Jedro

Kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost so pogosto travmatični za žrtve, še posebej, kadar gre za mladoletne osebe. Po uveljavljeni praksi se lahko v takšnih primerih sprejmejo različni zaščitni ukrepi, namenjeni varstvu osebne integritete žrtve, vendar le, če jih je mogoče uravnotežiti z ustreznim in učinkovitim uresničevanjem obdolženčeve pravice do obrambe.

Po stališču ESČP so minimalna jamstva, ki jih je treba zagotoviti obdolžencem v kazenskih postopkih, v katerih se obravnavajo kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost mladoletnih oseb, vsaj: (i) da so obveščeni o zaslišanju mladoletnega oškodovanca; (ii) da imajo priložnost opazovanja priče med samim zaslišanjem ali kasneje na podlagi ogleda videoposnetka; in (iii) da imajo možnost postavljanja vprašanj priči, bodisi neposredno ali posredno, med samim zaslišanjem ali kasneje v postopku.

V obravnavani zadevi sodišči obsojencu nista dali nobene možnosti za izpodbijanje verodostojnosti oškodovankinih izjav, s čimer sta posegli v samo jedro njegove pravice do učinkovite obrambe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s kršitvijo 29. člena Ustave RS in točke (d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki glede na naravo kršitve narekuje razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 38918/2019 z dne 29. 6. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo mu je kazen tri leta in tri mesece zapora, pri čemer je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prestal v hišnem priporu. Mladoletno oškodovanko B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 13.000,00 EUR napotilo na pravdo in odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. ter 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 750,00 EUR.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornica zaradi, kot navaja, vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe. Predlagala je tudi, da se prekine izvrševanje kazni po pravnomočni sodbi.

3.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev, saj zatrjevane kršitve zakona in določb Ustave RS po njeni oceni niso podane.

4.Z odgovorom sta bila seznanjena obsojenec in njegova zagovornica, ki je v izjavi nasprotovala vsem navedbam vrhovne državne tožilke.

B.

5.Vložnica z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Med zatrjevanimi kršitvami se osredotoča tudi na uveljavljanje kršitve obsojenčeve pravice do zaslišanja obremenilnih prič, ki je po njenem mnenju podana zato, ker sodišče med postopkom ni zaslišalo mladoletne oškodovanke B. B. ter obsojencu ni omogočilo, da bi izpodbijal verodostojnost njenih obremenilnih izjav. Sklicuje se na tretji odstavek 236. člena ZKP, v skladu s katerim se mladoletna oseba, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, vseeno zasliši v primeru, ko to zahteva sam obdolženec. Vložnica ne nasprotuje uporabi zaščitnih ukrepov med oškodovankinim zaslišanjem (denimo zaslišanju izven prostorov sodišča, z uporabo tehničnih sredstev in s pomočjo strokovnih oseb), kljub temu pa meni, da bi bilo treba mladoletno oškodovanko v kazenskem postopku zaslišati ter obsojencu omogočiti vsaj zastavljanje posrednih vprašanj.

6.Obsojenčeva obramba je v preiskavi in kasneje na glavni obravnavi predlagala, da se mladoletna oškodovanka zasliši kot priča. Razpravljajoči senat je ocenil, da oškodovankino zaslišanje ni potrebno in dokazni predlog zavrnil s tremi argumenti. Prvič, ugotovil je, da je od očitanega dejanja v času sojenja preteklo že tri leta, zato je verjetnost, da bi oškodovanka (četudi bi razumela pravni pouk za privilegirano pričo po 236. členu ZKP) podala natančno izpovedbo in opisala podrobnosti dogajanja, majhna. Drugič, senat je ob upoštevanju mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke Martine Žmuc Tomori presodil, da bi bilo pričanje za oškodovanko (ki prejema psihološko pomoč) preveliko breme in ji nikakor ne bi bilo v korist. In tretjič, senat je ocenil, da ima na voljo dovolj drugih dokazov, da lahko razsodi o obtožbi. V tej zvezi je izpostavil: (i) dva zvočna posnetka oškodovankinih izjav, ki sta jih posnela njena starša, (ii) izpovedbe oškodovankinih staršev in priče C. C., katerim se je oškodovanka zaupala in jim povedala o očitanih spolnih dejanjih, ter (iii) mnenji sodnih izvedenk s področja klinične psihologije in psihiatrije o tem, da so pri oškodovanki prisotni določeni znaki, ki kažejo na spolno zlorabo, in da iz zvočnih posnetkov izhajajo pristne oškodovankine izjave. Navedeni razlogi so razpravljajoči senat vodili k presoji, da je treba pri tehtanju med obsojenčevo pravico do obrambe (ki ni absolutna) in koristim mladoletne oškodovanke nameniti večjo težo slednjim, zato njenega zaslišanja na glavni obravnavi ni izvedlo (5. in 15. točka prvostopenjske sodbe).

7.Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je mogoče razbrati, da sta sodišči prve in druge stopnje predlog obrambe za zaslišanje mladoletne oškodovanke presojali skozi prizmo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alineja 29. člena Ustave RS) in ga zavrnili kot nepotrebnega, čeprav je treba obravnavano procesno situacijo vrednotiti z upoštevanjem meril, ki veljajo za uresničevanje obsojenčeve pravice do zaslišanja obremenilnih prič (točka (d) tretjega odstavka 6. člena EKČP v zvezi z 29. členom Ustave RS).

8.Mladoletna oškodovanka B. B. je v obravnavani zadevi nedvomno avtorica obremenilnih izjav, na katerih temelji izpodbijana sodba, in v tem smislu "priča" v skladu s pomenom iz tretjega odstavka 6. člena EKČP.

9.Njene izjave izhajajo iz zvočnih posnetkov, ki se nahajajo v spisu in jih je sodišče v prisotnosti strank poslušalo na glavni obravnavi, medtem ko mladoletna oškodovanka ni bila neposredno zaslišana niti v preiskavi niti kasneje na glavni obravnavi. V skladu z novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), ki jo sprejemata tudi Vrhovno in Ustavno sodišče RS, je treba v primeru, kadar sodišča opustijo neposredno zaslišanje obremenilne priče, celovito in skupaj presoditi tri vprašanja: (i) ali so bili podani opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja priče, (ii) ali je izjava priče (v smislu 6. člena EKČP) edini ali odločilen dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba, in (iii) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega položaja obrambe.

10.Sodišči prve in druge stopnje sta kot prvi razlog za opustitev zaslišanja mladoletne oškodovanke navedli, da je od dejanja minilo že več let, zato ni verjetno, da bi oškodovanka lahko o dogajanju podala pravno relevantno izpovedbo. Takšno stališče predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj sta sodišči predpostavljali, kaj bi (oziroma o čem ne bi) mladoletna oškodovanka izpovedovala, kar ni dopusten in s tem tudi ne opravičljiv razlog za opustitev zaslišanja mladoletne priče.

11.Drugi razlog, ki ga navajata sodišči prve in druge stopnje, pa temelji na varstvu mladoletne oškodovanke pred sekundarno viktimizacijo v kazenskem postopku, o nevarnosti katere je podala mnenje sodna izvedenka psihiatrične stroke Žmuc Tomori, pa tudi sodna izvedenka klinične psihologije mag. Natalija Bilobrk. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da je zaščita žrtve pred ponovno viktimizacijo in travmatizacijo v kazenskem postopku lahko opravičljiv razlog za opustitev neposrednega zaslišanja obremenilne priče, kar velja tudi za obravnavan primer. Sprejeto stališče ustreza presoji ESČP, ki v svoji judikaturi prepoznava, da so kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost pogosto travmatični za žrtve, še posebej, kadar gre za mladoletne osebe. Po uveljavljeni praksi se lahko v takšnih primerih sprejmejo različni zaščitni ukrepi, namenjeni varstvu osebne integritete žrtve, vendar le, če jih je mogoče uravnotežiti z ustreznim in učinkovitim uresničevanjem obdolženčeve pravice do obrambe.

12.Vrhovno sodišče ugotavlja, da predstavljajo obremenilne izjave mladoletne oškodovanke B. B. v konkretnem primeru odločilen dokaz, na katerem temelji izpodbijana obsodilna sodba. Sodišče prve stopnje je namreč presojo o tem, da je obsojenec storil dejanje iz izreka sodbe, oprlo na vsebino zvočnih posnetkov pogovora oškodovanke s svojo mamo (zlasti 19. - 21. točka prvostopenjske sodbe), s pomočjo katerih je vrednotilo tudi verodostojnost obsojenčevega zagovora in izpovedbo njegove žene (21. točka prvostopenjske sodbe). Pravnomočna sodba se opira tudi na izpovedbe posrednih prič (tj. oškodovankine matere, njenega očeta in priče C. C.), ki same dogodka niso neposredno zaznale, ampak jim je o njem povedala oškodovanka. Za razsojo je bila relevantna predvsem izpovedba oškodovankine matere, ki je na podlagi časopisnega članka pri oškodovanki prepoznala znake, ki so sovpadali z znaki spolne zlorabe, in je zato hčerko o tem začela spraševati ter je zatem njeno izjavo ob dveh priložnostih tudi posnela, nadalje pa še izpovedba C. C. (vodnice tabora, ki ji je oškodovanka prav tako omenila spolno zlorabo), ki po presoji sodišča ni bila zainteresirana za izid konkretnega kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je izpovedbe vseh naštetih prič presojalo predvsem z vidika, da potrjujejo oškodovankine obremenilne izjave, kar pomeni, da gre torej pri oškodovankinih posnetih izjavah za dokaz, ki je odločilno prispeval k obsodilni sodbi zoper obsojenca.

13.V opisani procesni situaciji je treba, sledeč merilom za uresničevanje obsojenčeve pravice do zaslišanja obremenilnih prič, presoditi tudi, ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za učinkovito izvrševanje obsojenčeve pravice do obrambe in na ta način uravnotežila njegov slabši položaj, ker v postopku ni imel možnosti zaslišanja avtorice zanj obremenilnih izjav. V središču presoje je iskanje ravnotežja med pravico obdolženca do učinkovite obrambe (6. člen EKČP in 29. člen Ustave RS) in pravico žrtve do spoštovanja njenih osebnostnih pravic in osebnega dostojanstva (8. člen EKČP in 34. ter 35. člen Ustave RS), ki ne sme voditi v procesni položaj, ki bi posegel v jedro obsojenčeve pravice do obrambe oziroma, širše, njegovo pravico do poštenega sojenja.

14.Vrhovno sodišče se je v dosedanji praksi soočilo pretežno s primeri, ko so bili mladoletni oškodovanci - žrtve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost - zaslišani v preiskavi (oziroma v predhodnem sojenju), medtem ko so sodišča na glavni obravnavi opustila njihovo neposredno zaslišanje. Obravnavani primer je drugačen, saj mladoletna oškodovanka (v času storitve kaznivega dejanja stara pet let in šest mesecev, v času sojenja pred sodiščem prve stopnje pa sedem oziroma osem let) med postopkom ni bila nikoli zaslišana, in sicer zaradi upoštevanja mnenja sodnih izvedenk, da bi imelo zaslišanje v sodnem postopku negativne učinke za njen osebnostni razvoj. ESČP je podobne primere že obravnavalo. V zadevi A.S. Proti Finski je denimo ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja, ker so sodišča obsodilno sodbo utemeljila na izjavah mladoletnega oškodovanca (v času storitve kaznivega dejanja starega približno pet let, v času prvostopenjskega sojenja pa šest let), vendar pri tem obdolžencu niso omogočila dovolj učinkovitega izpodbijanja verodostojnosti njegovih izjav. Primerljiva je bila tudi kasnejša presoja v zadevi Vronchenko proti Estoniji, kjer je bila mladoletna oškodovanka (v času storitve kaznivega dejanja stara devet let) v predkazenskem postopku zaslišana trikrat, pri čemer je bil zadnji intervju tudi posnet, vendar nacionalne oblasti po presoji ESČP obdolžencu med postopkom niso zagotovile zadostnih možnosti, da bi na dovolj učinkovit način preizkusil verodostojnost njenih izjav.

15.Vložnica v obravnavani zadevi v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno trdi, da obsojencu med kazenskim postopkom ni bilo nikoli omogočeno, da bi mladoletni oškodovanki zastavljal vprašanja bodisi neposredno bodisi posredno. Iz razlogov sodbe in podatkov spisa je razvidno, da so se sodišče in stranke kazenskega postopka z oškodovankinimi izjavami seznanili preko zvočnih posnetkov, ki jih je v interni komunikaciji z oškodovanko posnela njena mati, pri čemer udeležencem postopka ni bilo omogočeno, da si z opazovanjem oškodovankinega vedenja (ki bi ga omogočil na primer videoposnetek) ustvarijo (vsaj omejen) vtis o verodostojnosti njenih izjav. Obsojencu med kazenskim postopkom ni bila nikoli dana možnost, da preizkusi oškodovankino izpovedbo s postavljanjem vprašanj, čeprav obramba med postopkom ni nasprotovala zaslišanju oškodovanke s pomočjo zaščitnih ukrepov (v posebnem prostoru, s pomočjo tehničnih sredstev in s sodelovanjem strokovnjaka), niti ni oporekala možnosti, da bi se vprašanja zastavljala samo na posreden način. Sodišče prve stopnje je razpolagalo zgolj s posrednimi dokazi in mnenji sodnih izvedenk s področja klinične psihologije in psihiatrije, čeprav nobena priča ni neposredno zaznala obravnavanih dogodkov, ampak so vsi izvedeni dokazi samo posredno potrjevali oškodovankine obremenilne izjave. Posebni procesni ukrepi, ki bi v obravnavani situaciji uravnotežili slabši položaj obsojenčeve obrambe, iz obrazložitve sodbe in podatkov kazenskega spisa niso razvidni, kar vse govori v prid presoji, da sodišča obsojencu niso zagotovila dovolj učinkovitih možnosti za izvrševanje njegove pravice do obrambe.

16.Čeprav sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o zaslišanju mladoletne oškodovanke namenili večjo težo njenemu varstvu pred sekundarno viktimizacijo in iz tega razloga opustili oškodovankino zaslišanje v sodnem postopku, sta s takšno presojo obsojeneca v celoti prikrajšali za možnost učinkovitega izvrševanja njegove pravice do obrambe oziroma njegove pravice do zaslišanja obremenilne priče, na izjave katere se v odločilni meri opira izpodbijana sodba. S tem, ko torej sodišči obsojencu v obravnavanem kazenskem postopku nista dali nobene možnosti za izpodbijanje verodostojnosti oškodovankinih izjav, sta posegli v samo jedro njegove pravice do učinkovite obrambe, kar vložnica v zahtevi zakonitosti utemeljeno uveljavlja kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s kršitvijo 29. člena Ustave RS in točke (d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki glede na naravo kršitve narekuje razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

C.

17.Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da je bila v okoliščinah obravnavane zadeve prekršena pravica obsojenega (zdaj: obdolženega) A. A. do obrambe, ker mu ni bilo omogočeno uresničevanje pravice do zaslišanja mladoletne oškodovanke (avtorice zanj obremenilnih izjav, na katere se v odločilni meri opira izpodbijana sodba), zahtevi za varstvo zakonitosti njegove zagovornice ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Pri tem se do ostalih očitkov zahteve ni posebej opredeljevalo, saj so postali bodisi brezpredmetni bodisi se morata o njih prvenstveno izreči sodišči prve in druge stopnje.

18.V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti dokazni postopek in pri tem obsojencu omogočiti učinkovito izvrševanje pravice do zaslišanja obremenilnih prič. Posebej bo moralo paziti, da bo v primeru oškodovankinega zaslišanjenja s primernimi zaščitnimi ukrepi poskrbelo za varstvo njene osebne integritete in pri tem, v skladu z uveljavljeno prakso Vrhovnega sodišča in ESČP ter minimalnimi evropskimi standardi varstva pravic žrtev kaznivih dejanj, poiskalo pravično ravnotežje med varstvom mladoletne oškodovanke pred sekundarno viktimizacijo in izvrševanjem obdolženčeve pravice do obrambe.

19.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov članov senata. Za odločitev so glasovali vrhovni sodniki in sodnica Barbara Zobec, Mitja Kozamernik, dr. Primož Gorkič, in mag. Aleksander Karakaš.

-------------------------------

Op. št. (1)Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 13666/2020 z dne 17. 6. 2022, sledeč merilom po sodbah ESČP v zadevah Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu Kraljestvu (prit. št. 26766/05 in 22228/06) z dne 15. 12. 2011 in Schatschaschwili proti Nemčiji (prit. št. 9154/10) z dne 15. 12. 2015.

Op. št. (2)Prim. sodbo ESČP v zadevi A.L. proti Finski (prit. št. 23220/04) z dne 27. 1. 2009 (tč. 38 obrazložitve).

Op. št. (3)Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 13666/2020 z dne 17. 6. 2022 in tam citirana praksa Ustavnega sodišča RS in ESČP.

Op. št. (4)Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 46444/2018 z dne 8. 4. 2021, I Ips 13666/2020 z dne 17. 6. 2022 in I Ips 43147/2017 z dne 7. 9. 2023.

Op. št. (5)O tem že sodba ESČP v zadevi S.N. proti Švedski (prit. št. 34209/96) z dne 2. 7. 2002 (tč. 47 obrazložitve), kasneje pa tudi sodbe v zadevah Bocos-Cuesta proti Nizozemski (prit. št. 54789/00) z dne 10. 11. 2005 (tč. 69 obrazložitve), A.S. proti Finski (prit. št. 40156/07) z dne 28. 9. 2010 (tč. 55 obrazložitve), Vronchenko proti Estoniji (prit. št. 59632/09) z dne 18. 7. 2013 (tč. 56 obrazložitve) in druge.

Op. št. (6)Prav tam.

Op. št. (7)Prim. M. Hribar: Položaj oškodovanca v slovenskem kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2024, zlasti str. 306-310.

Op. št. (8)Sodba ESČP v zadevi A.S. proti Finski (prit. št. 40156/07) z dne 28. 9. 2010 (tč. 56 obrazložitve).

Op. št. (9)Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 46444/2018 z dne 8. 4. 2021, I Ips 13666/2020 z dne 17. 6. 2022 in I Ips 43147/2017 z dne 7. 9. 2023.

Op. št. (10)Mladoletna oškodovanka v obravnavani zadevi tudi v predkazenskem postopku pred policijo zoper obsojenca ni podala obremenilnih izjav, saj o konkretnih dogodkih ni želela govoriti.

Op. št. (11)Glej tudi sodbo ESČP v zadevi A.S. proti Finski (prit. št. 40156/07) z dne 28. 9. 2010 (tč. 56 obrazložitve).

Op. št. (12)Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 13666/2020 z dne 17. 6. 2022 in tam citirana praksa Ustavnega sodišča RS in ESČP.

Op. št. (13)Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 46444/2018 z dne 8. 4. 2021, I Ips 13666/2020 z dne 17. 6. 2022 in I Ips 43147/2017 z dne 7. 9. 2023.

Op. št. (14)Mladoletna oškodovanka v obravnavani zadevi tudi v predkazenskem postopku pred policijo zoper obsojenca ni podala obremenilnih izjav, saj o konkretnih dogodkih ni želela govoriti.

Op. št. (15)Mladoletna oškodovanka v obravnavani zadevi tudi v predkazenskem postopku pred policijo zoper obsojenca ni podala obremenilnih izjav, saj o konkretnih dogodkih ni želela govoriti.

Op. št. (16)Mladoletna oškodovanka v obravnavani zadevi tudi v predkazenskem postopku pred policijo zoper obsojenca ni podala obremenilnih izjav, saj o konkretnih dogodkih ni želela govoriti.

Sodba ESČP v zadevi A.S. proti Finski (prit. št. 40156/07) z dne 28. 9. 2010.

ESČP je v citirani sodbi presodilo, da sodišča v okoliščinah obravnavane zadeve, ko mladoletni oškodovanec na glavni obravnavi ni bil zaslišan, niso ustrezno uravnotežila slabšega položaja obrambe na način, da bi bilo obdolžencu (pritožniku) zagotovljeno pošteno sojenje. Razlog za opustitev neposrednega zaslišanja mladoletnega oškodovanca je bilo mnenje sodne izvedenke psihološke stroke, da bi bilo ponovno zastavljanje vprašanj oškodovancu o obravnavanem dogodku zanj škodljivo, zaradi česar je bilo njegovo zaslišanje v sodnem postopku odsvetovano. Nacionalno sodišče se je pri izdaji obsodilne sodbe oprlo na videoposnetek oškodovančevega zaslišanja pred policijo, vendar s tem po presoji ESČP ni v zadostni meri uravnotežilo slabšega položaja pritožnika, ki med postopkom ni imel realnih možnosti zastavljanja vprašanj oškodovancu kot avtorju zanj obremenilnih izjav. Pravnomočna sodba je temeljila tudi na izpovedbi oškodovančeve matere o tem, kar ji je povedal oškodovanec, in na mnenju sodne izvedenke, ki je pri oškodovancu prepoznala določene znake spolne zlorabe ter obenem ocenila, da so oškodovančeve izjave o samem dogodku resnicoljubne. Navedeni dokazi za ESČP niso bili ključnega pomena, saj je šlo zgolj za posredne dokazne vire, medtem ko je edini neposredni dokaz zoper obdolženca predstavljala izjava mladoletnega oškodovanca, posneta v predkazenskem postopku. Čeprav so nacionalna sodišča k presoji verodostojnosti oškodovančevih izjav in ostalih dokazov pristopila pazljivo, to ni bilo dovolj za razsojo, da so obdolžencu omogočila učinkovito izvrševanje pravice do obrambe in mu s tem zagotovila pošteno sojenje. Glej prav tam, zlasti tč. 6-10 in 52-68 obrazložitve sodbe.

Sodba ESČP v zadevi Vronchenko proti Estoniji (prit. št. 59632/09) z dne 18. 7. 2013, sklicujoč se na merila za uresničevanje pravice do zaslišanja obremenilnih prič po sodbi Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu Kraljestvu.

Tudi v zadevi Vronchenko proti Estoniji je odločitev sodišč, da mladoletne oškodovanke ne zaslišijo, temeljila na mnenju več sodnih izvedencev, da bi bilo zaslišanje v sodnem postopku zanjo škodljivo. Čeprav je policija z mladoletno oškodovanko v predkazenskem postopku opravila tri razgovore (in enega izmed njih tudi posnela), sodišča po presoji ESČP niso ustrezno uravnotežile slabšega položaja obdolženca, ki med postopkom ni imel učinkovitih možnosti za preizkus verodostojnosti njenih izjav. Ker so oškodovankine izjave predstavljale edini neposredni dokaz zoper obdolženca, bi morale nacionalne oblasti po presoji ESČP zagotoviti, da bi obramba lahko na učinkovit način izpodbijala njihovo verodostojnost. Ta zahteva, kot v sodbi poudarja ESČP, ne pomeni, da bi morale oblasti neposredno soočiti obdolženca in mladoletno oškodovanko ter obrambi omogočiti navzkrižno zaslišanje na sodišču. Pomeni pa, da bi moralo biti obdolžencu omogočeno, da vsaj na posreden način zaslišuje oškodovanko tako, da ji zastavlja vprašanja preko svojega zagovornika, policista ali psihologa v nadzorovanem okolju. Glej prav tam, tč. 58-66 obrazložitve.

O raznovrstnih zaščitnih ukrepih, ki jih je po veljavni pravni ureditvi mogoče uporabiti pri zaslišanju ranljivih skupin oškodovancev, strnjeno M. Hribar: Položaj oškodovanca v slovenskem kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana 2024, str. 200-203.

Glej Direktivo 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (Ur. l. EU L 315).