Jedro

1. Razdrtje trajnih razmerij je praviloma posebej urejeno. Le če take posebne ureditve ni in če narava pogodbe to dopušča, se smiselno uporabljajo določbe o razdrtju pogodb z enkratno izpolnitvijo. Za povračilo oz. povrnitev danega pa v teh primerih pravilo o sočasni vrnitvi oz. povrnitvi ne more veljati.

2. V 4. odstavku 120. člena ZD je (tako) določeno, da vsaka stranka po razvezi obdrži pravico zahtevati od druge stranke odškodnino, ki ji gre po splošnih pravilih premoženjskega prava.

Sodna praksa jo analogno uporablja tudi za zahtevke, ki jih uveljavlja tožena stranka. Pri določanju višine "odškodnine" presoja koristi in stroške, ki so z izvrševanjem pogodbe nastali, vendar ob upoštevanju narave pogodbe. Tudi za tovrstne zahtevke zato pravilo sočasne vrnitve oz. povrnitve ne more veljati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke A.B. zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbama tožeče stranke F. in F.M. pa ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo. Ugodilo je tudi pritožbi tožene stranke A.B. zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ni dovolilo nasprotne tožbe, in tudi to odločitev razveljavilo. Pravnomočno je tako delno ugodeno tožbenemu zahtevku na razvezo izročilne pogodbe, in sicer glede F.M. do 1080/3600 izročene nepremičnine, glede F.M. pa do 288/3600. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka A.B. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ali tako spremeni, da pritožbi ugodi in prvostopno sodbo razveljavi tudi v potrjenem delu, hkrati pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov revizijskega postopka z zamudnimi obrestmi od dneva odločitve dalje. V reviziji v celoti vztraja pri pritožbenih navedbah. Strinja se z odločitvijo o razvezi pogodbe, vendar meni, da ni dolžna vrniti izročenega, če ni istočasno upravičena do povračila koristi in stroškov, ki jih je imela z izvrševanjem pogodbe. Medsebojna razmerja, ki nastanejo z razdrtjem pogodbe, je potrebno presojati po 122. in 3. odstavku 132. člena ZOR. Nobena stranka ni dolžna izpolniti obveznosti, če druga stranka istočasno ne izpolni svoje. V nasprotnem primeru bi bili tožnici obogateni.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da lahko preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo (386. člen ZPP). Tožena stranka se namreč z razvezo izročilne (preužitkarske) pogodbe strinja. V obrazložitvi revizije izrečno navaja, da glede razveze ni spora, da pa vztraja pri sočasni odločitvi o povrnitvi njenih stroškov, ki jih je imela z izvrševanjem pogodbe. Spremembo ali razveljavitev drugostopne sodbe glede odločitve o razvezi izročilne pogodbe predlaga torej zato, da bi dosegla sočasno odločanje o njenem ugovoru.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta o razvezi odločali neodvisno od morebitne utemeljenosti ugovora (zahtevka) tožene stranke. Tožena stranka se v reviziji zmotno sklicuje na določbi 122. in 3. odstavek 132. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Določba 122. člena ureja izpolnitev netrajnih pogodbenih razmerij. Ureja takšne pogodbe, kjer obveznost preneha s sočasno izpolnitvijo. Pa še to le tedaj, če z zakonom ni določeno drugače ali če iz narave posla ne izhaja kaj drugega. Določba 3. odstavka 132. člena se navezuje na 122. člen in ureja učinke razdrtja le za takšne pogodbe. Gre torej za vrnitev (fizično) tistega, kar sta stranki z izpolnitvijo pogodbe že izročili (če gre za species, dano stvar, če gre za genus, enako količino enakih stvari).

Trajno pogodbeno razmerje se praviloma razveže (ex nunc) in le izjemoma razdre (ex tunc - 2. odstavek 129. člena ZOR). Tožeča stranka je v tej pravdi sicer zahtevala razvezo pogodbe, vendar z izročitvijo danega, torej tudi z učinkom ex tunc. Če se trajno razmerje razdre, praviloma ni mogoče vrniti danega, vsaj ne v tistem stanju, v katerem je bilo dano. Predmet trajnih razmerij je ponavadi na eni strani takojšnja izpolnitev (izročitev nepremičnine v najem, zakup itd.) na drugi pa občasne izpolnitve (plačevanje uporabnine, delo v zvezi z vzdrževanjem, obnavljanjem itd.). Trajnost razmerja povzroči, da se izročeni predmet spremeni, bodisi zaradi poteka časa, bodisi zaradi različnih posegov vanj, nasprotne izpolnitve pa praviloma predstavljajo odmeno za uporabo (obrabo) te stvari. Razdrtje trajnih razmerij je zato praviloma posebej urejeno. Le če take posebne ureditve ni in če narava pogodbe to dopušča, se smiselno uporabljajo določbe o razdrtju pogodb z enkratno izpolnitvijo. Za povračilo oz. povrnitev danega pa v teh primerih pravilo o sočasni vrnitvi oz. povrnitvi ne more veljati.

Če se razveže (in razdre) preužitkarska pogodba, je v naravi mogoče vrniti le izročeno (in ponavadi spremenjeno) nepremičnino, ne pa dajatev v hrani in storitvah. Te dajatve se po razvezi (razdrtju) obravnavajo kot stroški zavezanca in koristi upravičenca. Preužitkarska pogodba se od pogodbe o dosmrtnem preživljanju loči le po tem, da izročeno premoženje preide na zavezanca že za časa življenja preživljanca. Zato se za sklenitveno fazo te pogodbe sicer uporabljajo določbe ZOR, za razvezo pogodbe pa primarno zakon o dedovanju (ZD) in šele sekundarno ZOR. Še posebej zato, ker je potrebno upoštevati tudi aleatornost pogodbe. V 4. odstavku 120. člena ZD je tako določeno, da vsaka stranka po razvezi obdrži pravico zahtevati od druge stranke odškodnino, ki ji gre po splošnih pravilih premoženjskega prava. Določba govori o odškodnini in s tem poudarja posebno naravo pogodbe, ki onemogoča čisto kondikcijo. Sodna praksa jo analogno uporablja tudi za zahtevke, ki jih uveljavlja tožena stranka. Pri določanju višine "odškodnine" presoja koristi in stroške, ki so z izvrševanjem pogodbe nastali, vendar ob upoštevanju narave pogodbe. Tudi za tovrstne zahtevke zato pravilo sočasne vrnitve oz. povrnitve ne more veljati. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, ko sta tožbenemu zahtevku na razvezo pogodbe ugodili ne da bi to odločitev vezali na odločitev o ugovoru tožene stranke.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).