Jedro

Pravni temelj odškodninskega zahtevka tožeče stranke je (ne glede na drugačne tožbene navedbe) določba drugega odstavka 263. člena ZGD-1 o tem, da so člani vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Zato je bilo na tožeči stranki dokazno breme glede nastanka škode in njene višine ter glede vzročne zveze med škodo in protipravnim ravnanjem toženca, na tožencu (direktorju družbe) pa je bilo dokazno breme, da je vestno in pošteno izpolnjeval svoje dolžnosti.

Tožeča stranka je uspela dokazati, da ji je nastala škoda v višini inventurnega primanjkljaja. Kot protipravno ravnanje toženca sodišče prve stopnje navaja, da toženec kot zakoniti zastopnik ni ravnal s skrbnostjo in vestnostjo dobrega gospodarstvenika, to je, da ni ravnal tako, da ne bi prišlo do takšnih odstopanj pri evidentiranem trgovskem blagu. Takšno pojmovanje protipravnosti pomeni uveljavljanje objektivne odgovornosti poslovodje za rezultat. Vendar pa naloge in obveznosti poslovodij ne sodijo med obligacije rezultata, temveč med obligacije prizadevanja. Tudi tožena stranka se je očitno zavedala, da ugotovljeni primanjkljaj ni mogel nastati zgolj zato, ker toženec ni opravljal ustreznega nadzora nad skladiščnikom, saj sicer ne bi trdila, da bi bil primanjkljaj odkrit prej oziroma, da bi bil manjši, če bi toženec opravljal ustrezni nadzor. Tožeča stranka zato ni dokazala vzročne zveze med zatrjevano škodo in nedopustnim ravnanjem toženca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I in III izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Zavrne se zahtevek tožeče stranke, da se tožencu naloži, da ji plača znesek 26.959,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 3.791,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (točka II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.142,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da v 15 dneh tožeči stranki plača znesek 26.959,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006 dalje do plačila, da ne bo izvršbe (I. točka izreka), znesek 119,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2006 dalje do plačila, da ne bo izvršbe (II. točka izreka), Tožencu je sodišče prve stopnje naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožnici v višini 5.500,98 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je po toženčevem mnenju v nasprotju z listinami v spisu ocenjevalo dejstva o tem, pri kateri družbi je bil toženec direktor in od kdaj do kdaj, poleg tega si je napačno razlagalo nasledstvo družb. Sodišču prve stopnje očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. ZPP, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno ugotovitev aktivne legitimacije tožeče stranke. Pomembno je, kdaj in kateri družbi je škoda nastala, saj toženec po 24. 5. 2006 ni imel nič več s staro A., d. o. o. (preimenovano v B., d. o. o.), kjer je bil direktor C.C.. Prav tako pred 8. 6. 2006 ni imel nič z novo A., d. o. o., (prej imenovano D., d. o. o.) in tudi ne po njegovi razrešitvi dne 14. 12. 2006, ker je bil takrat prav tako direktor C.C.. Glede na to, da se je inventura opravljala v času od 20. 12. 2006 do 29. 12. 2006, bi do manjka lahko dejansko prišlo šele po 14. 12. 2006. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do nasprotij v navedbah tožeče stranke, ki najprej navaja, da je bila škoda ugotovljena dne 31. 12. 2006, nato pa, da je manjko nastal do 24. 5. 2006. Sodišču prve stopnje očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj tožeča stranka zatrjuje, da je škoda nastala dne 15. 12. 2006, česar pa ne dokaže. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da je podana trditvena podlaga tožeče stranke glede protipravnosti, krivde, vzročne zveze in škode. Zmotno je uporabilo tudi določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006), saj bi moralo za odgovornost toženca uporabiti določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) in šteti, da je dokazno breme glede krivde na tožeči stranki. V prejšnjem sojenju ni bil ugotovljen vzrok za primanjkljaj, prav tako ne čas in način nastanka manjka ter kdo je zanj odgovoren. Tožeča stranka ni predložila internega akta, ki bi določal, kdo je odgovoren za inventurne primanjkljaje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kako so sedaj ugotovljene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, ki v prejšnjem postopku niso bile ugotovljene. Zakonska pristojnost poslovodje je vodenje poslov, sem pa ne sodi nadzor nad materialom, še posebej, če ima družba skladiščnika. Takšna pristojnost ni določena niti v pogodbi o zaposlitvi, saj nadziranje dela na terenu in v skladišču ne pomeni tudi nadzora nad materialom in nadzora vodenja evidence, še posebej, ker je imela tožnica zaposlenega skladiščnika. Relativna bistvena kršitev pravil postopka je podana, ker sodišče prve stopnje ni odločalo na podlagi trditvenega in dokaznega bremena. Odgovornost za naloge, ki jih ima toženec po pogodbi o zaposlitvi in ne spadajo v vodenje družbe je potrebno presojati po ZDR, in je tako za ugotovitev odgovornosti potreben naklep ali huda malomarnost. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, saj je sodišče spor presojalo preko trditev tožeče stranke (ta je zatrjevala hudo malomarnost oziroma naklep) in s tem tožencu onemogočilo, da bi se izjavil v zvezi z ekskulpacijo male malomarnosti. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec kršil svoje dolžnosti, ker v času sprememb junija 2006 ni odredil ugotavljanja stanja zalog in da bi moral najmanj enkrat letno preverjati, ali se dejansko stanje ujema s knjižnim. Pred 9. 6. 2006 je bil direktor C.C., zato bi moral kvečjemu on delati popis sredstev. Od 9. 6. 2006 do 14. 12. 2006, ko je bil toženec direktor nove A., pa ni minilo celo leto, da bi zakonsko moral izvesti popis sredstev. Že samo dejstvo, da toženec listin, na katere je izvedenka oprla svoje mnenje, ni nikoli prejel in se o njih ni mogel izjaviti, predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec dvomi, da je bila inventura v decembru 2006 dejansko opravljena. Toženec je pozival tožečo stranko, da predloži inventurni popis, česar pa ni storila, ampak ga je predložila le izvedenki. Z upoštevanjem izvedenskega mnenja, iz katerega je ugotovljena višina manjka glede na naknadno predložene listine, je bila storjena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je bil tožeča stranka prekludirana z novimi dokazi. Izvedenec lahko pridobi dodatno dokumentacijo, ki se ne nahaja v spisu, vendar to ne more biti dokumentacija, ki se nahaja pri eni od strank, še posebej, ker je toženec pozival tožečo stranko, da predloži inventurni popis. Ker tožeča stranka tega dokaza ni predložila, bi sodišče moralo upoštevati, da izvedenskega mnenja brez njega ni mogoče izdelati ter zato škode ni mogoče ugotoviti. Izvedensko mnenje ni potrjeno z drugimi dokazi, zato se sodišče prve stopnje nanj ne bi smelo opreti. Tožeča stranka je izrecno zatrjevala, da je nekdo namenoma odtujil blago in da je toženec to vedel oz. bi moral vedeti, zato je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago, ko je ugotavljajo malo malomarnost (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženec je C.C. opozarjal, da je skladišče slabo zavarovano, česar sodišče v sodbi ne omeni (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna ugotovitev dejanskega stanja). Ker je bilo v sodbi ugotovljeno, da je toženec skladiščniku vsaj mesečno naročal, da preverja blagovne znamke, je nejasna, zmotna in v nasprotju z izvedenimi dokazi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ugotovitev, da naj bi toženec kršil svoje obveznosti. S tem je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in zmotno uporabljeno materialno pravo.

Toženec je svojo pritožbo dne 27. 2. 2014 dopolnil, in sicer v delu, kjer sodbo sodišča prve stopnje izpodbija glede ugotovljene višine škode. Navaja, da se je že v pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2009 skliceval na predlog tožeče stranke za pobot z dne 29. 3. 2007, ki ga je predložil kot dokaz. Iz predloga jasno izhaja, da naj bi toženec za inventurni primanjkljaj dolgoval 7.246,64 EUR. Do navedenega predloga za pobot se sodišče prve stopnje ni opredelilo (8. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). zaradi neupoštevanja omenjene listine je bilo tudi dejansko stanje zmotno (nepopolno) ugotovljeno.

Tožeča stranka je odgovorila na toženčevo pritožbo. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Med drugim je navedla, da bi moral toženec, če bi se želel razbremeniti odškodninske odgovornosti za vtoževano škodo, zatrjevati in dokazati, da je ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in natančno obrazložilo, v katerem obdobju je toženec bil direktor družbe A., d. o. o., da je bil direktor brez prekinitve ter na kakšen način in kdaj je prišlo do pripojitve k tožeči stranki. Zmotno je stališče toženca, da naj bi sodišče v zvezi z izkazom krivde moralo upoštevati določbe ZDR. Odškodninska odgovornost poslovodje po ZGD-1 pa se lahko nanaša na kakršnokoli protipravno ravnanje poslovodje, ki je v zvezi z njegovo funkcijo, to pa je tudi opustitev skrbi za pravilno in zakonito izvrševanje pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil z družbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločilo in takrat tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev potrdilo, vendar je revizijsko sodišče na podlagi dopuščene revizije razveljavilo sodbe nižjih sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je sodišču prve stopnje naložilo, da uporabi določbo 263. člena ZGD-1 in upošteva obrnjeno dokazno breme glede krivde, to je glede vprašanja, ali je toženec kršil svoje dolžnosti (zakonsko ali statutarno določene pristojnosti) oziroma, ali jih je opravljal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. V novem postopku je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo.

Na podlagi 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je dopolnilno zaslišalo toženca in zakonitega zastopnika tožeče stranke ter pričo E.E. ter prebralo listine v spisu in zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, kadar ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je v pritožbenem postopku sploh ni možno preizkusiti. Izpodbijana sodba sicer ima pomanjkljivosti glede ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, vendar pa še zdaleč ne takšnih, da bi bil onemogočen njen preizkus.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe večkrat zapisalo, da je bil toženec od leta 2003 do 14. 12. 2006 direktor družbe A. d.o.o., kar naj bi bilo v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. Najprej je potrebno opozoriti, da toženec pri povzemanju ugotovitev sodišča prve stopnje ni povsem korekten. Sodišče prve stopnje je sicer res nekoliko poenostavilo zadevo, ko za celotno obdobje od leta 2003 do decembra 2006 govori o družbi A. d.o.o., katere direktor je bil ves čas toženec, vendar obenem tudi razloži, da je vmes prišlo do preimenovanja družb in da gre za dve različni družbi z imenom A. d.o.o., pri obeh pa je bil direktor toženec. Tako je bil toženec v času od 15. 11. 2002 do 24. 5. 2006 (sprememba je bila v register vpisana 8. 6. 2006) najprej direktor družbe A. d.o.o. (za to družbo tako stranki kot sodišče prve stopnje večkrat uporabljajo izraz stari A. d.o.o., zato takšno poimenovanje ohranja tudi pritožbeno sodišče), v času od 24. 5. 2006 do 14. 12. 2006 pa je bil toženec direktor družbe z povsem istim imenom A. d.o.o. (za to družbo se uporablja v nadaljevanju izraz novi A. d.o.o.), ki je nastala s preimenovanjem družbe D. d.o.o.. Navedba sodišča prve stopnje, da je bil toženec ves čas direktor družbe A. d.o.o. tako vsebinsko sploh ni napačna, res pa je, da je šlo pri tem za dve različni družbi z istim imenom, pri čemer je s tem imenom najprej nastopala stara A., po njenem preimenovanju v B. d.o.o. pa je s tem imenom nastopala (vendar z drugačno matično številko) nova A. d.o.o., ki je nastala s preimenovanjem družbe D. d.o.o.. Vse navedeno pomeni, da pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker tožencu ni bilo omogočeno, da se opredeli do vprašanja, ali mu je možno očitati malo malomarnost. Glede na trditveno podlago tožeče stranke je navedeno lahko sicer res glede prejšnjega postopka, ki je potekal do izdaje sodbe sodišča prve stopnje Pd 406/2008. V prejšnjem postopku je tožeča stranka dokazovala, da je toženec pri povzročitvi škode ravnal naklepno, ali pa vsaj iz velike malomarnosti. Po tistem, ko je bil v tem sporu izdan sklep revizijskega sodišča VIII Ips 249/2011 z dne 6. 11. 2012 pa za toženca ne more biti več nobeno presenečenje, da je dokazno breme obrnjeno glede vprašanja odgovornosti, kot četrtega elementa odškodninskega delikta. Po prejemu revizijskega sklepa bi toženec lahko navajal nova dejstva in predlagal nove dokaze, s katerimi bi se skušal razbremeniti odgovornosti oziroma s katerimi bi dokazoval, da je pošteno in vestno izpolnjeval dolžnosti poslovodja. Tožeča stranka pri tem ne bi mogla uspešno uveljavljati, da je toženec s takšnimi navedbami in dokazi prekludiran. Eden od primerov, ko je potrebno šteti, da stranka brez svoje krivde ni mogla že na prvem naroku navesti vseh dejstev in dokazov je ravno v tem, da se ti dokazi v dotakratnem postopku še niso izkazali za relevantne. Ravno zaradi trditev tožeče stranke, pa tudi zaradi stališč prvostopenjskega in pritožbenega sodišča v prejšnjem postopku tožencu ni možno očitati, da v tistem postopku ni navedel dejstev in predlagal dokazov, s katerimi bi se skušal razbremeniti odgovornosti. Glede na trditve tožeče stranke (te so bile tudi razlog, da se je sodišče splošne pristojnosti v tem sporu izreklo za nepristojno) in glede na stališča prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča je toženec utemeljeno štel, da je dokazno breme glede krivde na tožeči stranki. Za takšno stališče pa toženec po prejemu razveljavitvenega sklepa revizijskega sodišča ni imel več nobene podlage in bi od takrat dalje lahko podal ustrezne navedbe in predlagal ustrezne dokaze. Navedeno pomeni, da tožencu z nezakonitim postopanjem ni bila kratena možnost obravnave pred sodiščem, kar je vsebina zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zaradi tega, ker toženec ni prejel listin, ki jih je izvedenka pridobila pri tožeči stranki in ki se nanašajo na inventurni popis. Izvedenki je bilo naročeno, da pregleda celoten sodni spis in po potrebi pribavi še drugo potrebno dokumentacijo in podatke od tožečih strank (takrat sta kot tožeči stranki nastopali družbi B. d.o.o. in A. d.o.o.) in potem med drugim odgovori tudi na vprašanje, ali je končno stanje, kakršnega je ugotovila, enako ali različno od končnega stanja blaga, ugotovljenega v inventurnem popisu z dne 6. 2. 2007. Izvedenka je torej imela pooblastilo, da od strank pridobi ustrezne listine, kar velja tudi za dokumentacijo v zvezi z inventuro, saj brez nje svoje naloge ne bi mogla opraviti. Zgolj tega, ker je izvedenka navedene listine pridobila od tožene stranke in jih ta ni že ob vložitvi tožbe vložila v spis, ni mogoče šteti, da bi bila tožencu kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem.

Še toliko manj je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena podana, ker sodišče prve stopnje ni povzelo toženčevih navedb, da je C.C. (očitno v vlogi lastnika družbe A. d.o.o.) opozarjal na slabo varovanje šotora, v katerem je bilo skladiščeno blago, pri katerem je bil ugotovljen inventurni manko. Tudi, če je toženec takšna opozorila v resnici naslovil na C.C., to samo po sebi ne pomeni, da toženec ne bi mogel biti odgovoren za inventurni manko, če bi do njega prišlo zaradi njegovih opustitev in če bi bila podana vzročna zveza med temi opustitvami in nastalo škodo. Vendar pa, kot bo razloženo v nadaljevanju, vzročna zveza ni dokazana, prav tako pa ni izkazano, da bi šlo za protipravno ravnanje toženca.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijana sodba nezakonita predvsem zato, ker sodišče prve stopnje ni nedvomno ugotovilo, kateri od obeh družb z imenom A. d.o.o. je škoda nastala, kar z drugimi besedami tudi pomeni, da ni ugotovilo, kdaj je dejansko prišlo do manjka blaga, ugotovljenega z inventuro v decembru 2006. Vendar pa navedeno niti ni bistveno, saj je bilo ugotovljeno, da je repromaterial za mizarje (ta pa se je popisoval v decembru 2006 in nanj se nanaša zahtevek za povrnitev škode) strankam ves čas izdajala le družba A. d.o.o., in sicer najprej stara družba A. d.o.o. in nato nova družba A. d.o.o.. Pri obeh družbah je šlo za iste delavce, vključno s tožencem, ki so od prve družbe prešli k drugi družbi. Res je sicer, da je ob preimenovanju stare družbe A. d.o.o. v B. d.o.o. ta material knjigovodsko postal last družbe B. d.o.o., vendar je bilo to blago skoraj v celoti (izjema so bili trije artikli, ki so ostali pri družbi B.) na podlagi računov v obdobju od 1. 7. 2006 do 31. 8. 2006 prodan novi družbi A. d.o.o., pri čemer blago fizično niti zapustilo skladišča v katerem je bilo shranjeno. V tem skladišču je bil tako pred prevzemom, kot tudi po njem, kot skladiščnik zaposlen E.E.. Navedeno pomeni, da s stališča morebitne odškodninske odgovornosti toženca v resnici ni pomembno, ali je manjko nastal pred ali po preimenovanju stare družbe A. d.o.o., saj je z materialom (v kolikor drži predpostavka, da je bilo vse sporno blago, z zgoraj navedeno izjemo, v resnici na podlagi računov prenešeno na novo družbo A. d.o.o.) ves čas dejansko razpolagala le družba, katere direktor je bil toženec in sicer najprej kot direktor stare A. d.o.o. in nato brez prekinitve kot direktor nove A. d.o.o..

Pravni temelj odškodninskega zahtevka tožeče stranke je (ne glede na drugačne tožbene navedbe) določba drugega odstavka 263. člena ZGD-1 o tem, da so člani vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Takšna določba pomeni, da se pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu ne nanaša le na predpostavko krivde (takšno obrnjeno dokazno breme velja tudi po določbah OZ), temveč tudi na predpostavko protipravnosti. Navedeno pomeni, da je na tožeči stranki bilo dokazno breme glede nastanka škode in njene višine ter glede vzročne zveze med škodo in protipravnim ravnanjem toženca, na tožencu pa je bilo dokazno breme, da je vestno in pošteno izpolnjeval svoje dolžnosti. Seveda je na tožeči stranki tudi trditveno breme glede indicov, ki kažejo na to, da je dejanja ali opustitve poslovodje mogoče okvalificirati kot protipravna. Šele na podlagi takšnih trditev lahko toženi poslovodja dokazuje, da je pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnal vestno in pošteno.

Tožeča stranka je uspela dokazati, da ji je nastala škoda v višini inventurnega primanjkljaja. Škodo je uspela dokazati tudi s pomočjo izvedenke ekonomske stroke. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je inventurna komisija ugotovila inventurni manko v skupni vrednosti 30.705,26 EUR oziroma 7.358.376,88 SIT, kar je bilo potem na podlagi usklajevanj znižano na vtoževanih 26.959,77 EUR. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je višina škode zaradi manjkajočega blaga v vrednosti 26.959,77 EUR dokazana tudi z izvedenskim mnenjem.

Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožeča stranka uspela dokazati vzročno zvezo med škodo, ki jo predstavlja ugotovljeni inventurni manko in nedopustnim ravnanjem toženca. Celo v primeru, če bi šteli, da je nedopustno ravnanje toženca predstavlja vse tisto, kar mu očita sodišče prve stopnje, ni mogoče ugotoviti vzročne zveze med tem ravnanjem in nastalo škodo. Kot protipravno ravnanje toženca sodišče prve stopnje navaja, da toženec v času do 15. 12. 2006 kot zakoniti zastopnik ni ravnal s skrbnostjo in vestnostjo dobrega gospodarstvenika, to je, da ni ravnal tako, da ne bi prišlo do takšnih odstopanj pri evidentiranem trgovskem blagu. Takšno pojmovanje protipravnosti dejansko pomeni uveljavljanje objektivne odgovornosti poslovodje za rezultat. Vendar pa naloge in obveznosti poslovodij ne sodijo med obligacije rezultata, temveč med obligacije prizadevanja. Tudi tožena stranka se je očitno zavedala, da ugotovljeni primanjkljaj ni mogel nastati zgolj zato, ker toženec ni opravljal ustreznega nadzora nad skladiščnikom, saj sicer ne bi trdila, da bi bil primanjkljaj odkrit prej oziroma, da bi bil manjši, če bi toženec opravljal ustrezni nadzor. Tožena stranka tako ni dokazala vzročne zveze med zatrjevano škodo in nedopustnim ravnanjem toženca, zato je zahtevek za povrnitev škode v višini 26.959,77 potrebno zavrniti že iz tega razloga. Za obstoj odškodninskega delikta morajo biti podani vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti, torej tudi vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem, tega elementa pa tožena stranka ni dokazala.

Takšno poimenovanje odgovornosti in vzročne zveze, kot ga navaja izpodbijana sodba bi pomenilo, da je poslovodja odgovoren za vsak negativni rezultat (primanjkljaj pri inventuri, izguba, manjši dobiček in podobno), češ če bi bil dovolj skrben in vesten, se to ne bi zgodilo. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je pomanjkljiv tudi v odnosu na trditveno podlago tožeče stranke, saj ta ni temeljila na odgovornosti rezultata, kot to dejansko argumentira sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Tožeča stranka je tako v tožbi navajala, da je bila toženčeva osnovna naloga nadzor nad materialom ter nadzor vodenja evidenc le-tega; da je zunanje računovodstvo toženca opozorilo na nelogičnosti in razlike, ki so nastajale pri prodaji in knjiženju in da je toženec naklepno, ali pa vsaj z veliko malomarnosti opustil svoje obveznosti. To trditveno podlago je tožeča stranka dopolnila v pripravljalni vlogi, ki jo je vložila na prvem naroku za glavno obravnavo. Navedla je, da manjko blaga najverjetneje nastal zaradi tega, ker si je toženec prisvojil blago družbe A. d.o.o. za opravljanje svoje popoldanske dejavnosti montaže kuhinj. Nadalje je tožeča stranka navedla, da toženec ni ravnal v skladu s svojimi delovnimi nalogami kot so vodenje in nadzor družbe ter nadziranje dela na terenu in v skladišču, česar naj bi se toženec zavedal in naj bi vedel, da bo zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja nastala premoženjska škoda.

Tožeča stranka ni ponudila nobenih dokazov za navedbe o tem, da si je toženec prilastil manjkajoče blago, zato so te navedbe ostale zgolj na ravni namigovanja in ugibanja. Tudi sicer je toženec prepričljivo pojasnil, da je njegov brat (in ne on) kot kooperant F. d.o.o. v skladišču tožeče stranke v resnici hranil že sestavljene kuhinje, za katere pa ni potreboval materiala, kakršnega je v tem skladišču imela tožeča stranka. Navedeno pomeni, da ni možno šteti, da bi bil toženec odgovoren za škodo v višini s tožbo uveljavljanega inventurnega manjka, ker bi si manjkajoči material prilastil, kakor je to, kot verjetno zatrjevala tožeča stranka.

Očitek, da toženec ni dovolj nadziral skladišča in skladiščnika je po eni strani neopredeljen in splošen, po drugi strani pa tudi manjka prepričljiva razlaga, zakaj naj bi pomanjkljiv nadzor povzročil inventurni manjko. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je toženec od skladiščnika zahteval, da redno preverja stanje zalog po posameznih blagovnih skupinah. Kot priča zaslišani skladiščnik E.E. je potrdil, da mu je toženec dajal takšna navodila, pri čemer je ocenil, da ni šlo za tedensko zadolžitev, kot jo je navajal toženec, temveč naj bi takšno navodilo dobil na mesec. Takšnega odrejanja preverjanja zalog ni možno opredeliti kot opuščanje potrebnega nadzora, kakršnega se lahko pričakuje od vestnega in skrbnega gospodarstvenika.

V tistem delu, kjer sta sodišče prve stopnje ali pa tožeča stranka očitek opustitve ustreznega ravnanja konkretizirala, pa se pokaže, da so ti očitki neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je tožencu v 15. točki obrazložitve očitalo, da bi lahko junija 2006 odredil ugotavljanje stanja zalog na določen presečni datum. Vendar pa takoj v nadaljevanju sodišče prve stopnje navaja, da četrti odstavek 54. člena ZGD-1 določa, da je treba najmanj enkrat letno preveriti, ali se stanje posameznih aktivnih in pasivnih postavk v poslovnih knjigah ujema z dejanskim stanjem. Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bil kot direktor nove A. d.o.o. v registru vpisan šele od 8. 6. 2006 in da je bil razrešen še pred potekom 6 mesecev od imenovanja, torej še preden bi sploh bil dolžan naročiti, da se opravi letna inventura. Tudi ob stališču, da je poslovanje stare in nove A. d.o.o. potrebno obravnavati kot celoto, se pokaže, da toženec ni kršil določbe 54. člena ZGD-1, saj je bila inventura pri stari A. d.o.o. opravljena konec leta 2005 in ob razrešitvi toženca od nje še ni poteklo leto dni. Razen tega je navedeni očitek protispisen glede na izpovedbo priče G.G., katere zaslišanje je predlagala tožeča stranka ravno v zvezi z inventurami. Priča je namreč izpovedala, da je bila narejena inventura po stanju na dan 31. 8. 2006, ko je prišlo do prehoda od starega A. d.o.o. na novi A. d.o.o., da se je takrat preštelo, kar je ostalo zaloge na starem A. d.o.o. ter da o tem obstajajo inventurni zapisniki. Tožena stranka teh zapisnikov ni predložila, čeprav bi njihova predložitev lahko razjasnila, kdaj je prišlo do inventurnega manjka, še zlasti v povezavi z izpovedbo C.C., da so našli popise, ki jih je ob prejšnjih popisih delal skladiščnik E.E..

Sicer pa bi bilo očitek, da bi se stanje zalog zaradi statusnih sprememb lahko ugotavljalo že v juniju 2006 (ob statusnih spremembah), z enako upravičenostjo možno nasloviti tudi na družbo B. d.o.o. in njenega direktorja C.C.. Vse zaloge blaga stare družbe A. d.o.o. so takrat (vsaj formalno) prešle na družbo B. d.o.o. in so bile pri njej knjižene vse dokler niso bile v obdobju od 1. 7. 2006 do 31. 8. 2006 na podlagi računov in odkupa prinešene na novo družbo A. d.o.o.. Logično bi bilo, da bi družba B. d.o.o. ob prevzemu zalog trgovskega blaga stare A. tudi s štetjem preverila, koliko blaga je prevzela.

Tožba je temeljila tudi na očitku, da je zunanje računovodstvo toženca opozorilo na nelogičnosti in razlike, ki so nastajale pri prodaji in knjiženju, da pa toženec teh opozoril ni upošteval. Vendar pa se je ob zaslišanju priče G.G. pokazalo, da ni šlo za neka konkretna opozorila, ki jih toženec ne bi upošteval, saj je priča izpovedala, da je tožencu rekla naj pazi, da so zadeve usklajene in da naj preverjajo in kontrolirajo. Glede na to, da je toženec tudi izven inventur vsaj mesečno od skladiščnika zahteval, da preverja stanje za posamezne blagovne skupine, ni mogoče trditi, da ni izvrševal dolžnosti preverjati in kontrolirati.

Vse navedeno pomeni, da je toženec uspel dokazati, da ne drži nobeden od očitkov s katerimi je tožeča stranka utemeljevala protipravnost njegovega ravnanja oziroma opustitev ter da je uspel zadostiti tudi obrnjenemu dokaznemu glede tega, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje obveznosti direktorja družbe A. d.o.o.. Sicer pa, kot je že navedeno zgoraj za zavrnitev zahtevka za plačilo škode v višini 26.959,77 EUR zadošča že to, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med vtoževano škodo in domnevnim protipravnim ravnanjem oziroma opustitvami toženca.

Toženec ima prav, ko opozarja, da ni jasno niti to, kdaj je primanjkljaj nastal. Tudi glede tega vprašanja so bila zatrjevanja tožeče stranke protislovna. Po eni strani je trdila, da je za ugotavljanje toženčeve odgovornosti bistveno, da je bil toženec v času od 9. 6. 2006 do 14. 12. 2006 zaposlen kot direktor (kar implicitno pomeni, da je škoda nastala v tem obdobju), po drugi strani pa, da je inventurni manjko nastal v obdobju do 24. 5. 2006, torej še v času poslovanja starega A. d.o.o.. Oboje seveda ne more biti res. Tudi priča G.G., ki je za staro in novo družbo A. d.o.o. opravljala računovodske storitve je le ugibala, da je inventurni manjko nastal v času od prenosa (od starega na novi A. d.o.o.) do inventure konec leta 2006, kar pomeni, da bi manjko nastal v obdobju, krajšem od šestih mesecev. Zakoniti zastopnik tožene stranke je sicer prepričan, da je manjko nastajal daljše časovno obdobje (kar pomeni tudi v času pred 8. 6. 2006, ko je bila v sodni register vpisana sprememba imen obeh družb in sprememba direktorjev) in da je do manjka prišlo, ker toženec pri inventurah ni upošteval dejanskih popisov blaga, ki jih je napravil skladiščnik, temveč je inventurno stanje prilagodil knjigovodskemu stanju. Tožeča stranka bi te trditve svojega zakonitega zastopnika zlahka dokazala tako, da bi predložila popise, ki jih je napravil skladiščnik in inventurno dokumentacijo. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je namreč ob svojem prvem zaslišanju v letu 2010 izpovedal, da so našli kopije in originale podpisov, ki jih je E.E. delal ob prejšnjih popisih. Navedbe tožeče stranke o prirejanju inventurne dokumentacije so tako ostale zgolj na ravni ugibanja njenega zakonitega zastopnika, razen tega pa je ta del njegove izpovedbe niti ni bilo pravočasne trditvene podlage tožeče stranke.

Toženec izpodbija celotno prvostopenjsko sodbo, kar pomeni, da izpodbija tudi odločitev, da je tožeči stranki dolžan plačati znesek 119,78 EUR, o čemer je odločeno v II. točki izreka izpodbijane sodbe. Vendar pa toženec v obrazložitvi pritožbe glede tega dela izpodbijane sodbe ne navaja ničesar. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče točko II izreka izpodbijane sodbe lahko preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Ob neprerekanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje glede tega dela tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožeče stranke, da se tožencu naloži plačilo zneska 119,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2006. Te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so predvsem naslednje: - blagajničarka je tožencu 27. 12. 2006 predala gotovino iz blagajne v znesku 119,78 EUR z namenom, da jo toženec položi na bančni račun nove A. d.o.o.; - toženec je bil pooblaščen za polog gotovine; - toženec navedenega zneska ni položil na bančni račun družbe A. d.o.o..

Sodišče prve stopnje se je pri utemeljevanju svoje odločitve glede plačila zneska 119,78 EUR sicer zmotno sklicuje na odškodninsko odgovornost toženca, saj zahtevek za plačilo navedenega zneska ne temelji na odškodninski odgovornosti, temveč na določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) o neupravičeni pridobitvi. Toženec je bil s tem, ko je obdržal gotovino, ki bi jo moral položiti na bančni račun družbe A. d.o.o. brez pravnega temelja obogaten na škodo te družbe, zato je v skladu s prvim odstavkom 190. člena OZ dolžan tožeči stranki vrniti ta znesek. Tožnik ni bil pošten, ko je navedeni znesek zadržal, zato je na podlagi 193. člena OZ tožeči stranki dolžan plačati zamudne obresti od dneva pridobitve.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo v delu, ki se nanaša na točko II izreka in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Na podlagi prve alineje 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točki I izreka spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 26.959,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006. Posledično je potrebno spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožeča stranka je uspela le z 0,4 % tožbenega zahtevka, kar pomeni, da je upravičena le do takšnega deleža povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Obenem navedeno pomeni, da uspeh toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje znaša 99,6 % in da je zato upravičen do takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožeče stranke znašajo 5.598,00 EUR. Ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP je tožeča stranka upravičena do povrnitve 0,4 % tega zneska, kar znaša 22,00 EUR.

Toženec je kot stroške postopka pred sodiščem prve stopnje utemeljeno priglasil stroške, ki so mu bili že pravilno priznano s sodbo sodišča prve stopnje Pd 406/2008 z dne 28. 10. 2010 v znesku 2.514,64 EUR. Stroške, ki so mu nastali v novem postopku po razveljavitvi prvostopenjske in drugostopenjske sodbe, pa je toženec nepravilno priglasil ob upoštevanju tarife iz Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami). Toženec ni upošteval določbe 41. člena ZOdvT o tem, da se nagrada določi po prej veljavni odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami), če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo ZOdvT. Navedeno pomeni, da utemeljeno priglašena nagrada za vsak posamezni narok v novem postopku ne more znašati priglašenih 640,00 EUR (v skladu z ZOdvT toženec niti ne bi mogel priglasiti nagrade za vsak narok posebej), temveč 350 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 160,65 EUR. Pritožbeno sodišče je zato tožencu za vsakega od štirih narokov priznalo nagrado v tej višini. V skladu s priglasitvijo stroškov je tožencu za naroka 31. 1. 2012 in 13. 9. 2014 priznalo 20 % DDV, za kasnejše naroke pa 22 % DDV. Pritožbeno sodišče je za pripravljalno vlogo z dne 2. 12. 2014 priznalo nagrado v višini 525 točk oziroma 240,97 EUR, povečano za 22 % DDV in ne priglašene nagrade v višini 640,00 EUR. Pooblaščenki toženca je priznalo prevozne stroške za vsakega od štirih narokov v višini 26,88 EUR, povečano za 20 oziroma 22 % DDV. Za čas porabljen med zastopanjem na naroku 13. 11. 2014 je pritožbeno sodišče priznalo nagrado v višini 200 točk oziroma 91,80 EUR, povečano za 22 % DDV v znesku 20,19 EUR. V novem postopku utemeljeno priglašeni stroški toženca pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 1.314,14 EUR, k temu je potrebno prišteti še stroške iz prvega sojenja v višini 2.514,64 EUR, skupno torej 3.828,78 EUR. Toženec je ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh upravičen do povrnitve 99,6 % navedenega zneska, kar znaša 3.813,46 EUR.

Po medsebojni kompenzaciji stroškov postopka, ki sta jih stranki dolžni povrniti druga drugi se pokaže, da je tožeča stranka tožencu dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 3.791,46 EUR. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka vsebovano v točki III izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v znesku 3.791,46 EUR.

Tožencu je s pritožbo uspelo, da je ugodilni del izpodbijane sodbe znižal z zneska 27.079,55 EUR na znesek 119,78 EUR, kar pomeni, da njegov uspeh v pritožbenem postopku znaša 99,6 %, zato je upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Ti znašajo 1.193,68 EUR (nagrada za pritožbo 875 točk oziroma 401,62 EUR, zastopanje na pritožbeni obravnavi 350 točk oziroma 160,65 EUR, 2 % materialni stroški 11,24 EUR, 22 % DDV 126,18 EUR, taksa za pritožbo 494,00 EUR). Toženec je upravičen do povrnitve 99,6 % tega zneska, kar znaša 1.145,93 EUR.

Utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 803,36 EUR (odgovor na pritožbo 875 točk oziroma 401,62 EUR, zastopanje na pritožbeni obravnavi 350 točk oziroma 160,65 EUR, urnina za čas porabljen za pritožbeni obravnavi 150 točk oziroma 68,85 EUR, 2 % za materialne stroške 12,62 EUR, 22 % DDV v znesku 141,42 EUR, stroški za pričo 18,00 EUR). Tožeča stranka je upravičena do povrnitve 0,4 % tega zneska, kar znaša 3,21 EUR.

Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.142,72 EUR.