Jedro

Ugotovitev sodišča, da „gre pri udeležencu za sekundarne posledice Parkinsonove bolezni“ ne zadostuje. Ravnanje pridržane osebe, ki ni posledica duševne motnje, namreč ukrepa prisilnega zdravljenja ne opravičuje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeleženca zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve, v Psihiatrični kliniki Ljubljana, še najdlje do 29.7.2013. Udeleženec v pritožbi po odvetnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter udeleženca odpusti v domačo oskrbo tako, da bo uredil zdravljenje na Nevrološki kliniki v Ljubljani, ali pa, da se ga takoj premesti na Nevrološko kliniko v Ljubljano. V pritožbi izpostavlja, da težave, ki jih ima udeleženec, niso posledica duševne motnje, temveč gre za obliko zapleta po vstavitvi elektrod zaradi zdravljenja Parkinsonove bolezni, zato je potrebno zdravljenje udeleženca na nevrološki kliniki.

Pritožba je utemeljena.

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega, ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave RS). Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je zato dopustno le v izjemnih primerih, ko so izkazane zakonske predpostavke iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) in sicer: - če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; in - če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Sodišče prve stopnje je prisilno hospitalizacijo utemeljilo s tem, da gre pri udeležencu za sekundarne posledice Parkinsonove bolezni, ki se kažejo v razvlečenem, čustveno poudarjenem miselnem tonu, s pomanjkljivim vzdrževanjem pozornosti. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je bil udeleženec na psihiatrično kliniko sprejet v stanju agitacije, ki je posledica zdravljenja na nevrološki kliniki, zaradi katere je bilo potrebno večdnevno fizično oviranje, ter da se je tudi na pregledu pred sodiščem izkazal kot jezav in vznemirjen. Zaradi takega vedenja, ob tem, da je tudi fizično oslabljen in potrebuje pomoč pri vstajanju in hoji, bi se lahko v nenadzorovanem okolju ogrozil in poškodoval, zaradi izbruhov jeze pa ogrozil tudi svoje najbližje.

Navedena obrazložitev sodišča pa nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej o tem, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni zgoraj citirani pogoji. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do osnovnega pogoja za izrečen ukrep po citiranem 39. členu ZDZdr, to je do obstoja duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Ugotovitev sodišča, da „gre pri udeležencu za sekundarne posledice Parkinsonove bolezni“ ne zadostuje. Ravnanje pridržane osebe, ki ni posledica duševne motnje, namreč ukrepa prisilnega zdravljenja ne opravičuje. Katere so tiste konkretne okoliščine, ki nadalje utemeljujejo zaključek sodišča, da je zadržanje udeleženca nujno potrebno, da se prepreči huda nevarnost za njegovo zdravje in življenje, pa tudi nevarnost za zdravje (v najslabšem primeru pa tudi življenje) drugih oseb, v razlogih sklepa ni pojasnjeno, čeprav bi morale biti ugotovljene in obrazložene konkretne in ne le posplošene okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin. Zgolj dejstvo, da je bil pridržanec sprejet v stanju agitacije (tesnobnosti, kateri je pridružen motorični nemir) ter, da se je na pregledu pred sodiščem izkazal za vznemirjenega in jezavega, ne zadostuje. Sodišče nadalje tudi ni obrazložilo, ali je zaradi duševne motnje oziroma duševnega stanja prizadeta voljna sfera udeleženca in je to vzrok za ogrožanje njegovega življenja oziroma življenja drugih ali povzročanje hude škode sebi oziroma drugim.

Ker je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je višje sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, pritožbi ugodilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo konkretno opredeliti, ali so kumulativno izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 39. čl. ZDZdr, ter se opredeliti tudi do pritožbene navedbe, da je psihično stanje udeleženca le oblika zapleta po vstavitvi elektrod, zato je zaradi zdravljenja Parkinsonove bolezni potrebno na nevrološki kliniki uskladiti intenzivnost delovanja elektrod in ustrezne doze zdravil ter v ta namen v postopek pritegniti doc. dr. M.T., ki je udeleženca napotila v psihiatrično bolnišnico oz. njegovo lečečo zdravnico.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno predlog pooblaščenke za odpust udeleženca iz oddelka pod posebnim nadzorom P klinike L, štelo kot dopolnitev pritožbe. Na podlagi 71. člena ZDZdr lahko oseba ali njen odvetnik pred potekom roka, določenega v sklepu sodišča o zadržanju, predlaga sodišču, da se oseba odpusti. Zato bo moralo sodišče prve stopnje, kot stvarno pristojno sodišče, o predlogu samo odločiti.