Jedro

Dejstvo, da je prišlo do izbrisa hipotek po sklenitvi darilne pogodbe po 154. členu Stvarnopravnega zakonika, samo po sebi ne pomeni, da je tožena stranka dokazala, da je ona poplačala dolg namesto tožeče stranke in, da je zato hipoteka prenehala.

Namen sklenjene darilne pogodbe med pravdnima strankama je bil preprečiti upnikom, da bi bili lahko poplačani v postopku osebnega stečaja nad tožečo stranko. Takšna podlaga sklenjene pogodbe pa ima za posledico ničnost pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je nična darilna pogodba, v obliki notarskega zapisa št. SV 000/12 z dne 13. 6. 2012, (v nadaljevanju: darilna pogodba), sklenjena med tožečo in toženo stranko, na podlagi katere se je tožeča stranka na toženo stranko zavezala prenesti lastninsko pravico na nepremičninah z ID znaki: parcela .../1, .../2 in .../20 v deležu do 1/2 celote (v nadaljevanju: nepremičnine), tožena stranka pa nato v korist tožeče stranke ustanoviti dosmrtno brezplačno služnostno pravico stanovanja na nepremičninah (točka I izreka).

Zato je vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke pri nepremičninah, s solastniškim deležem do 1/2 celote, vpisana pod opr. št. Dn 190494/2012, izvedena na podlagi darilne pogodbe v obliki notarskega zapisa, neveljavna (točka II izreka).

Pri solastniškem deležu nepremičnin do 1/2 celote se dovoli izbris vknjižbe lastninske pravice na ime tožene stranke pri nepremičninah v deležu do 1/2 celote in dovoli vknjižba lastninske pravice pri nepremičninah v korist tožeče stranke v deležu do 1/2 celote (točka III izreka).

Vknjižba dosmrtne brezplačne stvarne služnosti stanovanja v korist tožeče stranke na nepremičninah, izvedena na podlagi darilne pogodbe v obliki notarskega zapisa, je neveljavna (točka IV izreka).

Pri nepremičninah se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov in se zaradi vzpostavitve stanja zemljiškoknjižnih vpisov kot je bilo pred vknjižbo dosmrtne brezplačne služnostne pravice stanovanja v korist tožene stranke, izvedene na podlagi vknjižbe pod opr. št. Dn 190533/2012 na temelju darilne pogodbe v obliki notarskega zapisa, dovoli izbris vknjižbe dosmrtne brezplačne stvarne služnosti stanovanja v korist tožeče stranke (točka V izreka).

Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 3.437,85 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (točka VI izreka).

Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da je bil nad dolžnikom 15. 3. 2017 uveden postopek osebnega stečaja (St ...). Tožeča stranka je, v pet letnem obdobju pred uvedbo postopka osebnega stečaja, na toženo stranko neodplačno prenesla solastninsko pravico na nepremičninah in sicer do 1/2 celote. Pravdni (pogodbeni) stranki sta zunajzakonska partnerja, tožena stranka je z insolventnim dolžnikom ožje povezana oseba (1. točka 18. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP).

Tožeča stranka je kot primarni tožbeni zahtevek uveljavljala zahtevek na ničnost darilne pogodbe, podrejeni pa na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, na podlagi drugega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Druga oseba je namreč na podlagi izpodbojnega pravnega dejanja prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti nasprotno izpolnitev. Tožeča stranka je bila v času sklenitve darilne pogodbe insolventna, ker je imela obveznosti iz posojilne pogodbe z dne 3. 11. 2010, posojila pa ni vrnila v znesku 11.909,34 EUR. Zaradi navedenega dejanja upniki tožeče stranke ne morejo biti poplačani.

Trditveno in dokazno breme, da je imela darilna pogodba odplačen namen, je bila na toženi stranki. Ta ni zmogla niti trditvenega bremena (ni navedla konkretnejših podatkov o višini dolgov, komu je plačala in kdaj ter kakšen znesek) niti ne dokaznega bremena. Tožena stranka ni predložila listin niti, da je poplačala vse dolgove tožeče stranke, niti, da je poplačevala obveznosti tožeče stranke (dolžnika) v izvršilnih postopkih. Hkrati je tožena stranka zatrjevala, da je bila darilna pogodba odplačna, po drugi strani pa, da tožeča stranka v času sklenitve darilne pogodbe sploh ni bila insolventna, kar je nasprotje v samih trditvah.

Kot pravno podlago za odločitev, da je navedena pogodba nična, je sodišče navedlo četrti odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z drugim odstavkom 39. člena OZ. Darilna pogodba je nična, ker je bila sklenjena na podlagi nedopustne podlage. Zato je sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ničnost darilne pogodbe ugodilo in posledično tudi vsem zahtevkom, ki iz tega sledijo (1. do 5. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in je smiselno uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Najprej je tožena stranka v pritožbi uveljavljala, da je v uvodu sodbe navedena njena napačna enotna matična številka občana (v nadaljevanju: EMŠO). Ta pritožbeni očitek sicer drži, vendar pa je takšno napako v uvodu sodbe mogoče kadar koli popraviti s popravnim sklepom, ker gre za očitno pisno pomoto (prvi odstavek 328. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Sodišče druge stopnje pa je v svoji odločbi povzelo pravilen EMŠO tožene stranke, sodišče prve stopnje pa to lahko stori tudi kasneje, po pravnomočnosti svoje odločbe.

6. Najprej sodišče druge stopnje poudarja, da je tožena stranka k pritožbi priložila dokaze o plačilih dolga ter sklenjenih kreditnih pogodbah med njo kot posojilojemalko in UniCredit Bank kot posojilodajalko (B5, B 6). Nobenih navedenih dokazil, sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne more upoštevati. Gre namreč za nove dokaze, za katere tožena stranka niti ni zatrjevala, zakaj jih ni mogla predložiti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato se sodišče druge stopnje do dokazov priloženih k pritožbi ni dolžno opredeljevati in na pritožbene razloge v zvezi s tem, koliko privarčevanih sredstev je tožena stranka namenila za poravnavo dolgov tudi ni dolžno odgovarjati.

7. Tožena stranka nadalje v pritožbi navaja tudi nove trditve, da je izvenzakonska skupnost pravdnih strank razpadla in tudi v dokaz zatrjevanih dejstev prilaga novo dokazilo (Dogovor, sklenjen med bivšima izvenzakonskima partnerjema, B10, nečitljiv datum sestave, v nadaljevanju: dogovor). Kot je bilo že pojasnjeno v tem pritožbenem postopku, tudi teh dejstev in predloženega dokazila, sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku, ne more upoštevati.

8. Tožeča stranka je v postopku opozarjala toženo stranko, da mora dejstva, da je poplačevala dolg svojega izvenzakonskega partnerja, to je tožeče stranke, dokazati in da v postopku pred sodiščem prve stopnje teh zatrjevanih dejstev z ničemer ni dokazala (primerjaj v spisu prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke, redna številka 18, listovna številka 55). Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sicer na obravnavi 7. 9. 2018 imela s seboj vse dokaze in listine, vendar je nihče ni ničesar vprašal (ne odvetnik in ne sodnica), da mora dokaze v spis predložiti, sedaj pa se ji očita, da tega ni storila. Materialno procesno vodstvo je bilo namreč že izpeljano med postopkom pred sodiščem prve stopnje.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje, je bil pravilno zavrnjen tudi dokazni predlog z zaslišanjem strank in prič v postopku. Ob dejstvu, da je bila med strankama sklenjena darilna pogodba, kar s strani tožene stranke, kot je bilo že pojasnjeno, ni bilo konkretizirano prerekano, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokaznega postopka z zaslišanjem prič (drugi odstavek 214. člena ZPP).

10. Same novote so tudi trditve tožene stranke o tem, da tožeča stranka v času sklenitve darilne pogodbe ni bila insolventna. Tožena stranka se sklicuje na dogovor med strankama kot bivšima izvenzakonskima parterjema o odplačilu vseh obveznosti tožeče stranke in da s tem postane 100 % lastnica nepremičnine. Tudi ta dogovor je bil priložen šele v pritožbenem postopku in za upoštevanje tega velja enako, kot je bilo že razloženo v tej sodbi v zvezi z novimi dejstvi in predloženimi dokazi.

11. Dejstvo, da je prišlo do izbrisa hipotek po sklenitvi darilne pogodbe po 154. členu Stvarnopravnega zakonika, samo po sebi ne pomeni, da je tožena stranka dokazala, da je ona poplačala dolg namesto tožeče stranke in, da je zato hipoteka prenehala.

12. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni sodišča prve stopnje pravilno sklepalo, da je bil namen sklenjene darilne pogodbe med pravdnima strankama preprečiti upnikom, da bi bili lahko poplačani v postopku osebnega stečaja nad tožečo stranko. Takšna podlaga sklenjene pogodbe pa ima za posledico ničnost pogodbe (četrti v zvezi z drugim odstavkom 39. člena OZ).

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s 155. členom ZPP. Stroškov tožeče stranke za odgovor na pritožbo sodišče druge stopnje ni priznalo, ker glede na vsebino pritožbe tožene stranke, ti stroški niso bili potrebni.