Jedro

Na ničnost odločbe, ki se izpodbija s tožbo, mora sodišče sicer paziti po uradni dolžnosti, vendar lahko tako odločitev sprejme le, če je tožba sposobna za vsebinsko obravnavo (da je vložena pravočasno, da so izpolnjene procesne predpostavke glede predhodne vložitve pritožbe, kadar je mogoča).

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnika sta pri naslovnemu sodišču dne 24. 9. 2013 vložila tožbo, s katero sta med drugim zahtevala, naj sodišče ugotovi ničnost odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-3189/2009-2203-09 z dne 3. 5. 2010. Sodišče poudarja, da je predmet tega upravnega spora zgolj predlog tožnikov za ugotovitev ničnosti navedene odločbe.

Tožbo je potrebno zavreči. Na podlagi prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je potrebno tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je postopek končan. Po določbi prvega odstavka 23. člena ZUS-1 prične rok za tožbo teči z vročitvijo upravnega akta. Ta rok je zakonski prekluzivni rok, saj ga ni mogoče podaljšati.

V obravnavanem primeru je bil upravni postopek, v katerem je bila izdana odločba, ki jo tožnika izpodbijata v tem upravnem sporu, za tožnika A.A. končan z vročitvijo odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-197/2010-2 z dne 16. 12. 2010. Z njo je bila namreč zavrnjena njegova pritožba zoper izpodbijano odločbo. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila navedena odločba pooblaščencu tožnika A.A. vročena 7. 1. 2011. Glede na navedeno ni sporno, da je bila predmetna tožba tožnika A.A. vložena po preteku 30 dnevnega zakonskega roka, zato je prepozna.

Po določbi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče s sklepom zavrže tožbo, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

Iz upravnih spisov izhaja, da tožnik B.B. zoper izpodbijano odločbo ni vložil pritožbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo ob predhodnem preizkusu na podlagi 2. in 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. Sodišče še pripominja, da mora na ničnost odločbe, ki se izpodbija s tožbo, sodišče sicer paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), vendar lahko tako odločitev sprejme le, če je tožba sposobna za vsebinsko obravnavo (da je vložena pravočasno, da so izpolnjene procesne predpostavke glede predhodne vložitve pritožbe, kadar je mogoča). Ker za vsebinsko obravnavo tožbe v obravnavani zadevi pogoji niso izpolnjeni, sodišče tudi ne ugotavljati ničnosti odločbe, kar tožnika s tožbo zahtevata (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 143/2010 z dne 1. 12. 2010). Ne vezano na rok oziroma dejstvo, ali je bila zoper izpodbijano odločbo vložena pritožba, pa lahko stranke v upravnem postopku predlagajo ničnost upravnega akta z izrednim pravnim sredstvom, o katerem odloči organ, ki je odločbo izdal, organ druge stopnje oziroma organ, ki je pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal (tretji odstavek 280. člena ZUP).

Kot rečeno, sta tožnika tudi v upravnem postopku predlagala ugotovitev ničnosti izpodbijane odločbe in je bilo o njunem predlogu odločeno z odločbo, katere zakonitost je prav tako predmet presoje pred naslovnim sodiščem.