Jedro

Ker kršitve pogodbenih obveznosti, ki jih je tožena stranka očitala tožniku (da ni voljan niti sposoben opravljati prevzete funkcije – komercialno tehničnega vodje projekta, saj je postavljal nesmotrne in nemogoče pogoje za izvedbo projekta, ni uresničeval začrtanih planov in smernic direktorja, ni izpolnjeval poslovnih načrtov projektov pod vnaprej znanimi pogoji), niso bile časovno in vsebinsko opredeljene oziroma konkretizirane (tako da niti ni mogoče preizkusiti pravočasnosti podaje odpovedi), je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Revizija v zvezi z odločitvijo o odškodnini za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 se ne dopusti.

IV. Pritožba tožeče stranke v zvezi z vtoževano višino nadomestila plače se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku točke I./1. izreka kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dala tožniku dne 4. 8. 2005. V drugem odstavku točke I./1. izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 5. 8. 2005 in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2003 ter mu obračunati in izplačati nadomestilo plače v skladu s to pogodbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto nadomestila plače, od mesečne zapadlosti – 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V točki I./2. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 v znesku 251.162,80 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2005 dalje do plačila in za plačilo odpravnine v znesku 3.100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2005 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.120,13 EUR, v 8 dneh in pod izvršbo, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (točka I./2. izreka) in glede višine nadomestila plače (drugi odstavek točke I./1. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev njegovih pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Podredno predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnik v tožbenem zahtevku vtoževal, da mu je dolžna tožena stranka za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati nadomestilo plače, izplačati davke in prispevke na mesečni neto znesek nadomestila plače 300.000,00 SIT, tega pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila in pod izvršbo. Sodišče prve stopnje pa takšnemu zahtevku ni sledilo, saj je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in izračunati nadomestilo plače v skladu z individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2003. Tožnik je v postopku zatrjeval, da mu je v spornem obdobju pripadala neto plača v višini 300.000,00 SIT (1.251,87 EUR) neto. O tem vprašanju izpodbijana sodba nima razlogov in sodišče prve stopnje ni odločilo o tako postavljenem tožbenem zahtevku. V kolikor bi takšna odločitev postala pravnomočna, bi to pomenilo, da bi izvršilno sodišče moralo ugotavljati sporno dejstvo, kar pa ni naloga izvršilnega sodišča. Ker sodišče prve stopnje ni odločalo o delu tožbenega zahtevka, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Med tožnikom in toženo stranko je sporno, do kakšne plače bi bil tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen, saj je tožnik prejemal višjo plačo, kot pa je bila zapisana v individualni pogodbi o zaposlitvi, ki jo je v spis vložila tožena stranka. V pritožbi nadalje navaja, da mu pripada tudi odškodnina zaradi nezakonite razrešitve v višini 3.100.000,00 SIT, kar predstavlja šestkratnik njegove bruto plače po 11. členu kriterijev za sklepanje individualnih pogodb. Kriteriji za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev so neke vrste „kolektivna pogodba“, ki se nanaša na delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Ti kriteriji so z ozirom na določbe tretjega odstavka 3. člena individualne pogodbe o zaposlitvi veljali tudi za tožnika. 28. člena SKPgd je določal pogodbeno kazen v višini treh povprečnih mesečnih plač v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker je do nezakonitega prenehanja iz delovnega razmerja prišlo, je tožnik na podlagi citiranega določila upravičen do plačila najmanj trikratnika njegove plače. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe iz pritožbenih razlogov napačne uporabe določb materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne in mu naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke oziroma podredno, da njeni pritožbi ugodi, ugodilni del izpodbijane sodbe razveljavi in jo predloži v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določil 110. in 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj kršitve, ki so bile očitane tožniku, ne bi bile natančno časovno opredeljene, razen tistih, ki so vezane na sporočila po elektronski pošti, zaradi česar ni mogoče preizkusiti pravočasnosti izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz te trditve izhaja, da je do razlogov za izredno odpoved dejansko prišlo, ker pa so se napake in nestrokovno delo tožnika dogajale dalj časa, jih ni mogoče točno datumsko opredeliti. Tega pa drugi odstavek 110. člena ZDR ne določa, niti ne zahteva. Na podlagi elektronske korespondence je mogoče ugotoviti čas kršitev delovnih obveznosti s strani delavca – tožnika. Pravočasnost izredne odpovedi se presoja na podlagi vseh podanih okoliščin. V konkretnem primeru se lahko iz predložene dokumentacije razbere, kdaj je do hujših kršitev delovnih obveznosti tožnika dejansko prišlo, da je bila izredna odpoved podana v roku 15 dni od seznanitve z razlogi in v šestih mesecih od nastanka razlogov. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka ni dovolj konkretizirala kršitev tožnika. To je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi sodišče, če ne bi bili podani konkretni razlogi za izredno odpoved, sploh preizkušalo pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se sklicuje na to, da tožena stranka tožniku ni dokazala očitanih kršitev, čeprav je tožena stranka predložila pisne dokaze, ki kažejo na te kršitve. Sodišče prve stopnje nasprotja med svojo odločitvijo in drugačnimi listinskimi dokazi ni obrazložilo.

Pritožbi nista utemeljeni, pri čemer se tožnikova pritožba v delu, ki se nanaša na višino vtoževanega nadomestila plače, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka tožniku dne 4. 8. 2005 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A12) na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). V obrazložitvi te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je navedla, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti s tem, da ni upošteval dolžnosti obveščanja delodajalca o tekočih poslih, napakah in pomanjkljivostih pri delu, da ni upošteval pisnih in ustnih navodil v.d. tehničnega direktorja G.M. (vezano na elektronsko pošto z dne 19. 7. 2005 in 20. 8. 2005), da ni upošteval navodil neposredno nadrejenega Ž., da ni bil voljan niti sposoben opravljati prevzete funkcije – komercialno tehničnega vodje projekta – vezano na projekt DN 5023 (BC-SOHLSCHALUNG), da je postavljal nesmotrne in nemogoče pogoje za izvedbo projekta DN 5023 (vezano na elektronsko pošto z dne 19. 7. 2005), da ni uresničeval začrtanih planov, smernic in navodil s strani direktorja, da ni izpolnjeval poslovnih načrtov projektov pod vnaprej znanimi pogoji, določenimi s strani nadrejenega oziroma direktorja, da je opravil napačno kalkulacijo v fazi pred pridobitvijo posla z odstopanjem do desetkratnega zneska in s tem povzročil škodo podjetju. Pred podajo te izredne odpovedi je tožena stranka tožniku podala tudi pisno obdolžitev zaradi izredne odpovedi delodajalca dne 20. 7. 2005 (B4), kjer so bile tožniku očitane zgoraj navedene kršitve pogodbene obveznosti, s tem da v tej pisni obdolžitvi nobena od teh kršitev ni bila kakorkoli časovno opredeljena. To pisno obdolžitev je tožnik prejel 20. julija 2005 (B5), zagovora z dne 21. julija 2005 oziroma 4. 8. 2005 pa se ni udeležil. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če je podana v skladu s 110. členom in prvim odstavkom 111. člena ZDR. Pri preizkusu zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče najprej ugotovi, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v rokih, določenih v drugem odstavku 110. člena ZDR in če je delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi spoštoval določbo drugega odstavka 83. člena ZDR. Šele v primeru, če na podlagi izvedenih dokazov zaključi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v rokih iz drugega odstavka 110. člena ZDR in če je delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi spoštoval določbo drugega odstavka 83. člena ZDR, ugotavlja, če je bil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan utemeljen razlog, ki je takšno odpoved opravičeval (prvi odstavek 111. člena ZDR). Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki je takšno odpoved podala (drugi odstavek 82. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da kršitve pogodbenih obveznosti, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, časovno niso bile opredeljene (razen kršitev, ki jih je tožena stranka navajala v elektronski pošti), niti niso bile dovolj konkretizirane. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, prav tako soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju nanje le sklicuje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (stran 4, 5 in 6 obrazložitve) podrobno obrazložilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 4. 8. 2005. Ker je z ozirom na že omenjeni drugi odstavek 82. člena ZDR bila dolžna utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dokazati tožena stranka, tega razloga pa, kot je bilo že ugotovljeno, ni dokazala, je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno ugodilo tudi preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo in na priznanje vseh pravic po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2003, vključno z izplačilom nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je do kršitev pogodbenih obveznosti tožnika, ki jih je tožena stranka očitala tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko prišlo. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni dokazala očitanih kršitev, vezanih na elektronsko pošto dne 19. 7. 2005 in 20. 8. 2005 (pravilno 20. 7. 2005), ostalih kršitev pa ni vsebinsko presojalo, ker je zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s temi kršitvami pogodbenih obveznosti nezakonita že zato, ker niso bile časovno opredeljene, tako da ni mogoče ugotoviti, če je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s temi kršitvami dana v rokih iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da iz pisnih dokazov izhaja, da naj bi tožnik storil očitane kršitve pogodbenih obveznosti. Tožena stranka je v zvezi s tem vložila v spis izpis elektronske pošte z dne 19. 7. 2005 (B13) in poslovni načrt za objekt B-C SOHLSCHALUNG (projekt TRANSCO SEDRUN), ki se nahaja v spisu kot priloga B14. Navedene listine in tudi preostali izvedeni dokazi pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ne nudijo opore pritožbenemu zatrjevanju tožene stranke, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik storil očitane kršitve pogodbenih obveznosti.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku utemeljeno zavrnilo tudi del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo vtoževane odpravnine zaradi neupravičene razrešitve v znesku 3.100.000,00 SIT (zdaj 12.936,07 EUR) in za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2005 v znesku 251.162,80 SIT (zdaj 1.048,08 EUR). Ugotovilo je, da tožnik vtoževane odpravnine v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2003 (A3, B2) ni imel dogovorjene oziroma da ni dokazal, da mu je tožena stranka s svojim ravnanjem onemogočila koriščenje letnega dopusta za leto 2005 (kar pomeni, da ni podane odškodninske odgovornosti tožene stranke za nemožnost izkoriščanja letnega dopusta za leto 2005). Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da tožnik ni podal nikakršnih pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki se je nanašala na zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2005. Neutemeljene pa so njegove pritožbene navedbe, da je do vtoževane odpravnine upravičen na podlagi Kriterijev za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev. Ti kriteriji (objavljeni v Ur. l. RS, št. 64/97) so le neobvezni dogovor med Gospodarsko zbornico Slovenije, Obrtno zbornico Slovenije, Združenjem delodajalcev Slovenije, Združenjem delodajalcev OGISTTA ter Združenjem Manager in pomenijo le skupno priporočilo in napotilo pristojnim organom gospodarskih družb in managerjem pri sklepanju individualnih pogodb o zaposlitvi. Ti kriteriji torej niso materialni predpis, ki bi zavezoval delodajalca, temveč predstavljajo le priporočilo oziroma usmeritve za vsebino individualnih pogodb. Kriteriji za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev nimajo značilnosti kolektivne pogodbe kot zavezujočega pravnega akta za delodajalca, kot to zmotno zatrjuje tožnik v pritožbi. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem tožnika, da bi mu pripadala vsaj pogodbena kazen po določbi 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.), pritožbeno sodišče ugotavlja, da pripada delavcu pogodbena kazen po citiranem členu šele v primeru, ko je nezakonito prenehanje delovnega razmerja ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Niti v času vložitve tožbe niti v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (pritožbeno sodišče presoja pravilnost prvostopenjske odločitve po stanju spisa na dan odločanja prvostopenjskega sodišča) nezakonito prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki še ni bilo ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo.

Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi obeh strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se je tožena stranka pritožila zoper del sodbe, v okviru katerega je bilo odločeno o obstoju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, sama krije svoje stroške postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004).

Ker glavnična denarna terjatev tožnika iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 ne presega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni odločilo o njegovem celotnem vtoževanem zahtevku. Tožnik je namreč v tožbi poleg ostalih tožbenih zahtevkov vtoževal tudi izplačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v neto višini 300.000,00 SIT mesečno (zdaj 1.251,88 EUR), sodišče prve stopnje pa o višini vtoževanega nadomestila plače z izpodbijano sodbo ni odločilo. Dejansko je bilo v izreku izpodbijane sodbe odločeno le o temelju tega dela njegovega tožbenega zahtevka. Po prvem odstavku 325. člena ZPP lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka. Ker sodišče prve stopnje o utemeljenosti vtoževane višine pripadajočega nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni odločalo, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju prvega odstavka 325. člena ZPP tožnikovo pritožbo v tem delu štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o utemeljenosti vtoževane višine nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (člen 326 ZPP).