Jedro

Očitek, da je bil zagovor soobdolženca izsiljen, je potrebno presojati z izvedbo dokazov, kar pa ni stvar presoje v postopku odločanja o rednih oziroma izrednih pravnih sredstvih zoper sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora, temveč spada takšna presoja v odločanje o glavni stvari.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega R.C. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sklepoma je bil zoper obdolženega R.C. pravnomočno podaljšan pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po vložitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po 1. odstavku 297. člena KZ in kaznivega dejanja velike tatvine po 3. v zvezi s 1. odstavkom 212. člena KZ.

Zagovornik obdolženca v pravočasno vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno odločbo uveljavlja kršitve določb ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kljub temu, da zagovornik sicer uveljavlja vse razloge iz 420. člena ZKP, konkretizira le kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena, ta kršitev pa ni podana. Zapisnik o zaslišanju obdolženega B. je bil namreč opravljen v skladu z določilom 148.a člena ZKP, oziroma ne gre za nezakonit dokaz.

Obdolženec v odgovoru na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva RS predlaga Vrhovnemu sodišču odpravo pripora, da se bo lahko posvetil nadaljnjemu šolanju.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi meni, da je ključni obremenilni dokaz zoper obdolženega R.C., to je zapisnik o zaslišanju soobdolženega B. s strani policistov, nezakonit dokaz in bi ga bilo kot takega potrebno iz spisa izločiti. Policista, ki sta zasliševala obdolženca, sta namreč pred tem zbirala obvestila v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, tožilec o zaslišanju ni bil obveščen, na zapisniku o zaslišanju ni navedeno kdo je bil zapisnikar, niti kateri od policistov je zasliševanje opravil, obramba obdolženega B. je bila zgolj formalna, njegov zagovor oziroma priznanje dejanja pa je bilo izsiljeno.

Po 3. odstavku 148.a člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na izpovedbo osumljenca, če ta ni bil poučen o svojih pravicah iz 4. odstavka 148. člena (osumljenec mora biti poučen o tem, kaj je podlaga za sum zoper njega, sodišče ga je dolžno poučiti, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjal pa, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in ki je lahko navzoč pri zaslišanju), ali če dani pouk in izjava osumljenca glede pravice do zagovornika nista zapisana v zapisnik, ali če je bil zaslišan brez navzočnosti zagovornika, ali če je bilo ravnano v nasprotju z določbami 8. odstavka 227. člena tega zakona (proti obdolžencu se ne sme uporabiti sila, grožnja ali druga podobna sredstva (3. odstavek 266. člena), da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje). Glede na navedeno določbo, pomanjkljivosti, na katere opozarja zagovornik (da o zaslišanju ni bil obveščen okrožni državni tožilec, da ni navedeno kdo je bil zapisnikar, niti kateri od policistov je zaslišanje opravil), same po sebi ne morejo vplivati na zakonitost dokaza, (sicer pa so bili tudi ti pomisleki z zaslišanjem obeh policistov ovrženi), ali pa gre za očitke, ki so že sami po sebi neutemeljeni oziroma nesmiselni (da je zaslišanje opravil policist, ki je pred tem zbiral obvestila, saj bi bilo povsem nerazumno in tudi neizvedljivo, da bi zaslišanje opravil policist, ki o zadevi oziroma podlagi za obstoj utemeljenega suma ne bi ničesar vedel). Edini ugovor zagovornika, ki bi lahko vplival na zakonitost dokaza, je očitek, da je bil zagovor B. izsiljen (kolikor bi bilo temu res tako, bi bila podana kršitev 8. odstavka 227. člena ZKP), vendar pa gre za očitek, ki ga je potrebno z izvedbo dokazov presojati. Navedeno pa, kot na to pravilno opozarja pritožbeno sodišče, ni stvar presoje v postopku odločanja o rednih oziroma izrednih pravnih sredstvih zoper sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora, temveč spada takšna presoja v odločanje o glavni stvari. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o priporu bi namreč Vrhovno sodišče lahko ugotovilo kršitev iz 8. odstavka 227. člena ZKP le, kolikor bi bila kršitev očitna (npr. obdolženec bi podal zagovor brez zagovornika, ali pa, da bi podal zagovor brez pravnega pouka), oziroma v primerih, ko bi šlo za tim. prima facie nedovoljen dokaz. O tem pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da ni podana v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev določb ZKP, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.