Jedro

Če razlastitveni upravičenec ne opravi del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena v Zakonu o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, ni pravne podlage za vrnitev zemljišča prejšnjemu lastniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 923/95-11 z dne 14.12.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 15.5.1995. Z njo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 10.4.1995 in na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP/96 zavrgla tožnikovo zahtevo za vrnitev parcel št. 469, 470/15 in 470/16 vse k.o. Š., ker po njeni presoji ni pogojev za uvedbo postopka. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je bila pravna podlaga za prenehanje tožnikove lastninske pravice na navedenih nepremičninah Odlok o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, ki so po zazidalnem načrtu za stanovanjsko območje S 6/1, S 8 in območje centralnih dejavnosti Cn v naselju Š. namenjena za stanovanjsko gradnjo in gradnjo objektov centralnih dejavnosti (Uradni vestnik G., št. 4/82 in 6/82, v nadaljevanju odlok), izdanim na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76). Z dnem uveljavitve navedenega odloka je tožniku prenehala lastninska pravica na navedenih nepremičninah, občina pa je na njih pridobila pravico uporabe (3. člen zakona). Navedene nepremičnine je na podlagi določbe 7. člena tožnik lahko uporabljal vse do izdaje odločbe z dne 29.4.1982, s katero je Sekretariat za občo upravo Občine K. odločil, da jih mora izročiti občini. Zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, je razlastitveni predpis, ki ureja prenehanje lastninske pravice za primere stanovanjske in druge kompleksne graditve (1. člen). Vrnitve razlaščenih nepremičnin, tudi v primeru, če razlastitveni upravičenec ne izvrši del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena, ne predvideva. Na druge razlastitvene predpise pa napotuje le glede odškodnine (15. člen). Tudi Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 27/72, v nadaljevanju ZRPPN), ki je ob uveljavitvi vseboval poglavje o razlastitvi zemljiškega kompleksa za stanovanjsko graditev (členi 31 - 41), pravice do vrnitve razlaščene nepremičnine prejšnjemu lastniku v primerih kompleksne razlastitve ni priznaval. Te pravice prejšnjemu lastniku ni priznaval niti Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84), ki je tudi urejal kompleksno razlastitev in je veljal v času vložitve tožnikovega predloga za odpravo razlastitve. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi ni pravne podlage za vrnitev razlaščenih nepremičnin prejšnjemu lastniku in tožnikovo zahtevo pravilno zavrgla na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP/86. Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Navaja, da sta tako Zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, kot tudi ZRPPN razlastitvena predpisa.

Razlikujeta se le po tem, da prvi ureja kompleksno razlastitev stavbnih zemljišč, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, drugi pa razlastitve za ostale gradbene namene. Če prvonavedeni zakon za primere, ko razlastitveni upravičenec ne opravi del v skladu z namenom, zaradi katerega je bila nepremičnina razlaščena, ne predvideva vrnitve razlaščene nepremičnine prejšnjemu lastniku, je potrebno smiselno uporabiti določbo 2. odstavka 26. člena ZRPPN, ki to možnost ima. Ker sodišče njegove zahteve za vrnitev razlaščene nepremičnine ni presojalo vsaj ob smiselni uporabi navedene določbe ZRPPN, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor o zmotni uporabi materialnega prava, če je tožena stranka tožnikovo zahtevo za vrnitev nepremičnin, na katerih razlastitveni upravičenec, po tožnikovih navedbah, ni izvršil del v skladu z namenom, zaradi katerega so bile nepremičnine razlaščene, presojala po določbah Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, ki je bil pravna podlaga za prenehanje tožnikove lastninske pravice, in ne po določbah ZRPPN, na katerega določbo (2. odstavek 26. člena) opira tožnik svoj zahtevek. Le v kolikor bi tožniku lastninska pravica prenehala s pravnomočno odločbo, izdano na podlagi ZRPPN in bi bili izpolnjeni pogoji iz njegovega 2. odstavka 26. člena, bi imel tožnik pravno podlago zahtevati odpravo razlastitvene odločbe. Ker pa pravna podlaga za prenehanje lastninske pravice ni bil navedeni zakon, temveč drug zakon, je tožena stranka zahtevo pravilno presojala na njegovi podlagi in jo tudi pravilno zavrgla, saj ta zakon, zaradi načina prenehanja lastninske pravice, možnosti vrnitve razlaščenih nepremičnin sploh ne predvideva.

Tožnik ni zahteval glavne obravnave. Zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, če je izdalo sodbo brez glavne obravnave.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je tožnik izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.