Jedro

Za upoštevanje devizne klavzule za terjatve iz naslova plač oz. osebnih dohodkov iz leta 1985 ne glede na potek časa in trajanje sodnega spora ni nikakršne pravne podlage, saj je bil delavec v letu 1985, kot tudi danes, upravičen do plače v domači valuti. V skladu z določbo 394. člena ZOR mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, razen če zakon določa kaj drugega, zato je delavec upravičen le do poračuna plač v valuti, v kateri je v letu 1985 prejemal plačo, tj. v jug. dinarjih oz. do ustrezne tolarske protivrednosti dinarskih zneskov, z zamudnimi obrestmi od dneva zamude, ne pa do tolarske protivrednosti dolgovanega zneska, preračunanega v DEM (na dan zapadlosti).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 360,94 SIT iz naslova poračuna osebnega dohodka za leto 1985 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1986 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo (1. odstavek izreka).

Kar je zahteval tožnik iz naslova poračuna osebnih dohodkov za leto 1989 več, je zavrnilo (2. odstavek izreka). Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku nezakonito odtegnjene zneske pri izplačilih mesečnih prejemkov v času od septembra do decembra 1985 ter v času od januarja do novembra 1986 v skupnem znesku 268.664,00 SIT, z zamudnmi obrestmi od nezakonite odtegnitve mesečnih zneskov do plačila (3. odstavek izreka). Sklenilo je, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka (4. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo oziroma zoper njen zavrnilni del (2., 3. in 4. odstavek izreka) se pritožuje tožeča stranka, iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo sodbo na zakon neobstoječe države - SFRJ (Ur. l. št. 83/89), s čemer je bil izničen celotni odškodninski zahtevek tožeče stranke, kar je v nasprotju z vsako logiko in poštenostjo. Sodišče bi moralo upoštevati devizno klavzulo. Terjatev tožeče stranke je ob njenem nastanku dne 1.4.1986 znašala 431.715,00 takratnih dinarjev, kar bi po tedanjem tečaju DEM znašalo 2.935,84 DEM. Zato bi moralo sodišče navedeni znesek priznati tožniku z zamudnimi obrestmi od 1.4.1986 do plačila. Tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo (v zavrnilnem delu) ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77, 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pri izračunu pa je prišlo do napake v korist tožnika pri konverziji dinarjev v konvertibilne dinarje in nato v tolarje, tako da je v 1. odstavku izpodbijane sodbe, zoper katerega pa ni bila vložena pritožba, prisojeni znesek iz naslova neizplačanega poračuna za leto 1985 celo večji od pripadajočega. Tožnik izračuna višine zneska iz naslova poračuna osebnih dohodkov za leto 1985 ne izpodbija in se z njim strinja, meni pa, da bi sodišče moralo upoštevati devizno klavzulo in preračunati dolgovani znesek, ki je dospel v plačilo v letu 1986, v nemške marke in mu priznati tako izračunani znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje. Stališče tožnika ni pravilno. Za upoštevanje devizne klavzule za terjatve iz naslova osebnih dohodkov v letu 1985, ne glede na potek časa in trajanje tega sodnega spora, ni nikakršne pravne podlage. Delavec je bil tako v letu 1985, kot tudi danes, upravičen do plače v domači valuti, to pa so bili v letu 1985 dinarji. Izjema od tega pravila je tudi v času, ko je nastalo obravnavano sporno razmerje, veljala le za delavce, ki so kot detaširani delavci delali v tujini in so prejemali plačo v tuji valuti, vendar v obravnavani zadevi seveda ne gre za tak primer.

Po določbi 394. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 57/89), ki se smiselno uporablja tudi za denarne terjatve iz delovnega razmerja, mora dolžnik v primeru, če je predmet obveznosti vsota denarja, plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, razen če zakon določa kaj drugega. Zato je tudi tožnik upravičen le do poračuna osebnih dohodkov v valuti, v kateri je v letu 1985 prejemal osebni dohodek, oz. do ustrezne tolarske protivrednosti, upoštevajoč predpise, ki jih je pri izračunu uporabilo sodišče prve stopnje (Zakon o spremembi vrednosti dinarja - Ur.l. SFRJ št. 83/89, Zakon o uporabi denarne enote Republike Slovenije - Ur.l. RS št. 17/91), z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude, to je od 1.4.1986, pri čemer je potrebno upoštevati, da se je v tem času obrestna mera spreminjala, visoke obrestne mere pa so do neke mere ublažile učinke inflacije. Podlago za uporabo zveznih predpisov bivše SFRJ, ki se smiselno uporabljajo kot predpisi Republike Slovenije in so tako vključeni v pravni red RS, predstavljajo določbe Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).

Pritožba izrečno ne izpodbija zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku na vrnitev nezakonitih odtegljajev iz naslova preživnine v letih 1985 in 1986, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da so bila vsa odločilna dejstva ugotovljena, sprejeta odločitev o tem delu tožbenega zahtevka pa je materialno pravno pravilna in ustrezno obrazložena, zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi sodbe.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77, 27/90), pa tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).