Jedro

Komuniciranje preko elektronske pošte je v sedanjem času običajno in samo dejstvo, da elektronske pošte toženka ni odprla (očitno pa je odpovedala tudi komunikacija z osebo, ki jo je v času odsotnosti nadomeščala) ne more iti v škodo tožeče stranke. Tožeči stranki pa tudi ni mogoče očitati dejstva, da ni vzpostavila še kakšnega drugega kontakta (telefon, ponovna pisna zahteva), saj ji kaj takega zakon ne nalaga.

Zakon načina vročanja zahteve za objavo ne določa in tudi ne predvideva, da bi posamezne medijske hiše lahko sprejemale navodila za vročanje zahtev. Dolžnost tistega, ki vlaga zahtevo pa tudi ni, da po spletu išče, kako lahko odgovorni urednici zahtevo za popravek vroči.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na objavo popravka članka „Lump ...“ objavljenega dne 12. 4. 2016 v tiskani izdaji časnika X (točka I izreka sodbe), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na odstranitev besede „Lump“ in karikature kratkohlačnega strelca s fračo pod fotografijo glave drugotožnika s spletne strani ... (točka II izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 654,66 EUR pravdnih stroškov (točka III izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper točko II in III izreka sodbe (zavrnilni del in odločitev o stroških). Meni, da bi bila z odstranitvijo besede „Lump“ in karikature kratkohlačnega lokostrelca pod glavo fotografije drugotožnika le iz spletne izdaje na spletni strani ... popravljena vsebina članka, to pa je bistvo in namen pravice do objave popravka. Tožnika sta se odločila zahtevati navedeno, ker je iz spletne izdaje to moč odstraniti, iz tiskanega medija pa ne. Tudi v primeru, da je v izpodbijanem delu sodba pravilna pa pritožba meni, da tožnika nista uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zato bi moralo sodišče toženi stranki naložiti v plačilo celotne pravdne stroške in ne le v višini 80 % (tretji odstavek 154. člena ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v točki II, v točki III pa tako, da toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožeče stranke.

4. Tudi toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da glede vročitve zahteve velja prejemna teorija, z vsemi kasnejšimi ugotovitvami pa se ne strinja. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 199/2013. Sodišču očita, da o potrebni skrbnosti tožeče stranke ni povedalo nič. Nesporno je tožeča stranka zgolj poslala dve elektronski sporočili in nato vložila tožbo. Meni, da bi v okviru potrebne skrbnosti morala tožeča stranka preveriti, če je tožena stranka zahtevo prejela. Ker tega ni storila pomeni, da ni bila dovolj skrbna (I Cp 199/2013). Nasprotno meni, da je bilo postopanje toženke dovolj skrbno. Toženka dobi dnevno več sto elektronskih sporočil in ne zmore vsega prebrati, kar zmore, pa prebere. Sklicuje se na „Priporočila časnika X o popravkih prikazih nasprotnih dejstev in odmevih po Zakonu o medijih“, kjer je navedeno, kako naj se taki zahtevki vročajo. Če je tožeča stranka kot odvetnica pogledala samo na rubriko „kontakt“ in ne tudi rubriko „o nas“, to ni zadosti skrbno. Toženka je v času odsotnosti zagotovila ustrezno nadomeščanje. Sodelavci to svojo dolžnost opravljajo tako, da spremljajo prispelo fizično pošto in elektronsko pošto na naslovu X@... Ne bi bilo ustrezno nadomeščanje, da bi sodelavci brali sporočila na naslovu N.N@... Pritožnica se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča glede „Priporočil“, ki so objavljena na spletni strani X. Glavni vzrok za obravnavano zadevo vidi v pomanjkanju skrbnosti na strani tožeče stranke. Njena je bila dolžnost, da preveri, če je poslano tudi prispelo in če se je prejemnik takšnega prejema tudi zavedal. Sklicuje se na način vročanja, ki ga je opravilo sodišče, ko je toženi stranki vročalo tukaj izpodbijano sodbo. Pritožnica še predlaga, da pritožbeno sodišče z odločbo v tej zadevi postavi pravni standard, kdaj in pod katerimi pogoji se elektronsko sporočilo šteje za prejeto in s tem za vročeno.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbah. Glede na posamezne pritožbene navedbe pa je še pojasniti, da je v zvezi z objavo popravka bistveno, da stranka zahtevo za objavo pravočasno (v roku 30-tih dni od objave obvestila) naslovi na odgovornega urednika medija (26. člen ZMed). Zakon načina vročanja zahtevka za objavo popravka (pred vložitvijo tožbe) ne določa. Ni sporno, da je tožeča stranka prvič že naslednji dan, drugič pa štiri dni po objavi obvestila v tiskani izdaji X, na elektronski naslov tožene stranke, kot odgovorne urednice časnika X, poslala zahtevo za objavo popravka. Odgovorni urednik medija mora prizadetega v roku 24-tih ur po prejemu popravka obvestiti o tem kdaj in kje bo objavljen zahtevani popravek oziroma da zavrača objavo (8. točka 27. člena ZMed). Tožeča stranka obvestila tožene stranke ni prejela, zato je 3.5.2016 vložila tožbo. Tožba se lahko vloži najkasneje v roku 30-tih dni po preteku roka za objavo popravka (drugi odstavek 33. člena Zmed).

7. Med strankama je sporno, ali je tožeča stranka zahtevo za objavo popravka pred vložitvijo tožbe uveljavljala na ustrezen način. Tožeča stranka je zahtevo za objavo popravka poslala odgovorni urednici časnika X po elektronski pošti na naslov N.N@... in to dvakrat – prvič 13. 4. 2016 in drugič 16. 4. 2016. Tudi ni dvoma, da je bila toženka v času od 9. 4. do 17. 4. 2016 na dopustu in jo v tem času nadomeščal A. A. 8. Verjeti je toženki, da dnevno prejme veliko pošte in se je te pošte po dopustu nabralo zelo veliko. Na zatrjevano skrbnost pa ne kaže dejstvo, da toženka prejete pošte ni prebrala (pregledala) v več dneh po vrnitvi z dopusta oziroma je sploh ni prebrala vse do dne, ko je prejela tožbo. Ni problem tožeče stranke, če toženka, kot je sama povedala, ni opazila pošte tožeče stranke. Toženka očitno pošte niti ni gledala, kajti iz elektronskega sporočila izhaja, da je bila označena vsebina zadeve: zahteva za objavo popravka in ostalo. Če bi toženka pošto pregledala, glede na takšno označbo prispele pošte ne bi mogla misliti, da gre za eno od nepomembnih sporočil. Poudariti pa je tudi, da elektronskega sporočila ni prejela le odgovorna urednica – toženka. Tožeča stranka je zahtevo poslala tudi na elektronski naslov namestnika toženke A. A. (ta je toženko nadomeščal v času njene odsotnosti). Elektronsko sporočilo pa je bilo poslano tudi na naslov B. B., direktorja podjetja. Po povedanem ni dvoma, da bi v primeru, da bi bila toženka dovolj skrbna, do podatkov o prispeli zahtevi lahko prišla. Komuniciranje preko elektronske pošte je v sedanjem času običajno in samo dejstvo, da elektronske pošte toženka ni odprla (očitno pa je odpovedala tudi komunikacija z B. B., ki jo je v času odsotnosti nadomeščal) ne more iti v škodo tožeče stranke. Tožeči stranki pa tudi ni mogoče očitati dejstva, da ni vzpostavila še kakšnega drugega kontakta (telefon, ponovna pisna zahteva), saj ji kaj takega zakon ne nalaga.

9. Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženke na dejstvo, da je potekel rok za odgovor na zahtevo – 24 ur (osmi odstavek 27. člena ZMed). Rok za odgovor zakon določa, vendar za prekoračitev roka ne predvideva kakršnihkoli sankcij. Toženka bi vse do vložitve tožbe lahko odgovorila, a ker pošte sploh ni prebrala, sklicevanje na potek roka ni relevantno. Vse navedeno zgoraj v povezavi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje pripelje do zaključka, da je bila toženki zahteva za objavo popravka posredovana ustrezno in je bil tako izpolnjen pogoj, da je tožeča stranka lahko vložila tožbo.

10. Toženka se glede samega vročanja zahtevka za objavo popravka pred vložitvijo tožbe sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 199/2013, a je poudariti, da je bila ta odločba spremenjena v revizijskem postopku na Vrhovnem sodišču. Tako kot v citirani zadevi je, po oceni pritožbenega sodišča, tudi v obravnavanem primeru bilo toženki kot odgovorni urednici omogočeno, da bi se z zahtevo seznanila, toženka pa je tista, ki te možnosti ni izkoristila.

11. Neutemeljeno se toženka sklicuje na „Priporočila časnika X“, ki so objavljena na spletni strani. Kot že povedano, zakon načina vročanja ne določa in tudi ne predvideva, da bi posamezne medijske hiše lahko sprejemala navodila za vročanje zahtev. Dolžnost tistega, ki vlaga zahtevo pa tudi ni, da po spletu išče, kako lahko odgovorni urednici zahtevo za popravek vroči. 12. Ker pritožba glede same vsebine popravka ne vsebuje nobenih pritožbenih razlogov, je višje sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku opravilo le uradni preizkus izpodbijanega dela sodbe, ki je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi tožeče stranke

13. Na podlagi 26. člena ZMed ima vsak pravico od odgovornega urednika zahtevati brezplačno objavo popravka obvestila, a zahtevek pod točko II ne izpolnjuje zakonskih zahtev za popravo. V zahtevku, ki ga je sodišče zavrnilo, tožeča stranka ne zanika oziroma ne popravlja napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, prav tako ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Ker torej ne gre za popravek v smislu 26. člena ZMed, je odločitev prvega sodišča, ki je zahtevek v tem delu zavrnilo, pravilna. Kot je že zapisalo prvo sodišče, bi lahko šlo za kršitev osebnostnih pravic tožeče stranke, kar pa ni predmet tega postopka.

14. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sprejemljiva tudi ocena prvega sodišča, ki je uspeh tožeče stranke ocenilo na 80 %. Zavrnjeni del zahtevka ni tako sorazmerno majhen kot to želi prikazati pritožba, zato je odločitev o stroških pravilno oprta na drugi odstavek 154. člena ZPP.

15. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialno pravilni. Do kršitev določb postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).