Jedro

Dejstva, da je zaradi toženčevega nasprotovanja tožnik posest izvajal defenzivno, se izogibal spopadom, ni izvajal piknikov, ni mogoče okvalificirati kot opustitve posesti. V takih okoliščinah, ko posestnik neodvisno od svoje volje začasno ne more izvrševati posesti, se posest ne izgubi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni od prejema tega sklepa dolžna tožeči stranki plačati 214,29 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo obveznost, da na jugozahodnem in severovzhodnem delu stavbe št. 5, na nepremičnini 1/17 k. o. X, odstrani železno ograjo in cement, s katerim je ograja pričvrščena, ter izravna travnato površino (I. točka izreka). Toženi stranki je prepovedno, da bi na tem mestu v bodoče postavila ograjo oz. oviro (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 681,22 EUR (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da je tožeča stranka zatrjevala tožnikovo izključno posest spornega zemljišča, tožnik pa je izpovedal o svoji soposesti tega zemljišča. Za bistveno označuje, da se je tožnik po toženčevem pozivu vedno umaknil iz spornega zemljišča in da vse do postavitve ograje ni zahteval posestnega varstva. Tožnik ob izdaji sklepa o ureditvi meje ni imel posesti. S postavitvijo ograje je toženec želel preprečiti konflikte, ki bi nastali zaradi tožnikovega izvrševanja posesti po izdaji sklepa v nepravdnem postopku zaradi ureditve meje. Toženec ni samovoljno spremenil posesti. Razlogi za postavitev ograje so pomembni. Opisuje sporno zemljišče, ki ga prikazujejo fotografije in trdi, da fotografije dokazujejo toženčevo izključno posest. Za bistveno kršitev postopka šteje navedbo, da se prepričljive izpovedi tožnika in njegovih prič ujemajo s predloženimi fotografijami. Sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti; obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini fotografij in samimi fotografijami. Sodišče ugotavlja, da je tožnik obiral jagode in trajnice, iz predloženih fotografij pa je razvidno, da le-te že dolgo ne rastejo več. Za pomemben označuje sklep o določitvi meje, kolikor se v njem presoja posest pravdnih strank. Izpodbijani sklep bi moral vključevati tudi dokazno presojo sklepa o ureditvi meje v delu, ki se nanaša na ugotovitev posesti. To je pomembno, ker oba sklepa temeljita na izpovedbi istih strank in prič. Trdi, da je sodišče posest ugotovilo drugače, kot je ugotovljena v sklepu o ureditvi meje. Priče C. A., G. Z., N. P., B. Ž. in L. S. so izpovedali o toženčevem obrezovanju žive meje in košnji. Toženec je uredil vodovodni priključek, zasadil okrasno grmičevje in položil betonske plošče. Glede dopisov tožeče stranke z dne 16.4.2014 in 24.4.2015 navaja, da dokazujeta toženčevo posest. Postavlja se vprašanje, zakaj bi tožnik in O. D. S. terjala izpolnitev obveznosti iz leta 2007 izdanega sklepa o motenju posesti, če bi posest imela. Če bi pravdni stranki sporno zemljišče imeli v soposesti, je nerazumljivo, da bi tožnik nasprotoval posestnemu stanju, ki ga je vzdrževal toženec. Sodišče je zanemarilo, da tožnika pri opravilih ni videl nihče in da na spornem zemljišču ni jagod. Sprašuje se, zakaj tožnik ni prirejal piknikov in prelopatal vrta ter dosegel posestnega stanja pred letom 2005 oz. takrat vloženo motenjsko tožbo. Tudi dopis z dne 24.4.2015 potrjuje, da ima toženec dejansko posest na nepremičnini. Opozarja, da je bil prezrt ugovor, da je vse od smrti babice obstajal spor o lastništvu. Zaradi tožnikovega nasilja in nasilja njegove matere je bil toženec prisiljen vložiti motenjsko tožbo. To dokazuje, da se toženec in tožnik nista strinjala oz. da dogovora ni bilo. Opozarja na sklep I P 1854/2015, s katerim je ugotovljeno, da sta tožnik in njegova mati dne 21.6.2015 motila toženčevo obrezovanje žive meje. Ta sklep skupaj s tožbo in odgovorom na tožbo v zadevi zaradi prenehanja vznemirjanja prilaga pritožbi. Opozarja, da ni ugotovljeno, kdaj naj bi tožnik sploh imel posest. To je pomembno, ker je tožnik posest po motenjskem sklepu iz leta 2007 opustil, s protipravnim vznemirjanjem pa je prenehal po vložitvi tožbe v letu 2012. Za nesprejemljivo označuje, da se sodišče sklicuje na toženčevo 14.2.2012 vloženo tožbo I P 361/2012 in se ne omeji na ugotavljanje zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Dokazno oceno izpovedi strank in prič označuje za pomanjkljivo, fragmentirano in tendenciozno. Tožnikova izpoved ni presojena življenjsko. Če bi tožnik posest izvajal, bi bilo to vidno. Toženec se je odzval vselej, ko je tožnika opazil na svojem zemljišču ali ko je ugotovil, da tožnik s svojimi ravnanji posega vanj. Tožnik je izpovedal o popravilu strehe, v nepravdnem postopku za ureditev meje pa nasprotoval obnovi in prenovi gospodarskega poslopja. Zanemarjena je izpoved G. Z., da tožnika na spornem zemljišču nikoli ni videl. Tožnik izpoveduje o nabiranju jagod pred vložitvijo tožbe v letu 2012, zatrjevano motenje pa naj bi bilo leta 2015. Iz fotografij je razvidno, da na spornem zemljišču že dolgo ni jagod. Tožnika nihče, razen njegove mame, ni videl pri obiranju sadežev. Ker je varovana le posest, ki je na zunaj vidna, je to pomembno. Zmotno je presojena izpoved toženčeve matere, G. Z., L. S. Z. in S. tožnika na spornem zemljišču nista videla. I. Š. že tri leta ne biva več v soseščini. V času, ko je bival, je tožnika videl hoditi skozi vrt, ni pa vedel o njegovem izvrševanju posesti. Sodišče je zanemarilo, da se je posestno stanje spreminjalo. Leta 2012 je tožnik protipravno vznemirjal toženca, zato je bila tožba vložena. Po vložitvi tožbe je tožnik z vznemirjanjem prenehal. Fotografije, ki prikazujejo jagode in posip proti polžem, so iz leta 2011. Poudarjanje pomena vršičkov in tožbe zaradi vznemirjenja lastninske pravice ni razumljivo. Iz trditev ne izhaja, da bi bile na spornem zemljišču jagode. Jagode je tožeča stranka začela zatrjevati šele, ko se je spomnila tožbe zaradi motenja posesti. To je razumljivo, ker jagod že dolgo ni več. Za nerazumljivo označuje, da izpoved toženčeve matere in partnerke nista ocenjeni za verodostojni. Opozarja na tožnikovo izpoved, da je toženec skoraj vsakič, ko ga je videl na spornem zemljišču, poklical policijo. Tako naj bi na skrivaj, da ne bi vznemirjal toženca, izvrševal posest. Ni imel posesti, ker se za posest zahteva, da je zunaj vidna, trajna in izključujoča. Tožnik je posest izgubil najkasneje takrat, ko ga je toženec prvič pozval, da preneha s hojo, pa se je odstranil in ni uveljavljal posestnega varstva. Če se je tožnik v skladu s priporočili izogibal manifestaciji posesti oz. incidentom, to enostavno dokazuje, da posesti ni imel. Ker katastrska meja poteka vzdolž gospodarskega poslopja št. 5, je gotovo, da je toženec ograjo postavil na nepremični parc. št. 1/12 k. o. X, kakor je izpovedal toženec. Toženec v posestno stanje parc. št. 1/17 k. o. X ni posegal in se ograja ne nahaja na parc. št. 1/17 k. o. X. Ni mogoče preizkusiti pravilnosti izreka oz. kje naj bi do motenja prišlo in kje je treba vzpostaviti prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških postopka zanemarilo, da tožnik z začasno odredbo ni uspel. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je v trajanju tega postopka sklep o ureditvi meje že potrjen s sklepom višjega sodišča; odločeno je bilo o pravici do posesti. Meja je določena tako, da je sporni vrt razdeljen na polovico. Navedbe glede dopisov z dne 16.4.2014 in 24.4.2015 označuje za pritožbene novote. Opozarja, da bi tožena stranka odločitev o stroških v zvezi z začasno odredbo morala grajati v pritožbi zoper izdani sklep o začasni odredbi. Trdi, da se toženec ni pripravljen soočiti s sodno določeno mejo. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbeni fazi postopka je sporno, ali je imel tožnik pred obravnavanim motilnim dejanjem (postavitvijo ograje) posest na zemljišču jugozahodno od stavbe s katastrsko številko 5, stoječe na parc. št. 1/17 k. o. X (v nadaljevanju sporno zemljišče). Če je posest imel, je upravičen do posestnega varstva, saj med strankama ni sporno, da je toženec s postavitvijo ograje – jugozahodno in in severovzhodno od stavbe (gospodarskega poslopja) – onemogočil dostop do spornega zemljišča. 6. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo okoliščine v zvezi s posestjo spornega zemljišča. Upoštevalo je in opredelilo se je do vseh izvedenih dokazov, ocenilo vsakega posebej in opravilo primerjavo dokazov med seboj. Dokazna ocena je skrbna, logična, življenjsko sprejemljiva in zato prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo v celoti sprejema. Dejansko stanje – sklop tistih okoliščin, ki so za ugotovitev posesti relevantne – je pravilno ugotovljeno.

7. Nepravilno je pritožbeno stališče, da je varovana le izključna posest. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve pravilno in jasno argumentiralo, da je varovana tudi soposest. Motilno ravnanje je vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira obstoječi način izvrševanja posesti. Pravilno pa je, že v postopku pred sodiščem prve stopnje podano pritožnikovo stališče, da je pravno varovana le tista posest, ki se manifestira navzven, ki je torej navzven vidna. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da je sporno zemljišče v soposesti pravdnih strank.

8. V pritožbi tožena stranka soglaša, da je v preteklosti tožnik posest sporne nepremičnine imel. Da bi tožnik posest prostovoljno opustil, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Iz izpovedbe obeh pravdnih strank sledi, da je toženec klical policijo vsakič, ko je tožnika opazil na spornem zemljišču. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da je upošteval nasvet policije, naj se izogiba konfliktom in spopadom ter sprožil postopek za ureditev meje. Na tretji strani pritožbe se navaja, da se je tožnik po toženčevem pozivu vedno umaknil iz spornega dela nepremičnine. Pritožba izpostavlja, da je toženec ograjo naredil, da bi preprečil konflikte, ki bi v prihodnosti lahko nastali zaradi tožnikovega izvrševanja posesti skladno s sodno urejeno mejo. Spregleda pa, da sta stranki soglasno izpovedali o konfliktnih situacijah tudi pred tem – skoraj vsakič, ko se je tožnik pojavil na spornem zemljišču. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnik posesti ni opustil; v takih okoliščinah, ko posestnik neodvisno od svoje volje začasno ne more izvrševati posesti, se posest ne izgubi. Dejstva, da je zaradi toženčevega nasprotovanja tožnik posest izvajal defenzivno, se izogibal spopadom, ni izvajal piknikov, ni mogoče okvalificirati kot opustitve posesti.

9. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da fotografije same po sebi dokazujejo toženčevo posest spornega zemljišča. Fotografije je treba ocenjevati skupaj z izpovedbami strank in prič. Takó ocenjene fotografije pa dokazujejo soposest pravdnih strank. Tožnik je izpovedal, da pod napuščem gospodarskega poslopja hrani strešnike, fotografije pa to potrjujejo. Toženec je izpovedal o svojem kompostniku, trajnicah, peskovniku. Oba – tožnik in toženec – sta izpovedala, da sta obrezovala živo mejo, obirala sadje, kosila. Tožnik v zadnjem obdobju zaradi tožnikovih zahtev po intervenciji policije redkeje, v manjšem obsegu in bolj previdno. Kot je že zgoraj navedeno, taka dejanja v okoliščinah, kot jih opisujeta obe stranki, kažejo (tudi) na tožnikovo izvrševanje posesti.

10. Nepravilno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo oceniti in odločitev opreti tudi na sklep o sodni ureditvi meje N 223/2014 z dne 14.4.2015 oziroma na njegove razloge o posesti strank. Pritožnik meni, da bi morala biti upoštevana v navedenem sklepu vsebovana ugotovitev, da od leta 2010 celotno območje, torej tudi sporno zemljišče, kosi in ureja toženec. Zaradi načela neposrednosti, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka, mu ni mogoče pritrditi. Sodišče odloča na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (4. čl. ZPP). To pomeni, da odloča na podlagi dokazov, ki sta mu jih stranki ponudili in jih je na glavni obravnavi sámo izvedlo. Nepomemben je rezultat v drugem postopku izvedene dokazne ocene, ker le-ta temelji na dokazih, ki so bili tam predlagani in izvedeni zaradi dokazovanja drugih trditev in okoliščin.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da dopisa z dne 16.4.2014 in 24.4.2015 potrjujeta tožnikovo aktivnost pri izvrševanju posesti. V obeh dopisih tožnik omenja svojo posest in si prizadeva za vzpostavitev posestnega stanja, kakršno je njegova mati od toženčevega pravnega prednika iztožila v zadevi I P 1334/2005. Dejstvo, da na osnovi sklepa o motenju posesti I P 1334/2005 z dne 19.4.2007 zemljišče ni bilo prelopatano, kar sklep nalaga toženčevemu pravnemu predniku, ni odločilno. Tožnik je dokazal, da je po izdaji tega sklepa skupaj z materjo sporno zemljišče izkoriščal na drug način – kosil, pobiral trajnice (melisa, meta), obrezoval živo mejo in sadno drevje, obiral sadje, čistil žlebove gospodarskega poslopja, nadzoroval stanje strešnikov na strehi. Dejstvo, da v dopisih tožnik želi doseči vzpostavitev vrta (prelopatanje zemljišča), ne zanika tožnikove posesti. Oba dopisa je mogoče uvrstiti v sklop tožnikovega prizadevanja za ohranitev so/posesti. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da sta se stranki in že pred njima tožnikova mati ter toženčev oče usklajevala ali vsaj tolerirala dejavnosti solastnika na spornem zemljišču. V tem kontekstu – in ne kot nek formalen pravni posel – je treba razumeti tožnikovo izpoved o dogovoru, da bosta oba kosila, obrezovala živo mejo in dopis, s katerim tožnik preklicuje dogovor ter želi v izključno uporabo prevzeti zemljišče, ki je bilo prej prelopatano, obdelano (vrt).

12. Pritožbeno sklicevanje na tožbo v motenjski zadevi I P 1854/2015 in na odgovor na tožbo v zadevi zaradi prenehanja vznemirjanja I P 361/2012 ter predložitev teh listin predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. čl. ZPP). Pritožnik ni pojasnil, zakaj teh dveh listin ni predložil v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede v zadevi I P 1854/2015 izdanega zamudnega sklepa pritožnik navaja, da ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel predložiti, ker z njim še ni razpolagal. Ker pritožnik ne navaja, katero dejstvo s tem novim dokazom dokazuje oz. na dokazovanje katerega dejstva bi novi dokaz vplival, potrebe po poseganju v prvostopenjsko odločitev ni.

13. Pritožnik pravilno navaja, da se v motenjski pravdi sodišče omeji na ugotavljanje in dokazovanje zadnjega posestnega stanja. Ker pa je sporno zemljišče že daljše obdobje predmet sodnih postopkov, se sodišče prve stopnje ni moglo izogniti presoji navedb, ki sta jih stranki podajali v predhodnih sodnih postopkih. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožnik s tožbenimi trditvami v zadevi zaradi prenehanja vznemirjanja lastninske pravice nedvoumno potrdil tožnikovo izvrševanje posesti spornega zemljišča (trditve, da tožnik in njegova mati – tam toženca – po spornem zemljišču hodita, ga okopavata, nabirata jagode, obrezujeta živo mejo, posipavata strupe in umetna gnojila). Pritožbena trditev, da je v odgovoru na tožbo I P 361/2012 vznemirjanje zanikano, je pritožbena novota. Odgovor na tožbo zaradi prenehanja vznemirjanja lastninske pravice je pritožnik predložil šele v pritožbenem postopku, kar je prepozno (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

14. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno izpovedi strank in prič. Tožnik je iskreno priznal, da je sledil pozivu policije, naj se izogiba vznemirjanju; po posredovanjih policije, katere intervencijo je večkrat zahteval toženec, se je umaknil; odločil se je, da tistega dela spornega zemljišča, ki ga je mati obdelovala kot vrt, ne bo prelopatal. Razumljivo zato je, da v zadnjem obdobju priče toženca na spornem zemljišču niso videle, so pa soglašale, da je lahko kdaj tam bil. Zaradi tega, ker se tožnik v svoji izpovedi ni omejil samo na čas neposredno pred motilnim dejanjem, ker je izpovedoval tudi o obiranju jagod in zelišč, obdelovanju več let nazaj, njegova izpoved ni neverodostojna. Tožnikova izpoved je prepričljiva, ker je skladna s predloženimi listinami. Zakaj toženčeva izpoved in izpovedi prič N. P. ter C. A. niso prepričljive, je pojasnjeno v 19., 20. in 21. točki prvostopenjske sodbe. Toženec je zanikal tožnikovo posest ne samo v času motilnega dejanja, ampak tudi v preteklosti, kar je v nasprotju s preloženimi listinami.

15. Pritožbena trditev, da je ograja postavljena na parc. št. 1/12 k. o. X, je pritožbena novota. Te trditve tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo vprašljivo, za katero ograjo gre, saj je le-ta opisana in identificirana tudi z lego ob gospodarskem poslopju – stavbi s katastrsko številko 5. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da pravilnosti izreka ni mogoče preizkusiti in da je le-ta neizvršljiv.

16. Tudi pritožba zoper stroškovni del odločitve ni utemeljena. V zvezi z izdajo sklepa o začasni odredbi je tožena stranka zaznamovala stroške ugovora zoper izdano začasno odredbo (2. točka tar. št. 27 Odvetniške tarife, uradni list RS 76/2015), ki ga ni vložila in nagrado za narok za obravnavanje začasne odredbe, ki ga sodišče ni razpisalo. Do povrnitve stroškov v zvezi s predlagano začasno odredbo zato tožena stranka ni upravičena.

17. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena.

18. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičen. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Odgovor na pritožbo je bil potreben, saj se je tožeča stranka morala odzvati na novo trditev o neizvršljivosti sodbe zaradi podatka o lokaciji ograje na parc. št. 1/17 k. o. X. Pritožnik je zato dolžan tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, ki so ji nastali v višini 214,29 EUR (sestava odgovora na pritožbo 375 točk po Odvetniški tarifi, tar. št. 21, skupaj z 2% materialnimi stroški in 22 % DDV).