Jedro

Davčni organ tožniku utemeljeno očita subjektivni element in zanj navaja tudi objektivne okoliščine. Tožnik je vede zlorabil sistem DDV, da bi si pridobil neupravičeno davčno korist s prehodom iz splošne sheme obdavčitve z DDV v posebno shemo obdavčitve zlorabil shemo obdavčitve z DDV, saj je pri obdavčitvi predmetnega traktorja vede upošteval račun, s katerim je bila zlorabljena shema obdavčitve in posledično DDV obračunal v prenizkem znesku (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, prvostopenjski, tudi davčni organ) za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 3. 2014 tožniku dodatno odmerila davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od davčne osnove 31.000,00 EUR, po preračunani davčni stopnji 18,0328% v znesku 5.590,17 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 564,99 EUR, obračunane od dneva zapadlosti v plačilo 30. 4. 2014 do dneva plačila 9. 10. 2015, po obrestni meri 7,00% za 527 dni zamude plačila (točka I izreka). V točki II izreka je ugotovila, da je tožnik 29. 7. 2015 plačal DDV v znesku 5.590,17 EUR in dne 9. 10. 2019 pripadajoče obresti v znesku 564,99 EUR. Zahtevi za povrnitev stroškov tožnikovega pooblaščenca ni ugodila. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da gre v obravnavani zadevi za že drugič ponovljen postopek, v katerem ni več sporno ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik od dobavitelja A. iz Avstrije (v nadaljevanju avstrijska družba) pridobil rabljen traktor znamke Deutz-Faht in da je bila dobava iz Avstrije v Slovenijo dejansko opravljena. Navedeni traktor je nato prodal za 31.262,63 EUR kupcu, družbi B. d.o.o., Ljubljana, ta pa končnemu kupcu C.C. iz Slovenije, kar je izkazal z računom R2014 002 z dne 29. 1. 2014, na katerem je navedena klavzula, da je DDV obračunan v skladu z določbo 102 in 104 člena ZDDV-1. Pridobitve navedenega traktorja tožnik v knjigi prejetih računov in v davčnih evidencah ni evidentiral. O pridobitvi citiranega traktorja pa obstajata dva različna računa in sicer: 0603 z dne 27. 12. 2013 in 0003 z dne 7. 1. 2014. V predmetnem postopku je zato davčni organ ugotavljal dejansko stanje v zvezi z navedenima računoma zaradi pravilne ugotovitve davčne obveznosti pri odtujitvi tega traktorja. Davčni organ je v postopku izmenjave informacij od avstrijske finančne uprave pridobil podatke, da gre pri prodaji traktorja od avstrijskega dobavitelja za neobdavčeno transakcijo znotraj Skupnosti (iz Avstrije v Slovenijo) in kopijo računa 0603 z dne 27. 12. 2013, katerega vsebina je enaka vsebini računa 0003 z dne 7. 1. 2014, ki ga je davčnemu organu v predmetnem postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) predložil tudi tožnik. Na računu je klavzula, da gre za oproščeno dobavo znotraj Skupnosti, predmet računa je traktor Deutz-Fahr, količina 1, znesek pa 31.000,00 EUR. Na računu ni naveden datum dobave. Avstrijski finančni organ je posredoval tudi kopijo dobavnice z dne 27. 12. 2013, iz katere je bilo razvidno, da je navedeni traktor prevzel kupec C.C. iz Slovenije. Tožnik je 7. 1. 2014 nakazal prvi obrok kupnine v znesku 21.000,00 EUR na bančni račun avstrijskega dobavitelja. Slednji je o oproščeni transakciji v višini 31.000,00 EUR poročal tudi v informacijski sistem za izmenjavo informacij, VIES.

3. Tožnik je v postopku DIN davčnemu organu predložil kopijo naročilnice z dne 27. 12. 2013, ki jo je izdal avstrijski dobavitelj in jo kot prodajalec tudi podpisal, kot kupec pa jo je podpisal C.C. iz Slovenije, pri čemer pa iz nje ne izhaja obračun DDV. Neobičajno pa je, da je naročilnico izdal dobavitelj, saj blago pri nakupu naroča kupec. Naročilnica, dobavnica in račun dobavitelja 0603 so izdani 27. 12. 2013. Na obeh računih in sicer 0603 z dne 27. 12. 2013 in 0003 z dne 7. 1. 2014, pa ni navedena pravilna klavzula za obdavčitev z DDV po posebni shemi, kar davčni organ pojasni na strani 5 obrazložitve izpodbijane odločbe.

4. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je davčni organ v ponovnem postopku DIN ob prisotnosti tožnika zaslišal kupca obravnavanega traktorja, C.C., ki je med drugim navedel, da je tožnika poznal že od prej in da si je predmetni traktor ogledal pri dobavitelju v Avstriji. Dogovorjena cena je bila 31.000,00 EUR. Verodostojna listina je pa je po navedbah C.C. račun 0003 z dne 7. 1. 2014 in ne račun 0603 z dne 27. 12. 2013. Podpis na listini z dne 27. 12. 2013 pa ni njegov, saj se vidi, da pisava ni njegova.

5. Po mnenju davčnega organa račun 0003 z dne 7. 1. 2014, za katerega tožnik trdi da je verodostojna listina, ne vsebuje vseh podatkov v skladu z 82. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), saj nima navedbe datuma dobave (določba 7. točke prvega odstavka 82. člena ZDDV-1). Kot pravilni datum dobave je davčni organ štel 27. 12. 2013, ki izhaja iz računa 0603 z dne 27. 12. 2013, ki ga je pridobil od avstrijskega finančnega organa. Na računu 0003 z dne 7. 1. 2014, ki ga je davčnemu organu predložil tožnik, ni navedena pravilna klavzula glede obračuna DDV. Tožnik bi kot strokovnjak, ki opravlja dejavnost preprodaje motornih vozil, moral takšen račun zavrniti in zahtevati račun, iz katerega bi bil obračun DDV nedvoumno razviden. Po mnenju davčnega organa tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo, podan je tožnikov subjektivni element, kar izkazujejo objektivne okoliščine, navedene na straneh 5 in 6 obrazložitve izpodbijane odločbe.

6. Ker tožnik ni izpolnil pogojev obdavčitve z DDV po posebni shemi, bi moral DDV obračunati po splošni shemi, v skladu z 33. členom, 36. členom in 41. členom ZDDV-1. Posebno shemo obdavčitve (od razlike v ceni) opredeljujeta 102. člen in 103. člen ZDDV-1. Na računih 0603 z dne 27. 12. 2013 in 0003 z dne 7. 1. 2014 je navedena klavzula za oprostitev plačila DDV za dobave znotraj Skupnosti, kar kaže na obračun DDV po splošni shemi. Na tožnikovem računu R2014 002 z dne 29. 1. 2014 o prodaji predmetnega traktorja pa je navedena klavzula, da je DDV obračunan v skladu s 102. členom in 104. členom ZDDV (posebna shema). Davčni organ meni, da je tožnik vedel, da sodeluje pri poslih, katerih namen je pridobitev davčne ugodnosti in sicer namesto obdavčitve z DDV po splošni shemi, obdavčitev z DDV zgolj od razlike v ceni po posebni shemi. Posledično je davčni organ tožniku dodatno obračunal DDV, kar je razvidno na strani 12 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnikove pripombe na zapisnik DIN so razvidne na straneh 8 do 10 obrazložitve izpodbijane odločbe, odgovori nanje pa na straneh 10 do 12. 7. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju pritožbeni organ) je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilo je tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

8. Tožnik v tožbi, ki je povsem enaka tožnikovi pritožbi, uvodoma povzema potek postopka ter ugovarja bistvene kršitve določb postopka, nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava. Meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in se sklicuje na navedbe v dosedanjih postopkih. Davčni organ v odločbi z dne 29. 7. 2015 napačno povzema navedbe priče in tožnika, kar pojasni na strani 4 tožbe. Očita tudi napačne navedbe na strani 6 v zvezi z računom 106275 z dne 18. 7. 2013, kar pojasni. Davčni organ se sklicuje na podobne besede v klavzuli, kar je nesprejemljivo. Na računih 0603 z dne 27. 12. 2013 in 0003 z dne 7. 1. 2014 klavzuli nista enaki, kot napačno navaja davčni organ v odločbi. Tožnik ni mogel vedeti da napačno navedena klavzula lahko pomeni davka oproščeno dobavo znotraj Skupnosti. V petem odstavku na strani 6 odločbe z dne 29. 3. 2019 davčni organ napačno navaja, da podpis priče C.C. ni njegov, kar pojasni. Inšpektor je v obravnavanem postopku prirejal trditve in navedbe zgolj selektivno navajal. Neutemeljeni so razlogi, s katerimi davčni organ presodi izjavo priče kot neverodostojno. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 20/2014, katere vsebino povzema. Davčni organ je tudi napačno zaključil, da je tožnik vedel, da sodeluje pri poslu, katerega namen je pridobiti davčno ugodnost. Prijava avstrijskega dobavitelja pri avstrijskih finančnih organih je lažna in prirejena, saj se njegovi dokumenti razlikujejo od dokumentov, ki jih poseduje tožnik. Davčni organ tudi neutemeljeno navaja, da nima pristojnosti preverjanja posredovanih podatkov od avstrijskega finančnega organa, za kar ne navede pravne podlage. Poleg navedenega ga zavezuje 5. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki ga citira. Ni mogoče slepo slediti listinam, prejetih od avstrijskih finančnih organov. Tožnikove pripombe na zapisnik DIN so pomanjkljivo navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kar pojasni na straneh 6 in 7 tožbe ter se sklicuje na načelo kontradiktornosti postopka. V nadaljevanju citira stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-171/00. Davčni organ je povsem nerazumljivo, neutemeljeno in pavšalno zavrnil tožnikove pripombe na zapisnik DIN. Tožnikove pripombe je davčni organ povzel, ni pa se do njih opredelil. Trditev, da je dobavitelj izdal ponovni račun je nesmiselna, saj je izdaja dveh računov za eno dobavo nedopustna. Napačna je trditev, da je moral tožnik dobavitelju posredovati svojo davčno številko. Davčni inšpektor napačno navaja, da sta na računih avstrijskega dobavitelja navedeni različni klavzuli o oprostitvi plačila davka oz. v drugačni obliki, pri čemer je pomen isti, kar pojasni. Zavrača tudi navedbe davčnega organa da je šlo za zlorabo sistema DDV in za davčno utajo v višini 5.590,71 EUR in pojasni, da 74. člen ZDavP-2 ni bil zlorabljen, tožnikovega namena pa tudi davčni organ ni uspel dokazati. Glede dokaznega standarda navaja sodbo SEU v zadevi C-624/15 z dne 18. 5. 2017. Tožnikov namen ni bil izogniti se plačilu DDV, kot to navaja davčni organ. DDV od razlike v ceni je bil pravilno obračunan in plačan, kljub napačni navedbi člena 25. namesto člena 24 avstrijskega Zakona o davku na dodano vrednost. 9. Tožnik meni, da ima račun 0003 z dne 7. 1. 2014 vse sestavine iz določbe 82. člena ZDDV-1. Datum, ko je bila storitev opravljena, in datum izdaje računa je isti, torej 7. 1. 2014. Davčni organ tudi v predmetnem postopku ni sledil napotkom pritožbenega organa, saj dejanskega stanja ni ponovno ugotavljal, marveč zgolj povzel navedbe in stališča iz predhodnih postopkov. Prijava neobdavčene dobave na osnovi predložitve DDV številke nima temelja, kar pojasni. Dobavitelj je poročal lažne podatke. Tožnik računa z datumom 27. 12. 2013 ni videl vse do odgovora davčnega organa na njegovo zaprosilo. Ta račun tudi nikoli ni bil plačan. Davčni organ lahko na podlagi verjetno izkazanih dejstev odloča le, če ima podlago v ZDavP-2 ter se sklicuje na 76. člen ZDavP-2. V nadaljevanju na strani 10 tožbe pojasni dokazovanje v primeru obrnjenega dokaznega bremena. Tožnik ni opazil napačne navedbe določb avstrijskega zakona v klavzuli na računu in mu ni mogoče očitati nepoznavanje veljavne zakonodaje, kar pojasni na straneh 10 in 11 tožbe. Sklicuje se na načelo materialne resnice. Napačna je tudi presoja dokaza z zaslišanjem priče, kar pojasni.

10. Zavezanec za davek (tudi tuj dobavitelj) je ob prodaji zavezan k obračunu DDV in mora navesti ustrezno pravilno oprostitev, sicer izgubi pravico do oprostitve obračuna DDV. Dejanska dobava in prevzem sta bila na dan izdaje originalne fakture, to je 7. 1. 2014, ko je bilo izvedeno tudi prvo plačilo dobavitelju, kar sledi tudi iz navedb priče, citiranih na strani 12 tožbe. Dogovarjanja o prodaji rabljenega traktorja so ves čas potekala za znesek kupnine z vključenim DDV po posebni shemi, kar je tudi sicer navedeno na računu.

11. Izpodbijana odločba po mnenju tožnika ni ustrezno obrazložena, za kar se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1242/2011. Navaja 22. člen in 23. člen Ustave RS ter odločbe Ustavnega sodišča RS Up-17/95, Up-315/00 in Up-1273/09. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka. Izpodbijana odločba bi morala biti obrazložena med drugim tudi z dokazno oceno in ne le z povzemanjem dosedanjih navedb. Skladno z določbo 5. člena ZDavP-2 bi moral davčni organ ugotoviti vsa relevantna dejstva. Sklepno tožnik v tožbi navaja: „Na podlagi zgoraj navedenega je pritožba utemeljena, drugostopenjski organ pa naj odloči kot je navedeno v izreku.“ (v izreku predmetne tožbe, ki je identična pritožbi, je podan tožbeni zahtevek naslovljen na sodišče in ne na pritožbeni organ, opomba sodišča). Iz tožnikovega tožbenega zahtevka na strani 2 tožbe namreč izhaja, da tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži, da je tožniku dolžna povrniti nastale pravdne stroške (pravilno stroške upravnega spora, opomba sodišča), v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti, pod izvršbo.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi iz obeh upravnih odločb. Poudarja, da so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim ugovorom, do katerih se je pritožbeni organ že opredelil v obrazložitvi svoje odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa ter jih posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

15. Sodišče je opravilo presojo izpodbijane odločbe v okviru tožbenih ugovorov, ki pa so v danem primeru identični pritožbenim ugovorom.

16. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bilo z izpodbijano odločbo tožniku za davčno obdobje od 1. 1.2014 do 31. 3. 2014 pravilno in zakonito naloženo plačilo DDV s pripadajočimi obrestmi. V obravnavanem, že drugič ponovljenem postopku, je davčni organ v skladu z napotki pritožbenega organa iz odločbe z dne 15. 10. 2018 ponovno ugotavljal dejansko stanje glede dobave traktorja avstrijskega dobavitelja, ki pa je bila nesporno opravljena. Sporno je, ali je bila pridobitev predmetnega traktorja opravljena po splošni shemi za obdavčljive preprodajalce z vključenim DDV ali po posebni shemi, od tega pa je odvisna obdavčitev nadaljnje prodaje tega traktorja.

17. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da o pridobitvi predmetnega traktorja od avstrijskega dobavitelja obstajata dva računa in sicer: 0603 z dne 27. 12. 2013 in 0003 z dne 7. 1. 2014, ki sta vsebinsko enaka in imata tudi enako klavzulo glede obračuna DDV in sicer, da gre za oproščeno dobavo znotraj Skupnosti in da je v ceni 31.000,00 EUR že vključen DDV, razlikujeta pa se v številki, datumu izdaje in žigu izdajatelja na računu. Datum dobave na računih ni naveden, vendar ta v zadevi ni bistvenega pomena, saj se ne odloča o pravici do odbitka vstopnega DDV. Na obeh računih in sicer: 0603 z dne 27. 12. 2013 in 0003 z dne 7. 1. 2014, ni navedena pravilna klavzula za obdavčitev z DDV po posebni shemi za Avstrijo, ki je določena v 24. členu avstrijskega Zakona o davku na dodano vrednost in ne v 25. členu. Tožnik je ob pridobitvi traktorja ravnal, kot da gre za dobavo po posebni shemi. Računa ni evidentiral v knjigo prejetih računov in tudi ne v davčne evidence. Davčni organ je v postopku izmenjave informacij od avstrijske finančne uprave pridobil podatke, da gre pri prodaji obravnavanega traktorja za neobdavčeno transakcijo znotraj Skupnosti iz Avstrije v Slovenijo. Davčnemu organu je posredoval tudi kopijo računa 0603 z dne 27. 12. 2013, katerega vsebina je enaka vsebini računa 0003 z dne 7. 1. 2014, ki ga je predložil tožnik in kopijo dobavnice z dne 27. 12. 2013, iz katere je bilo razvidno, da je navedeni traktor prevzel kupec C.C. iz Slovenije. Avstrijski dobavitelj je o oproščeni transakciji v višini 31.000,00 EUR poročal tudi v informacijski sistem VIES in ne o dobavi po posebni shemi za obdavčljive preprodajalce. Na tožnikovem računu R2014 002 z dne 29. 1. 2014 o prodaji predmetnega traktorja pa je navedena klavzula, da je DDV obračunan v skladu s 102. členom in 104. členom ZDDV (posebna shema).

18. Pravna podlaga za obračun DDV po splošni shemi so določbe 33. člena, 36. člena in 41. člena ZDDV-1. Na podlagi prvega odstavka 33. člena ZDDV-1 obdavčljiv dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali storitev opravljena. Na podlagi prvega odstavka 36. člena ZDDV-1 pri dobavah blaga ali storitev davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom določeno drugače. Na podlagi prvega odstavka 41. člena ZDDV-1 se DDV obračunava in plačuje po splošni stopnji 22% od davčne osnove in je enaka za nabavo blaga in storitev. V primeru, če je v prodajno vrednost vštet tudi DDV, se obračuna DDV po preračunani davčni stopnji 18,0328 % od prodajne vrednosti. Dobava po posebni shemi obdavčenja predstavlja izjemo od obdavčenja dobave po splošni shemi, ki se tudi po presoji sodišča tolmači ozko. Na podlagi prvega odstavka 102. člena ZDDV-1 se za dobave rabljenega blaga (v danem primeru rabljen traktor), ki jih opravijo obdavčljivi preprodajalci, uporablja posebna ureditev, po kateri se obdavčuje razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec v skladu s to ureditvijo. Na podlagi 103. člena ZDDV-1 se za dobave iz prvega odstavka 102. člena tega zakona, ki jih opravi obdavčljivi preprodajalec, posebna ureditev uporablja, če mu je to blago v Uniji dobavila ena od naslednjih oseb: a) oseba, ki ni davčni zavezanec; b) drug davčni zavezanec, kolikor je dobava blaga oproščena v skladu s 3. točko 44. člena tega zakona; drug davčni zavezanec, ki je oproščen obračunavanja DDV v skladu s posebno ureditvijo za male davčne zavezance, če gre za osnovna sredstva; d) drug obdavčljiv preprodajalec, kolikor je bila dobava blaga obdavčena z DDV po posebni ureditvi. Na podlagi prvega odstavka 104. člena ZDDV-1 je davčna osnova za dobave blaga iz 102. člena tega zakona razlika v ceni, ki jo doseže obdavčljivi preprodajalec, zmanjšana za znesek DDV, ki se nanaša na razliko v ceni. Razlika v ceni je enaka razliki med prodajno ceno, ki jo zaračuna obdavčljivi preprodajalec za blago, in nabavno ceno. V danem primeru je relevantna določba točke d) 103. člena ZDDV-1. Pogoj za uporabo posebne sheme je, da je blago dobavil drug obdavčljiv preprodajalec, kolikor je bila dobava blaga obdavčena z DDV po posebni ureditvi. Glede na to, da gre za izjemo od splošnega pravila je po mnenju sodišča potrebno nedvoumno izkazati, da gre za tako dobavo.

19. Tudi po presoji sodišča tožnik ne razpolagal z ustreznim računom, ki bi imel vse zakonsko predpisane elemente iz 82. člena ZDDV-1, med drugim tudi pravilno klavzulo o obdavčitvi z DDV po posebni shemi. Tožnik tudi po mnenju sodišča ni izpolnjeval pogojev za uporabo posebne sheme obdavčitve z DDV, zato bi moral v skladu z 33. členom, 36. členom in 41. členom ZDDV-1 obračunati DDV po splošni shemi od prodajne vrednosti predmetnega traktorja po preračunani davčni stopnji in ne od razlike v ceni, kot je to storil tožnik. Tudi po mnenju sodišča bi moral tožnik kot strokovnjak, ki opravlja dejavnost preprodaje vozil, z ustrezno skrbnostjo pregledati prejete račune, ki jih prejme od dobaviteljev vozil in jih v primeru, če so pomanjkljivi, tudi reklamirati. Kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ, bi moral tožnik v primeru dvoma glede klavzule o obdavčitvi na računu takšen račun zavrniti. Dokazno breme je na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2 na davčnem zavezancu.

20. Po presoji sodišča davčni organ tožniku utemeljeno očita subjektivni element in zanj navaja tudi objektivne okoliščine na straneh 5 do 7 obrazložitve izpodbijane odločbe, pritožbeni organ pa na straneh 14 in 15 svoje obrazložitve. Tudi po mnenju sodišča je tožnik vede zlorabil sistem DDV, da bi si pridobil neupravičeno davčno korist s prehodom iz splošne sheme obdavčitve z DDV v posebno shemo obdavčitve. Tožnik je zlorabil shemo obdavčitve z DDV, saj je pri obdavčitvi predmetnega traktorja vede upošteval račun, s katerim je bila zlorabljena shema obdavčitve in posledično DDV obračunal v prenizkem znesku (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2).

21. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da se davčna organa do tožnikovih navedb in dokazov nista opredelila, saj je opredelitev davčnega organa razvidna iz obširne in argumentirane obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ je tudi povsem konkretno in logično odgovoril na vse tožnikove pripombe na zapisnik DIN, kar je razvidno na straneh 10 do 12 obrazložitve izpodbijane odločbe. Sodišče se strinja tudi z dokazno oceno davčnih organov glede vseh listin, pridobljenih in predloženih v postopku, razvidno iz obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa, kakor tudi z dokazno oceno izpovedbe kupca C.C.. Tako prvostopenjski, kot tudi pritožbeni organ sta pravilno dokazno ocenila, da iz izpovedb kupca C.C., danih v predmetnem postopku DIN, ne izhaja, da je šlo v obravnavanem primeru za dobavo rabljenega traktorja po posebni shemi (na strani 7 obrazložitve izpodbijane odločbe in na straneh 14 in 15 obrazložitve odločbe pritožbenega organa). Povsem pavšalne in nedokazane pa so po presoji sodišča tudi trditve tožnika, da naj bi avstrijski dobavitelj dal lažne podatke v sistem VIES in avstrijskemu finančnemu organu.

22. Sodišče v obravnavani zadevi ni našlo očitanih kršitev določb postopka. Izpodbijana odločba, kot tudi odločba pritožbenega organa, imata vse obvezne sestavine iz 213. člena in 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in tudi omogočata preizkus.

23. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (na seji senata), ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1), dokazna ocena je obširno in argumentirano navedena v obrazložitvah odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa. Tožnik v tožbi zgolj ponavlja pritožbene ugovore in ne navaja novih dejstev in tudi ne predlaga novih dokazov oz. dokaznih predlogov, zaradi katerih bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo.

25. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.