Jedro

Ker toženka nasprotuje, da bi tožnica postavila ograjo in uživala svoj del parcele, sta sodišči pravilno uporabili 3. in 42. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80 do 30/90), ki opredeljuje v 33. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I) zagotovljeno pravico do zasebne lastnine in dedovanja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita, tako da se v sodbi sodišča prve stopnje besede: - "dopustiti izgradnjo in postavitev ograje" nadomestijo z besedami: "dopustiti, da tožnica na svojem zemljišču zgradi in postavi ograjo", - izraz "na meji" pa se nadomesti z izrazom: "ob meji"; kar tožnica zahteva več ali drugače, pa se zavrne.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka dovoliti izgradnjo in postavitev ograje z betonskimi temelji in betonskimi stebri ter vmesnim žičnim pletivom oziroma lesenimi polnili na meji med tožničino parcelo št. 290/2, vložek št. 1195 k.o... in toženkino parcelo št. 290/1, vložek št. 306 k.o... ter tožnici povrniti pravdne stroške. Proti sodbi se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo njeno pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje, je v zvezi s prvo sodbo, pravočasno vložila revizijo tožena stranka. V njej navaja, da dokler bo živa, ne bo dovolila gaziti po njeni, slovenski zemlji. Delo sodišč se ji zdi krivično in jim očita zavlačevanje in nepošteno sojenje. Zaradi tega se bo borila proti sodiščem in tožnici ne bo dovolila, da se približa njeni hiši. Pričakuje pošteno končno rešitev brez nadlegovanja tožnice, ki je zaradi tega že hudo zbolela.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V zvezi z uporabo postopkovnih določil je treba pojasniti, da je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon, vendar je sodišče v konkretnem primeru še naprej uporabljalo določila ZPP 1977. Razlog za to je v prvem odstavku 498. člena novega zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je delno utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da po 386. členu ZPP 1977 revizijsko sodišče preskusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, po uradni dolžnosti pa pazi še na morebitno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, in na pravilno uporabo materialnega prava. V konkretni zadevi je sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Tožena stranka sicer očita sodiščema prve in druge stopnje, da ne sodita pošteno in brez nepotrebnega odlašanja in da jo nadlegujeta, natančneje pa ne pojasni kršitev določb pravdnega postopka. Glede očitka o dolgem trajanju postopka je treba ugotoviti, da taka kršitev ni našteta med bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, ker je sojenje v nerazumnem roku lahko kršitev človekovih pravic, toda sodba zaradi tega ni pravno zmotna. Ne glede na to pa je bila v tej pravdi vložena tožba 6.9.1996 in je bilo pravnomočno razsojeno o tožbenem zahtevku 12.3.1999, tako da ni utemeljen toženkin očitek o sojenju v nerazumnem roku. Poleg tega je prav toženka s svojim načinom pravdanja prispevala k zavlačevanju postopka. Sodišče je s tem, da ji je vročalo vloge tožeče stranke in jo vabilo na glavno obravnavo, tudi ni nadlegovalo, marveč ji je dalo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je v skladu s 4. in 5. členom ter drugimi določbami ZPP 1977 in je pogoj za pošteno sojenje. Ker sodišče poleg teh neutemeljenih revizijskih očitkov ni našlo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, revizijski razlog bistvenih kršitev procesnega zakona ni podan.

Sodišči prve in druge stopnje sta v pretežnem delu tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ob ugotovitvi, da ima tožnica pravico uporabe oziroma lastninsko pravico na parceli št. 290/2 k.o..., ki meji na toženkino parcelo št. 290/1 iste k.o., in da toženka očitno nasprotuje, da bi tožnica postavila ograjo in uživala svoj del parcele, sta pravilno uporabili 3. in 42. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80 do 30/90), ki opredeljuje v 33. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I) zagotovljeno pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Tako prvi odstavek 3. člena ZTLR lastniku omogoča, da ima stvar v posesti, jo uporablja in z njo razpolaga v mejah, ki jih določa zakon, drugi odstavek 3. člena in 42. člen ZTLR pa mu zagotavljata, da lahko s tožbo zahteva prepoved posegov v to pravico. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razsodili, da ima tožnica pravico postaviti ograjo ob meji svoje parcele s toženkino in da ji mora slednja to omogočiti. Premalo pa sta bili pozorni na zahtevani izrek sodbe, saj sme toženka postaviti ograjo v skladu s predpisi ob meji in ne neposredno na mejo. Zato je vrhovno sodišče v tem delu po uradni dolžnosti delno ugodilo reviziji in spremenilo nekatere besede v izreku sodbe. Sicer pa je toženkino revizijo zavrnilo, ker razlogi, ki jih navaja, niso utemeljeni. Morda toženka subjektivno občuti tako odločitev kot krivično, toda ob uporabi materialnih in procesnih določb zakona je sodba objektivno pravilna.

Ker je bilo torej materialno pravo zmotno uporabljeno glede opisa kraja, kjer sme tožnica postaviti ograjo, je sodišče po prvem odstavku 395. člena ZPP 1977 delno spremenilo izrek izpodbijane sodbe. V glavnem pa je v skladu s 393. členom ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo.