Jedro

Zakon ne predpisuje ničesar o tem, kako visoka mora biti varščina.

Izhajati je potrebno iz stališča, da mora biti tudi začasna odredba ekvivalent zavarovani terjatvi. Tako višine varščine ni mogoče določati glede na vrednost nepremičnine, katere odtujitev in obremenitev je dolžniku prepovedana z začasno odredbo, ampak glede na višino zavarovane terjatve, pri čemer to ne pomeni, da mora varščina doseči višino celotne terjatve, to je glavnice z obrestmi in stroški.

Ni potrebno, da bi bil znesek varščine tolikšen, da bi bilo mogoče iz njega popolnoma poravnati terjatev. Zadošča toliko, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu toženk z dne 7.7.2017 in jima naložilo, da v roku 15 dni od prejema tega sklepa položita varščino v višini 166.641,00 EUR na transakcijski račun sodišča ter v tem roku sodišču predložita potrdilo o plačilu varščine, sicer bo štelo, da sta predlog z dne 7.7.2017 umaknili.

2. Zoper sklep se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog toženk za položitev varščine namesto začasne odredbe zavrne. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženkama, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Stroškov odgovora na pritožbo nista priglasili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke v zavarovaje vtoževane terjatve (166.641,00 EUR s pripadki) dne 15.3.2016 izdalo začasno odredbo, s katero je toženkama prepovedalo odtujitev in obremenitev celote njunih solastniških deležev na nepremičnini z ID znakom X, za primer kršitve začasne odredbe pa je zoper vsako od toženk določilo denarno kazen v višini 5.000,00 EUR. Zoper sklep o začasni odredbi sta toženki vložili ugovor, ki je bil pravnomočno zavrnjen. Nato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu toženk za položitev varščine namesto začasne odredbe ter varščino določilo v višini glavnice tožbenega zahtevka, torej 166.641,00 EUR.

6. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po 2. odstavku 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge prvostopenjskega sklepa in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

7. Bistvo pritožbenih navedb tožeče stranke je mogoče strniti v očitek sodišču prve stopnje, da z izpodbijanim sklepom določena varščina v višini glavnice tožbenega zahtevka ni zadostno in primerno zavarovanje, saj ne upošteva zakonskih zamudnih obresti od glavnice ter eventualnih pravdnih stroškov, ki v obravnavani zadevi niso zanemarljivi. Meni, da tako določena varščina ni ekvivalent izdani začasni odredbi. Navedeni očitek po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Po določbi 2. odstavka 274. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ) lahko sodišče na predlog dolžnika dovoli položitev varščine namesto začasne odredbe. Položitev varščine ima za posledico ustavitev postopka zavarovanja in razveljavitev že opravljenih dejanja (3. odstavek 274. člena ZIZ). Vendar pa zakon ne predpisuje ničesar o tem, kako visoka mora biti varščina. Ker gre za nadomestitev začasne odredbe, je jasno, da mora biti zadosti visoka, da bo z njo zavarovana izterjava upnikove terjatve, torej da bo dosežen namen, ki ga sicer zasleduje začasna odredba. Vendar to ne pomeni, da mora biti višina varščine nadomestek celotne vrednosti nepremičnine, katere odtujitev in obremenitev je dolžniku prepovedana z začasno odredbo. Izhajati je potrebno iz stališča, da mora biti tudi začasna odredba ekvivalent zavarovani terjatvi. Tako višine varščine ni mogoče določati glede na vrednost nepremičnine, katere odtujitev in obremenitev je dolžniku prepovedana z začasno odredbo, ampak glede na višino zavarovane terjatve, pri čemer to ne pomeni, da mora varščina doseči višino celotne terjatve, to je glavnice z obrestmi in stroški. Takšno stališče izhaja tako iz sodne prakse1 kot tudi teorije.2 Po stališču omenjenih teoretikov, ki mu sledi tudi pritožbeno sodišče, ni potrebno, da bi bil znesek varščine tolikšen, da bi bilo mogoče iz njega popolnoma poravnati terjatev. Zadošča toliko, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava. V skladu s tem načelom je sodišče prve stopnje določilo tolikšno varščino, ki krije glavnico tožbenega zahtevka. Tako določena varščina je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem primerna.

8. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa stroškov odgovora na pritožbo nista priglasili.

1 Npr. sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 889/2002 z dne 19.12.2002 in smiselno sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cpg 1544/95 z dne 13.12.1995. 2 Npr. Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb 1984, str. 404.