. člena Ustave, ki vzpostavlja pozitivne obveznosti države pri varovanju človeko vih pravic na njenem ozemlju, niti ne stališča ustavnega sodišča v odločbi Up-275/97, po katerem mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic. Obveznost države zagotoviti pravico do učinkovitega pravnega varstva izhaja tudi iz načel pravne države v 2. členu Ustave. Opozarja, da je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja eden bistvenih pogojev za učinkovito uresničevanje vseh drugih pravic. Odgovornost države v obravnavani zadevi je glede na odločbe ustavnega sodišča, sodbe ESČP in ZVPSBNO objektivna. Toženka pa je tudi kriva, če pred uveljavitvijo ZVPSBNO ni imela imela ustrezne zakonodaje, ki bi urejala varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-65/05, s katero je napotilo zakonodajalca na sprejem ZVPSBNO, pojasnilo, da "pravično zadoščenje" ne pomeni klasične odškodnine in da bo treba merila in kriterije zanj predpisati ob upoštevanju prakse ESČP. V času sojenja je že bilo znano, da je treba pri določanju višine odškodnine upoštevati merila iz 4. člena ZVPSBNO, česar pa sodišči nista storili. Iz OZ pridejo v poštev le pravila o obrnjenem dokaznem bremenu, saj so skladna z judikaturo ESČP. Toženka v tej zadevi ni dokazala varstva pravice do sojenja v razumnem roku, ker gre za sistemski problem celega pravosodja, niti da ima pravdna stranka v Republiki Sloveniji na voljo učinkovito pravno sredstvo. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme biti razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do povračila škode zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic iz Ustave in EKČP, saj bi s tem prišlo do dodatne kršitve ustavnih določb. Poudarja, da bi bila upravičena do odškodnine, če bi bil pravdni postopek zaključen po uveljavitvi ZVPSBNO. Tisti, ki so uveljavljali odškodnino zaradi prekomernega trajanja postopka, ki je bil končan pred 1.1.2007 in se niso obrnili na ESČP, so brez utemeljenega razloga diskriminirani v primerjavi s tistimi, ki uveljavljajo prekomerno trajanje postopka, ki do 1.1.2007 še ni bil zaključen. Trdi, da sta sodišči napačno presojali odškodninsko odgovornost toženke po določbah OZ, saj tožnici pripada odškodnina neposredno na podlagi določb Ustave in EKČP. Dejstvo, da OZ ne ureja takšne oblike nepremoženjske škode, ni pomembno, saj je treba pri odmeri odškodnine upoštevati kriterije ESČP. Opozarja, da v slovenski sodni praksi obstajajo judikati, s katerimi je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku, čeprav je bil postopek končan pred 1.1.2007. Nižji sodišči sta tudi zmotno presodili, da ustavne pravice ter pravice iz mednarodnih konvencij v Republiki Sloveniji ne veljajo, če niso podrobno urejene s posebnim zakonom. S pogojevanjem veljavnosti ustave z obstojem zakona bi se toženka zlahka rešila svojih odgovornosti iz ustave in mednarodnih konvencij - že tako, da ne bi sprejela zakona oziroma predpisa, ki bi urejal določeno področje. Tudi dejstvo, da toženka varstva pravice do sojenja v razumnem roku ni zagotovila s posebnim zakonom, toženke ne more odvezati njene odgovornosti. Sodišči pa sta zmotno uporabili materialno pravo tudi zato, ker sta zaključili, da predpravdno poravnavanje pravdnih strank nima učinkov v smislu pripoznave zahtevka. Toženka, ki je s poravnalno ponudbo pred vložitvijo tožbe tožnici ponudila odškodnino v višini 359.460 SIT (sedaj 1.500,00 EUR), je v celoti pripoznala temelj zahtevka. Nadaljnje ravnanje toženke, ki je v sodnem postopku v celoti oporekala zahtevku, predstavlja zlorabo procesnih pravic in ga sodišči ne bi smeli upoštevati. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožnici prisodi vse zaznamovane pravdne stroške.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija ne opredeli, s čim naj bi nižji sodišči zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker revizijsko sodišče na obstoj procesnih kršitev ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), teh nesubstanciranih revizijskih očitkov ni upoštevalo.

7. Tožnica v tej zadevi zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala s kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku v pravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 176/2001. Tožnica ni uveljavljala še odškodnine zaradi kršitve kake druge človekove pravice, zato revizija zavajujoče trdi, da sta sodišči neutemeljeno zavrnili tudi njen zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

8. Revizijsko sodišče ne odreka pomena, ki ga pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravici do sojenja v razumnem roku priznavajo predpisi najvišje pravne veljave. Kot sestavni del pravice do sodnega varstva je pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljena v prvem odstavku 23. člena Ustave, v okviru pravice do poštenega sojenja pa je pravica do sojenja v razumnem roku zagotovljena v prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope (v nadaljevanju EKČP). Revizija utemeljeno poudarja, da je ta pravica eden od bistvenih pogojev za učinkovito uresničevanje vseh drugih človekovih pravic (prim. obrazložitev o dločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-65/05 z dne 22.9.2005) . O učinkovitosti sodnega varstva ni mogoče govoriti, če stranki ni zagotovljeno v razumnem roku. A ne le interes strank, ampak tudi interes skupnosti nalaga, da se ogrožanje sožitja, ki ga predstavlja pravni spor, čimprej odpravi in da se čimprej ponovno vzpostavi pravna varnost. Zahteva, da mora sodišče odločiti v razumnem roku, je izraz načela vladavine prava (prim. d r. Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 339 in 370) .

9. Revizija zmotno zatrjuje, da utemeljenost tožničinega odškodninskega zahtevka temelji neposredno na določbah 6. in 13. člena EKČP. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) pravičnega zadoščenja ne prisodi na podlagi prvega odstavka 6. člena EKČP, ko ugotovi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, pač pa na podlagi 41. člena EKČP. Pravično zadoščenje iz 41. člena EKČP pa ima naravo mednarodnopravne odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve določb mednarodne pogodbe. Odškodninski zahtevek po tej določbi obstaja samo na mednarodni ravni, vezan je na postopek pred ESČP in se lahko uveljavlja izključno v tem postopku (prim. mag. Martina Bukovec: Odškodnina oz. pravično zadoščenje zaradi kršitve človekovih pravic, Pravna praksa, št. 17/2007, str. 24 in nasl.). Pravne narave pravičnega zadoščenja iz 41. člena EKČP ni mogoče razlagati drugače zaradi 8. člena Ustave, ki določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Neposredno uporabnost mednarodnih pogodb iz te ustavne določbe je treba razumeti kot sprejem mednarodnih pogodb v naš pravni red v smislu vzpostavitve njihove notranjepravne veljavnosti, ne pa avtomatično tudi v pomenu njihove neposredne izvršljivosti. Pri presoji, ali je določba iz ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe neposredno uporabna v pomenu neposredne izvršljivosti (self-executing) - torej, ali je sposobna v našem pravnem redu vzpostaviti pravice in obveznosti za notranjepravne subjekte, tako da jo lahko uporabljajo domača sodišča, je treba upoštevati njeno vsebino in način njene formulacije (Miha Pogačnik: Neposredna uporaba mednarodnih pogodb, Podjetje in delo, št. 6/2000, str. 858 in nasl.). Po besedilu 41. člena EKČP je odločanje o pravičnem zadoščenju po tej določbi predpisano kot pravica in pristojnost ESČP. Neposredna uporaba te določbe pred slovenskim sodiščem zato ni možna (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 41/2006 z dne 18.09.2007).

10. Z vidika možnosti uveljavljanja odškodnine zaradi kršitev pravic iz EKČP je pomembna določba 13. EKČP, ki postavlja zahtevo, da mora biti tistim, katerim so kršene pravice iz EKČP, zagotovljena pravica do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi. Ta določba po stališču ESČP zahteva uveljavitev učinkovitih pravnih sredstev pred nacionalnimi oblastmi tudi zaradi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku. Da je učinkovito, mora biti notranjepravno sredstvo sposobno preprečiti kršitev ali njeno nadaljevanje, ali pa nuditi ustrezno odškodnino za kršitev, ki se je že zgodila. Pri tem je državam do določene mere prepuščeno, da same določijo, v kakšni obliki bodo izpolnile obveznosti, ki jih imajo na podlagi te določbe (prim. sodbi v zadevah Kudla proti Poljski in Lukenda proti Sloveniji). Glede na navedeno tudi določba 13. člena EKČP pred domačimi sodišči ni uporabna v pomenu neposredne izvršljivosti, pač pa narekuje nadaljnje notranjepravno zakonodajno urejanje. Pravna sredstva, ki jih zahteva 13. člen EKČP, je mogoče uporabiti pred domačimi oblastmi le, če so in kakor so uveljavljena v notranjepravnem redu posamezne države. Tudi ESČP dopustnosti individualnih pritožb ne pogojuje z zahtevo, da pritožniki kršitev konvencijskih pravic in odpravo njenih posledic predhodno uveljavljajo pred domačimi oblastmi neposredno na podlagi 13. člena EKČP. ESČP tudi ne zahteva, da države na podlagi 13. člena EKČP v svojih pravnih redih uvedejo možnost uveljavljanja pravičnega zadoščenja, kot ga samo prisoja po 41. členu EKČP, ampak jim pri tem pušča določeno diskrecijo. Pri izpolnjevanju obveznosti iz 13. člena EKČP lahko pride do razlik med posameznimi državami. Zato ni mogoče na splošno in do potankosti opredeliti vrste in obsega upravičenj, ki jih lahko nudijo notranjepravna sredstva iz 13. člena EKČP. 11. Upoštevaje navedeno lahko tožnica svoj zahtevek utemelji le, če to omogočajo določbe domačega odškodninskega prava. Revizija se pri tem zgrešeno opira na 23. in 25. člen Ustave. Pravico do povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja, zagotavlja 26. člen Ustave. Ker je v tej ustavni določbi odškodninska odgovornost opredeljena le okvirno, se tudi glede odškodninske odgovornosti javnih oblasti iz 26. člena Ustave uporabljajo splošna pravila civilnega odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma prejšnjega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

12. Pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja, kot lex specialis ureja tudi Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Vendar po tem zakonu ni mogoče zahtevati pravičnega zadoščenja zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, ki so bili ob začetku njegove uporabe 1.1.2007 zaključeni, če niso izpolnjeni pogoji iz 25. člena ZVPSBNO. Odškodnino za škodo, ki nastane zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, za katere se ZVPSBNO ne uporablja, je mogoče uveljavljati le na podlagi 26. člena Ustave v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava v OZ oziroma ZOR (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005). Tudi v konkretni zadevi določb ZVPSBNO ni mogoče uporabiti, saj je bil pravdni postopek, kateremu tožnica očita prekomerno trajanje, zaključen 12.6.2006, tožnica pa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v tem postopku ni vložila pritožbe na ESČP. Nižji sodišči sta zato pravilno zaključili, da je treba utemeljenost njenega zahtevka presojati po 26. členu Ustave v povezavi z določbami OZ oziroma ZOR.

13. Zmotno je tožničino stališče, da je za odškodninsko odgovornost toženke dovolj že sama ugotovitev kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Kršitev temeljnih človekovih pravic sicer lahko predstavlja protipravno ravnanje državnih organov v smislu 26. člena Ustave. Vendar pa morajo biti za odškodninsko odgovornost toženke izpolnjene vse predpostavke, ki jih predpisuje 26. člen Ustave ter pravila civilnega odškodninskega prava.

14. Po splošnih pravilih odškodninskega prava mora biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjena zlasti njena temeljna predpostavka - nastanek pravno priznane škode. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da nepremoženjska škoda, ki jo uveljavlja tožnica, ni pravno priznana ne v določbah Ustave ne v določbah OZ oziroma ZOR. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode je zakonodajalec opredelil v 132. členu OZ (podobno prej v 155. členu ZOR). Vendar je oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, omejil le na primere, ki so taksativno navedeni v 179., 180., 181. in 182. členih OZ (prej v 200., 201., 202. in 203. členih ZOR). S tem je vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Krog teh oblik nepremoženjske škode je zaprl, kar pomeni, da je glede ostalih bolj ali manj podobnih nepremoženjskih škod izključil možnost uveljavljanja denarne odškodnine. Za tiste nepremoženjske škode, ki jih ni pravno priznal, zato ni mogoče zahtevati denarne odškodnine niti z analogno uporabo pravil o denarni odškodnini za pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Ne gre za pravno praznino, pač pa za načrtno ureditev, po kateri je mogoče uveljavljati denarno odškodnino le za nekatere nepremoženjske škode.

15. Nepremoženjsko škodo, ki jo uveljavlja tožnica, ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik nepremoženjske škode, ki so navedene v 179. do 182. členih OZ (ali v 200. do 203. členih ZOR). Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica in da zato tožnica svojega zahtevka ne more utemeljiti na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Niso namreč vse temeljne človekove pravice tudi osebnostne pravice. Nekatere temeljne pravice lahko krši tako država kakor drugi subjekti, nekatere – med njimi tudi pravica do sodnega varstva - pa so lahko usmerjene le proti državi. Temeljne in osebnostne pravice se vsebinsko prekrivajo, kadar gre za zaščito istih temeljnih dobrin (prim. Ada Polajnar-Pavčnik: Temeljne pravice kot osebnostne pravice, v Temeljne pravice, uredili Marijan Pavčnik, Ada Polajnar-Pavčnik, Dragica Wedam-Lukić, Ljubljana, Cankarjeva založba 1997, str. 150 in nasl.) . Vendar pa pravica do sodnega varstva in v njenem okviru pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni namenjena varovanju objekta, ki ga varujejo osebnostne pravice – to je varovanju človekove osebnosti in osebnih dobrin. Pravica do sodnega varstva je pravica posameznika, da od države zahteva izpolnitev njene obveznosti - zagotovitev sodnega varstva kot načina reševanja sporov o pravicah in obveznostih. To obveznost je z namenom, da doseže uresničevanje pravic po mirni poti in da prepreči samovoljno in nasilno reševanje sporov, država prevzela z odvzemom pravice do samopomoči (dr. Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 126 ). Ker škoda, ki jo zatrjuje tožnica, do uveljavitve ZVPSBNO ni bila pravno priznana, sta sodišči pravilno ravnali, ko sta njen zahtevek zavrnili.

16. Revizija utemeljenost tožničinega zahtevka zmotno uveljavlja tudi s trditvami, da je toženka njen zahtevek pripoznala po temelju, ker je tožnici pred vložitvijo tožbe v okviru poravnalne ponudbe ponudila 359.460 SIT (sedaj 1500 EUR) odškodnine. Taka predpravdna ponudba toženke ne pomeni ne procesne pripoznave zahtevka (316. člen ZPP) ne materialnopravne pripoznave dolga (364. člen OZ).

17. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.