Jedro

Pogodba o urejanju, menjavi in oddaji stavbnega zemljišča ... z dne 04.08.1972 ima pravno naravo obligacijskopravne pogodbe, iz katere izhaja dolžnost Komunalnega sklada Občine A., da odda stavbna zemljišča v posest drugi pogodbeni stranki. Zavezovalni pravni posel ni mogel imeti za posledico prenosa pravice uporabe, ampak se je Komunalni sklad Občine A. z njim le zavezal, da opravi vse, kar je potrebno, da druga pogodbena stranka postane imetnik pravice uporabe.

Pogodba o urejanju, menjavi in oddaji stavbnega zemljišča ... z dne 04.08.1972 vsebuje tudi sporazum med pogodbenima strankama glede prenosa pravice uporabe. Ker je pravna prednica tožnikov na podlagi odločbe z dne 19.07.1960 obdržala pravico, da ima sporni nepremičnini v posesti in ju brezplačno uživa, Komunalni sklad Občine A. v trenutku sklenitve pogodbe 04.08.1972 ni imel razpolagalne sposobnosti. Pravilen je zato nadaljnji materialnopravni sklep, da je Občina A. s sklenitvijo aneksa z dne 27.01.1995 samostojno razpolagala s parc. št. 1702 in 1703 k.o...

Izrek

Revizija se zavrne.

Druga tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 402.000,00 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno (pravilno delno) sodbo ugodilo ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku o ničnosti Aneksa št. 1 k Pogodbi o urejanju, menjavi in oddaji stavbnega zemljišča ... z dne 31.01.1995, ki sta ga sklenila G. d.d. in Občina A., kolikor se nanaša na parc. št. 1702 in 1703 k.o. ... Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Pogodbe o urejanju, menjavi in oddaji stavbnega zemljišča ... z dne 04.08.1972, ki sta jo sklenila Komunalni sklad Občine A. in SGP .., kolikor se nanaša na parc. št. 1702 in 1703 k.o. ... Odločitev v ugodilnem delu temelji na nosilnem razlogu, da je bilo razpolaganje pravnega prednika druge tožene stranke v aneksu z dne 31.01.1995 v nasprotju, s prvim odstavkom 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS/I, št. 27/91 - Ur. l. RS, št. 18/05, ZDen), zato je pravni posel glede parc. št. 1702 in 1703 ničen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi toženih strank in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo materialnopravne sklepe sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je druga tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da iz prvotne pogodbe z dne 04.08.1972 med drugim izhaja, da sta bili sporni zemljišči v času sklenitve pogodbe že v uporabi prevzemnika zemljišč. Komunalni sklad Občine A. je z intabulacijsko klavzulo dovolil vknjižbo pravice uporabe v zemljiški knjigi v korist prevzemnika. Nižji sodišči sta spregledali, da je bil temelj za sklenitev takšne pogodbe v tedaj veljavnem Zakonu o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča (Ur. list SRS, št. 42/66 in 20/71). Vsebina tega zakona je bilo opremljanje in oddaja urejenega stavbnega zemljišča v družbeni lastnini, na katerem ima pravico uporabe občina. Ker je imela občina na zemljišču ex lege pravico uporabe, je na podlagi Zakona o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča z njim lahko prosto razpolagala pod pogoji citiranega zakona. Zanjo in v njenem imenu je prenose izvajal Komunalni sklad Občine A., ki je imel status pravne osebe. Če ni imel razpolagalne pravice, kot je ugotovilo pritožbeno sodišče, se postavlja vprašanje, zakaj ni nična tudi pogodba z dne 04.08.1972. Z aneksom v letu 1995 je bila izvršena le dokončna zaokrožitev funkcionalnega zemljišča, kar je bilo predvideno že v pogodbi z dne 04.08.1972. Res je sicer, da ima pri pravnoposlovnih pridobitvah stvarnih pravic vknjižba konstitutivni učinek in pravni prednik prve tožene stranke ni vložil predloga za vknjižbo pravice uporabe, ko je bil za to čas. Vendar pa vknjižbi pravice uporabe oziroma lastninske pravice v zemljiški knjigi v pravnem prometu z nepremičninami ni mogoče pripisati absolutnega pomena. Telesna izročitev nepremičnine namreč ni brez vsakega pravnega pomena in učinka. Komunalni sklad Občine A. je nedvomno prenesel in izročil nepremičnino pravnemu predniku prve tožene stranke, zato je izgubil pravico do posesti, pravico do uporabe in pravico in do dejanskega razpolaganja. Vprašljivo je, ali prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen velja tudi za zazidano stavbno zemljišče. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne. Opozarja na revizijske navedbe, ki pomenijo spreminjanje dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči. Poudarja, da je prva tožena stranka gradbene objekte zgradila šele več kot tri leta po uveljavitvi ZDen. Parceli sta se najmanj do leta 1976 uporabljali kot travnik. Pravni prednik prve tožene stranke obligacijske pravice nikoli ni uveljavljal, zato je aneks iz leta 1995 povsem nov in samostojen razpolagalni posel. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi jasnosti revizijsko sodišče povzema pravno odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: – v trenutku sklenitve pogodbe z dne 04.08.1972 sta bili sporni zemljišči parc. št. 1702 in 1703 k.o. ... vpisani v vl. št. 1456; – na podlagi odločbe o nacionalizaciji z dne 08.06.1959, št. ... je bila v zemljiški knjigi sicer vknjižena družbena lastnina v upravi Občine A., vendar pa je pravna prednica tožeče stranke na podlagi odločbe z dne 19.07.1960, št. ... obdržala pravico, da ima nepremičnini v posesti in ju brezplačno uživa; – 27.01.1995 sta Občina A. in prva tožena stranka sklenili aneks k prvotni pogodbi.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP). Okoliščina, da je pravni prednik prve tožene stranke na spornih parcelah kmalu po sklenitvi pogodbe z dne 04.08.1972 za potrebe svoje poslovne dejavnosti zgradil poslovne objekte, torej nepremičnini prevzel v uporabo in posest, ni del dejanskega stanja, na katerem temelji odločitev sodišč prve in druge stopnje. Rezultat dokazne ocene je pokazal prav nasprotno - sporni nepremičnini prvi toženi stranki pred sklenitvijo aneksa z dne 27.01.1995 nista bili izročeni v posest (glej drugi odstavek na 9. strani sodbe sodišča prve stopnje). Ker so revizijske navedbe v tej smeri le manever druge tožene stranke, s katerim skuša izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je vezano revizijsko sodišče, je odveč tudi vsakršno razpravljanje o morebitnem pravnem pomenu "telesne izročitve" nepremičnin, ki naj bi po mnenju druge tožene stranke lahko nadomestila konstitutivni učinek vknjižbe v zemljiško knjigo.

Pogodba o urejanju, menjavi in oddaji stavbnega zemljišča ... z dne 04.08.1972 ima pravno naravo obligacijskopravne pogodbe, iz katere izhaja dolžnost Komunalnega sklada Občine A., da odda stavbna zemljišča v posest drugi pogodbeni stranki. Zavezovalni pravni posel ni mogel imeti za posledico prenosa pravice uporabe, ampak se je Komunalni sklad Občine A. z njim le zavezal, da opravi vse, kar je potrebno, da druga pogodbena stranka postane imetnik pravice uporabe. Za veljavnost zavezovalnega pravnega posla ni treba, da bi bil tisti, ki se zaveže prenesti pravico uporabe, že v času sklenitve pravnega posla imetnik pravice.

Pogodba o urejanju, menjavi in oddaji stavbnega zemljišča ... z dne 04.08.1972 vsebuje tudi sporazum med pogodbenima strankama glede prenosa pravice uporabe (II. člen). Razpolagalni pravni posel so od zavezovalnega razlikuje glede učinka, ki se z njim doseže. Njegova značilnost je, da učinkuje neposredno na obstoječo pravico tako, da jo obremeni ali omeji z novo pravico ali da obstoječo pravico prenese iz premoženja ene osebe v premoženje druge osebe(1). Poleg splošnih pogojev, ki veljajo za vse oblike pravnih poslov, mora biti za veljavnost razpolagalnega pravnega posla izpolnjen še dodatni pogoj, da ima tisti, ki prenaša stvarno pravico, potrebno razpolagalno sposobnost. Ker je pravna prednica tožnikov na podlagi odločbe z dne 19.07.1960 obdržala pravico, da ima sporni nepremičnini v posesti in ju brezplačno uživa, Komunalni sklad Občine A. v trenutku sklenitve pogodbe 04.08.1972 ni imel razpolagalne sposobnosti. Pravilen je zato nadaljnji materialnopravni sklep, da je Občina A. s sklenitvijo aneksa z dne 27.01.1995 samostojno razpolagala s parc. št. 1702 in 1703 k.o. ... in da ni šlo za nikakršno "zaokrožitev funkcionalnega zemljišča" zaradi potrebe zemljiškoknjižnega vpisa.

Povsem zgrešeno je pravno nadziranje druge tožene stranke, ki se sklicuje na Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča, da je Občina A. na spornih zemljiščih na podlagi citiranega zakona ex lege pridobila pravico uporabe. Ta zakon je med drugim urejal oddajanje stavbnega zemljišča. Predmet oddaje pa je bilo lahko samo urejeno stavbno zemljišče v družbeni lastnini, na katerem ima pravico uporabe občina (9. člen), nikakor pa ne stavbno zemljišče, na katerem ima pravico uporabe druga fizična ali pravna oseba, ne pa občina. Tudi v tedanji družbeni ureditvi je namreč veljalo eno od temeljnih načel stvarnega prava, da nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam. Prav na tem načelu temelji derivativna narava prenosa stvarne pravice s pravnim poslom. Ker pravni prednik druge tožene stranke v času sklenitve pogodbe z dne 04.08.1972 ni imel stvarnopravnega upravičenja, ga tudi ni mogel prenesti na sopogodbenika.

Končno je nepotrebno razglabljanje o tem, ali je uporaba drugega odstavka 88. člena ZDen izključena, kadar v skladu z 32. členom ZDen ni mogoče vračilo stavbnega zemljišča v naravi. Dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, ne vsebuje nobene ugotovitve o tem, da bi se stanje spornih stavbnih zemljišč pred uveljavitvijo ZDen, ki je uzakonil dolžnost vsakogar, da spoštuje prepoved razpolaganja iz prvega odstavka 88. člena ZDen, kakorkoli spremenilo.

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka je neobrazložen, zato podrobnejši odgovor revizijskega sodišča v tej smeri ni potreben.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Druga tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP). Stroški, ki obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo in poročilo stranki, povečano za davek za dodano vrednost, znašajo 402.000,00 SIT.

Op. št. 1: M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004, stran 247.