Up-686/03 - 6

6. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., A. A., s.p., Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 28. junija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba samostojnega podjetnika A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 618/2003 z dne 12. 6. 2003 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. XII Pg 8/2003 z dne 20. 3. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika (sedaj ustavnega pritožnika) za izdajo začasne odredbe, saj je ugotovilo, da ni verjetno izkazal, da bi mu lahko nastala nenadomestljiva škoda, kar je eden od pogojev za izdajo začasne odredbe po 123. členu Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/01 in nasl. – v nadaljevanju ZIL-1). Ugotovilo je tudi, da pritožnik kot upnik ni izkazal, da je predlog za izdajo začasne odredbe vložil v roku 3 mesecev od takrat, ko je izvedel za domnevno kršitev, kar je prav tako eden od kumulativno določenih pogojev po prej navedeni določbi ZIL-1. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo in potrdilo sklep Okrožnega sodišča.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da Okrožno sodišče v postopku izdaje začasne odredbe ni izvedlo nobenega dokaza, ki ga je predlagal, niti ni upoštevalo in preizkusilo njegovih navedb. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo s pavšalno in abstraktno obrazložitvijo, da so sporne rokavice "modelno drugačne" od zaščitenega modela. Meni, da prvostopenjsko sodišče ni pravno "pretehtalo" vseh v postopku ugotovljenih dejstev ter da je o pritožnikovem predlogu odločalo brez obravnavanja. Pritožnik tudi navaja, da je isto Okrožno sodišče, ki je v tej zadevi njegov predlog zavrnilo, ugodilo enemu izmed njegovih predlogov za izdajo začasne odredbe zoper drugega dolžnika, v katerem pa naj bi pritožnik navajal ista dejstva in ponudil iste dokaze, kot v tej zadevi. Zato sta bili po mnenju pritožnika z izpodbijanima sklepoma kršeni pravica do enakosti pred zakonom in pravica do poštenega sodnega odločanja.

B.

3.Ustavno sodišče ni nadaljnja instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik sicer zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom ter pravice do poštenega sodnega odločanja. Iz navedb, s katerimi utemeljuje ustavno pritožbo, pa je razvidno, da po vsebini zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) in kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

4.Iz vsebine izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je za zavrnitev predloga o začasni odredbi zadoščalo že, da pritožnik ni navajal ustreznih dejstev niti predlagal dokazov, s katerimi bi izkazal, da je predlog za izdajo začasne odredbe vložil v roku treh mesecev, odkar je izvedel za domnevno kršitev, kakor to določa prvi odstavek 123. člena ZIL-1. S takšno odločitvijo nižjega sodišča se je strinjalo tudi Višje sodišče in svojo odločitev ustrezno obrazložilo ter odgovorilo na pritožnikove pravno relevantne pritožbene navedbe. Glede na navedeno se izkaže, da so pritožnikovi očitki o kršitvi 22. člena Ustave, kolikor se nanašajo na ta del obrazložitve izpodbijanega sklepa, neutemeljeni.

5.Obrazložitev izpodbijanih sklepov že v zgoraj navedenem delu, ki se nanaša na pravočasno vložitev predloga za začasno odredbo, zadostuje, da sodišče pritožnikovemu predlogu ni ugodilo. Zato Ustavnemu sodišču ni bilo treba presojati očitkov, ki se nanašajo na drugi razlog za zavrnitev predloga za izdajo sklepa o začasni odredbi, to je na ugotovitve v zvezi z verjetnostjo nastanka nenadomestljive škode pritožniku.

6.Glede pritožnikovega očitka o kršitvi ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave pa je treba upoštevati, da pravica do izdaje začasne odredbe kot sredstva zavarovanja iz te ustavne določbe neposredno ne izhaja. Le ob dodatnem pogoju, namreč, da je začasna odredba nujno sredstvo, ki preprečuje, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena (npr. če že v času postopka upniku nastaja nenadomestljiva škoda), je ta institut zavarovanja mogoče obravnavati v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave. Pritožnik bi moral izkazati, da brez izdaje začasne odredbe tudi namena sodnega varstva kljub morebitni pozitivni odločitvi o tožbenem zahtevku več ne bi mogel doseči. Trditev v tej smeri pa ustavna pritožba ne vsebuje.

7.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter članici mag. Marija Krisper Kramberger in Milojka Modrijan. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić