Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi koluzijske nevarnosti (2. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega J.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Novem mestu je bil zoper obdolženega J.S. odrejen pripor iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z vštetjem pridržanja od 4.10.2005 od 18.20 ure naprej. Z uvodoma navedenim sklepom senata Okrožnega sodišča v Novem mestu je bila pritožba obdolženčevega zagovornika zavrnjena kot neutemeljena.

Zagovornica obdolženega J.S. je dne 19.10.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena sklepa. V zahtevi je uveljavila, da utemeljen sum, da bi obdolženec storil kazniva dejanja, ni podan. Po njenem mnenju je DNK analiza bioloških sledi neverodostojna.

Obdolženec tudi ne more vplivati na priče, ki jih predlaga državni tožilec, saj teh oseb niti ne pozna. Obdolženec prav tako ne more vplivati na izpovedbe soobdolžencev, saj je imel zato skoraj pol leta časa, če bi to želel storiti. Organi pregona, policija in tožilstvo so bili po mnenju zagovornice pod pritiskom, da odkrijejo kogarkoli kot storilca kaznivega dejanja. Po mnenju zagovornice je Okrožno sodišče v Novem mestu kršilo tako Ustavo kot Zakon o kazenskem postopku glede vprašanja, zoper koga sme odrediti pripor. Predlagala je, da "pritožbeno sodišče" (Vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti ni pritožbeno sodišče!) izpodbijana sklepa razveljavi in odredi izpustitev obdolženca na prostost. Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 2.11.2005 menil, da ni utemeljena. Meni, da zagovornica uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obeh izpodbijanih sklepih je podana obrazložitev glede utemeljenega suma, da je obdolženec storil kazniva dejanja in sicer dve kaznivi dejanji umora po 4. točki 2. odstavka 127. člena KZ in napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena KZ v zvezi z 22. in 26. členom KZ. Zagovornica zatrjuje, da ni mogoče slediti zagovoru, ki sta ga podala obdolžena P. in Ž. in da ni verodostojna DNK analiza. S tem zagovornica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

V obeh izpodbijanih sklepih je podana tudi ustrezna obrazložitev glede pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Tako preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povsem natančno pojasnjuje, da bi obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost, lahko oviral potek kazenskega postopka z vplivanjem na sostorilca L.P. in B.Ž. Čeprav sta bila oba soobdolženca že zaslišana, s tem priporni razlog koluzijske nevarnosti ni odpadel, saj bo v teku postopka moralo priti še do soočenja vseh obdolžencev. Glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zagovornica meni, da bi moral obstajati vsaj utemeljen sum, da je obdolženec očitana kazniva dejanja storil, da bi se lahko nato sklepalo, da bi dejanja ponovil. Takšno sklepanje zagovornice ni utemeljeno, saj je utemeljenost suma storitve kaznivih dejanj v obeh izpodbijanih sklepih obrazložena, kot je že bilo poudarjeno.

Iz spisnih podatkov ni razvidno in tudi ni jasno, kaj zagovornica misli s pritiskom na organe pregona, policijo in tožilstvo.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve zakona, ki jih uveljavlja obdolženčeva zagovornica, pa niso podane. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.