Jedro

Uprava tožene stranke je sprejela sklep o zaustavitvi poslovanja slovenske spletne igralnice, zaradi finančnih razlogov oziroma znižanja stroškov poslovanja. Slovenska spletna igralnica je prenehala poslovati, sedaj pa posluje samo italijanska spletna igralnica. Z novo organizacijsko shemo so bila nekatera delovna mesta, med njimi tudi delovno mesto tožeče stranke (vodja e-igralništva), ukinjena, nekatera pa na novo ustanovljena, ki pa so po reorganizaciji ostala nezasedena. V okviru italijanske spletne igralnice je tožena stranka ob oceni, da na tem področju glede na obseg (vodstvenega) dela ne potrebuje vodstvenega kadra, te naloge prerazporedila na tri delavce, ki svoje delo že dalj časa opravljajo ter na predsednika uprave. Zato je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati, niti preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti. V individualnem delovnem sporu za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 14. 1. 2015 tožeči stranki vročila tožena stranka, je nezakonita.

Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 15 dni.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje ves čas od 17. 10. 2015 do dneva, ko bo tožeča stranka ponovno pozvana na delo, priznati in vpisati v delovno knjižico delovno dobo in jo za navedeno obdobje prijaviti v socialna zavarovanja ter ji plačati nadomestilo plače v neto znesku mesečne plače, kot bi jo prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter od navedenih zneskov odvesti zakonsko določene davke in prispevke od plač, vse v roku 8 dni.“ (I. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Primarno tožeča stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem prič A.A., B.B. in C.C., z opravo poizvedb na ZZZS o številu prijav in odjav delavcev tožene stranke ter dokaz z ugotavljanjem zasedenosti sistematiziranih delovnih mest. Tožeča stranka je predlog za izvedbo vsakega od dokazov ustrezno substancirala. Za pričo A.A. je tožeča stranka pojasnila, da je bil zaposlen na delovnem mestu vodje italijanske igralnice, zato bi lahko iz lastnih izkušenj izpovedal o tem, katere vodstvene naloge je potrebno v okviru spletne igralnice izvajati, prav tako pa o tem, ali in kako je tožnica sodelovala pri italijanski spletni igralnici. V zvezi z navedbo, da so delo in postopki v spletni igralnici povsod enaki (postopek registracije, polaganje denarja, reklamacije) ter da je delo v slovenski spletni igralnici istovrstno in enako kot je delo na italijanski spletni igralnici ter v zvezi z vprašanjem vpliva uporabe platform na obseg dela je tožeča stranka predlagala še priči B.B. in C.C.. Nobene od navedenih prič sodišče ni zaslišalo in je te dokazne predloge pavšalno zavrnilo, ker da „naj njihovo zaslišanje glede na dejansko in pravno stanje zadeve, ne bi bilo relevantno“. Kljub temu je sodišče prav ta dejstva – način delovanja italijanske in slovenske spletne igralnice, obseg vodstvenih nalog – ugotavljalo, vendar le na podlagi izpovedb prič, ki jih je predlagala tožena stranka – predsednika uprave ter prič D.D., E.E. in F.F..

Tožeča stranka je tudi predlagala izvedbo dokaza s poizvedbo o prijavah in odjavah, ki jih je tožena stranka vložila za svoje delavce na ZZZS ter dokaza o zasedenosti sistematiziranih delovnih mest. Prvega je tožnica predlagala v zvezi z ugovorom, da tožena stranka v postopku odpovedi ni postopala v skladu s 95. členom Kolektivne pogodbe, saj je tožena stranka po podatkih, ki jih je navajala tožena stranka, podjetje s 1554 zaposlenih delavcev. Da v takem podjetju ni potrebe po kadru, kot je tožnica, je nerealno. Tožeča stranka je poskušala sama pridobiti podatke o prijavah in odjavah, vendar jih ni mogla pridobiti. Nadalje je tožnica vztrajala pri dokaznem predlogu, da tožena stranka predloži veljavno sistematizacijo ter podatek o zasedenosti delovnih mest v zvezi z dejstvom, da imajo vsi ostali oddelki, razen centra G., imenovanega vsaj enega vodilnega delavca. V tem smislu je le oddelek G. unicum med oddelki pri toženi stranki.

Vsa dejstva, zaradi katerih je tožeča stranka predlagala navedena dokaza, je sodišče štelo za relevantna dejstva in jih je tekom dokaznega postopka ugotavljalo, vendar le na podlagi dokaznih predlogov tožene stranke. Zaključke glede prijav in odjav delavcev ter glede zasedenosti sistematiziranih vodstvenih delovnih mest je oprlo izključno na izpovedbo priče H.H. (ki je „prepričljivo in jasno potrdil, da imajo mnogo nezasedenih sistematiziranih delovnih mest“..., obr. str. 12) in priče I.I. (ki je potrdila, da srednjega vodstvenega kadra ne zaposlujejo, obr. str. 12). S strani tožeče stranke predlagani listinski dokazi so zagotovo taki, ki bi sodišču omogočili objektivno ugotavljanje za odločitev pomembnih dejstev. Sodišče je neutemeljeno spregledalo pomen predlaganih dokazov pri ugotavljanju dejanskega stanja, zgolj zato, ker je eno plat zgodbe že izvedelo tekom zaslišanj prič. Neizvedeni dokazi bi lahko privedli do drugačne rešitve spora. Ocena nepotrebnosti dokaza z zaslišanjem prič ter pridobivanjem listin zato po mnenju tožeče stranke v obravnavani zadevi pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Pritožba navaja, da je bila ocena dokazov v zvezi s postopanjem tožene stranke v skladu s 95. členom Kolektivne pogodbe tožene stranke pomanjkljiva in nepopolna. Sodišče se ni opredelilo do številnih listinskih dokazov, s katerimi je tožnica dokazovala svojo usposobljenost za delo na vseh področjih igralništva. Tožena stranka je vztrajala, da je tožnica pridobivala izkušnje na ozkem področju spletnega igralništva in ji zato drugega primernega delovnega mesta niso mogli ponuditi, tožnica pa je obširno predstavila svoje dotedanje delo v igralništvu. Dokazna ocena se opira izključno in samo na izpovedbe tožene stranke in prič, zaposlenih pri toženi stranki, ki so neposredno zaiteresirane za izid postopka oziroma so v tem postopku sodelovale. Pri presoji, ali je tožena stranka ravnala v skladu s 95. členom KP tožene stranke, je tožnica dokazovala, da je pri toženi stranki prosto primerno delovno mesto „vodja marketinga in prodaje“, ki pa tožeči stranki ni bilo ponujeno. Priča H.H. je sicer navajala, da gre za delovno mesto na nivoju izvršnih direktorjev, česar pa ni mogoče objektivno preveriti, saj je sodišče dokaz s predložitvijo sistematizacije in zasedenostjo delovnih mest zavrnilo. Iz sistemizacije bi se jasno videlo, ali gre res za „izvršnega direktorja“ ali za „vodjo“ na istem nivoju, kot je bilo odpovedano delovno mesto tožnice. Sodišče prve stopnje je slepo sledilo navedbam priče, ki je sicer več kot očitno zainteresirana za izid postopka, saj je prav H.H. kot vodja pravne službe vodil celoten postopek odpovedi. Opiranje zaključkov zgolj na izpovedbo take priče je najmanj neprepričljivo, zlasti ob dejstvu, da je sodišče izvedlo tudi listinski dokaz z razpisom prostega delovnega mesta (B16), iz katerega izhaja, da je pogoj za zasedbo delovnega mesta poleg izobrazbe in 5 let delovnih izkušenj (niti ne s področja igralništva in marketinga!), pogovorno znanje dveh svetovnih jezikov, poznavanje orodij Office, visoke organizacijske in komunikacijske sposobnosti in usmerjanje k rezultatom ter obvladovanje načrtovanja in organizacije. Vse navedene pogoje tožeča stranka izpolnjuje, v nasprotju z zgoraj navedenimi dokazi pa je sodišče zaključilo, da „tožnica za delovno mesto vodje trženja zagotovo ne izpolnjuje pogojev, kot so to priče jasno obrazložile“ (obr. str. 13). Naveden zaključek je protispisen in je sodišče v tem delu zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je podano očitno nasprotje med razlogi sodbe in tistimi listinami, na katere sodišče opira svojo odločitev.

Sodišče bi se moralo glede na izvedene dokaze, med katerimi je večina marketinških akcij in analiz, do teh dokazov opredeliti in pojasniti, zakaj glede vprašanja usposobljenosti tožeče stranke zaradi ugotavljanja odločilnega dejstva, tj. ravnanja tožene stranke v skladu s 95. členom KP tožene stranke verjame in sledi izpovedbam prič, ki nikoli nista delali na področju marketinga, ker gre za pravnika in kadrovnico, in v čem so zanj sporne listine, ki objektivno izkazujejo, da je tožnica dejansko bila v svojem preteklem delovanju v družbi vpletena v segmente igralništva. Bolj primernega kandidata bi dejansko težko našli, zaključek sodišča prve stopnje o „nesposobnosti“ tožnice pa je najmanj protispisen. Najmanj preuranjen pa je tudi zaključek o tem, da v tako veliki družbi kot je tožena stranka tožeče stranke ne bi bilo možno zaposliti na drugem primernem prostem delovnem mestu.

Tožnica ugovarja zaključku sodišča, da sta italijansko in slovensko spletno igralništvo popolnoma ločeni enoti, med katerima ni nobene sinergije ter da med njima obstaja velika vsebinska razlika, kar naj bi, kot je navedlo sodišče, izhajalo iz skladnih izpovedb prič, čeprav je le dobesedno povzelo izpovedbo predsednika uprave (zapisnik z dne 23. 9. 2015 s prepisom zvočnega posnetka, str. 6). Nobena druga priča ni izpovedovala o tem, da naj bi bilo poslovanje spletnih igralnic po vsebini povsem ločeno, tožnica pa je izpovedala, da „spletne igralnice delujejo zelo podobno kot nadzorni sistemi v samem igralništvu“ in da je prav ona sodelovala in pomagala pri vzpostavljanju italijanske spletne igralnice, pri izbiri platform in jim sugerirala, kaj platforme potrebujejo ter da vsebinsko spletno italijansko igralnico zelo dobro pozna, ker je delala na tem projektu in ker je bil skupen zunanji sodelavec iz tujine, kar dodatno dokazuje, da je poslovanje spletnih igralnic podobno in ni pomembno, na področju katere države deluje, temveč so razlike samo v odtenkih zakonodaje. Tožnica je bolj podrobno poznala potek dela v spletni igralnici kot pa delavci na italijanski spletni igralnici. Sodišče je izpovedbo tožnice v tem delu popolnoma spregledalo in v nasprotju z zapisniki povzemalo njihovo vsebino, ko je v obrazložitvi navedlo, da je tožnica sama potrdila, da nikoli ni fizično delala za italijansko spletno igralnico. Gre za zaključek sodišča izven konteksta celotne izpovedbe tožnice, ki je povedala, da je bila ona tista, ki je pomagala vzpostaviti nov sistem.

Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je bila slovenska spletna igralnica zaprta zaradi finančnih razlogov oziroma znižanja stroškov. V zvezi z zapiranjem igralnice je predsednik uprave izpovedal, da so slovensko spletno igralnico pred ukinitvijo „celo leto 2014 poskušali z različnimi sistemi, z različnimi poskusi skušali popraviti“. Iz listin izhaja, da je slovenska spletna igralnica prešla pod toženo stranko 1. 12. 2014. Sodišče bi moralo presojati verodostojnost izpovedbe predsednika uprave tožene stranke, saj je obširno izpovedoval o 13 mesečnih vložkih v izboljšanje poslovanja slovenske spletne igralnice, čeprav je iz časovnice jasno razvidno (1. 12. 2014 prevzem, 15. 1. 2015 odločitev o zaustavitvi), da se to sploh ni dogajalo. Zato bi moralo sodišče pojasniti, zakaj v verodostojnost njegove izpovedi ne dvomi, čeprav je na predstavljenemu primeru jasno razvidno, da poslovanja na segmentu slovenske spletne igralnice ne pozna. Tožnica je podala obsežne navedbe o tem, da je bila odločitev o „zaustavitvi poslovanja“ sprejeta zgolj po enem mesecu poslovanja. V času pridobivanja nove licence za toženo stranko se na področju slovenske spletne igralnice J. ni več niti oglaševalo niti se zanjo ni iskalo novih partnerjev, realizacija pa se je ustvarjala izključno z že obstoječimi igralci. V decembru 2014 niso bila omogočena vplačila preko kartic in oglaševanje, kar vse kaže na to, da odločitev o „zaustavitvi poslovanja“ ni mogla temeljiti niti na finančnih razlogih niti na razlogih zniževanja stroškov, kot je to navedlo v sodbi sodišče prve stopnje.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno ter v celoti potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do pomembnih listinskih dokazov in izpovedi tožnice (zlasti v zvezi z vprašanjem usposobljenosti tožnice). Prav tako pa ni podana očitana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica izpostavlja zlasti v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z možnostjo zaposlitve tožnice na drugem delovnem mestu. Tožeča stranka to bistveno kršitev uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem prve stopnje po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma o kršitvi pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnice zaradi vnaprejšnje dokazne ocene. Po določbi 22. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP). Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013, baza Ius Info, pa tudi v mnogih odločbah višjih sodišč in VDSS).

8. Le pomanjkljivost pri obrazložitvi zavrnitve dokaznega predloga stranke sama po sebi še ne pomeni, da so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka oziroma ustavnih pravic, ki jih izpostavlja pritožba, saj je potrebno to vprašanje presojati širše ob upoštevanju pomena in posledic zavrnitve dokaznega predloga. Pri tem je bistvenega pomena presoja, kateri dokazi so bili zavrnjeni in kaj je stranka z njimi hotela dokazati, oziroma ali se nanašajo na odločilna dejstva ali ne.

Pritožba navaja, da naj bi bila tožeči stranki kršena pravica do izjave oziroma načelo kontradiktornosti zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zavrnitve dokaznih predlogov pa sodišče prve stopnje po mnenju tožeče stranke tudi ni ustrezno obrazložilo. Pri tem tožeča stranka izpostavlja zlasti zavrnitev dokaznih predlogov tožnice za zaslišanje prič A.A. (ki naj bi kot vodja italijanske igralnice izpovedal o tem, katere vodstvene naloge je potrebno v okviru spletne igralnice izvajati in o tem, kako je tožnica sodelovala pri italijanski spletni igralnici), B.B. in C.C. (v zvezi z navedbo, da so delo in postopki v spletni igralnici povsod enaki in da je delo v slovenski spletni igralnici istovrstno in enako kot delo na italijanski spletni igralnici ter v zvezi z vprašanjem vpliva uporabe platform na obseg dela), pa tudi zavrnitev predloga za poizvedbe o prijavah in odjavah za delavce tožene stranke in pridobitev sistematizacije ter podatkov o zasedenosti delovnih mest (v zvezi z dejstvom, da imajo vsi oddelki, razen centra G., imenovanega vsaj enega vodilnega delavca). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz utemeljenih razlogov zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke kot nepotrebne, saj je pravilna ugotovitev, da so že izvedeni dokazi zadostna podlaga za odločitev. Vsa odločilna dejstva so bila namreč pravilno in popolno ugotovljena, sodišče prve stopnje pa je pri presoji pravilno upoštevalo tako listinske dokaze kot izpovedi prič in obeh strank. Pavšalnih kritik o pristranskosti zaslišanih prič (ker naj bi bile neposredno zainteresirane za izid postopka oziroma so v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici sodelovale) in domnevno neverodostojnostjo izpovedi predsednika uprave (zaradi neujemanja posameznih delov njegove izpovedi glede datumov z listinskimi dokazi) ni mogoče upoštevati. Pritožba pa ne navaja nobenih drugih argumentov s tem v zvezi, zato pritožbeno sodišče nima utemeljenega razloga za dvom v verodostojnost izpovedi zaslišanih prič in predsednika uprave oziroma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Če so določena dejstva pravilno in popolno ugotovljena z izvedenimi dokazi (kot v obravnavanem primeru), še ne gre za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, kot zatrjuje pritožba. Pravilnost dokazne ocene pa tudi nima neposredne povezave z dejstvom, katera stranka je dokazne predloge podala. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe so jasno razvidna stališča sodišča do bistvenih spornih vprašanj (zlasti v zvezi z razlogi za izvedbo organizacijskih sprememb, ukinitvijo tožničinega delovnega mesta, zaprtja slovenske spletne igralnice, utemeljenostjo odpovednega razloga, upoštevanjem obveznosti tožene stranke v smislu 95. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke oz. razlogi, zaradi katerih tožnici ni bilo ponujeno drugo delovno mesto pri toženi stranki ...), ki so obenem (vsebinski) razlog za zavrnitev dokaznih predlogov tožeče stranke. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logično, natančno in prepričljivo obrazložena v izpodbijani sodbi. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje za razjasnitev dejanskega stanja slediti predlaganim dokazom ter da je z neizvedbo predlaganih dokazov kršilo razpravno načelo, zlasti ker tožnica niti v pritožbi ni navedla, kaj bistveno novega in drugega naj bi o odločilnih dejstvih (o katerih so izpovedovale zaslišane priče in predsednik uprave oziroma o tistih, ki so razvidna iz listin) povedale predlagane priče in v čem naj bi bile izpovedi zaslišanih prič neresnične oziroma pomanjkljive.

Dokazni predlogi tožeče stranke, tako za zaslišanje prič kot tudi za opravo poizvedb pri ZZZS in predložitev (dodatnih) listin (sistemizacije, podatkov o zasedenosti delovnih mest), so bili utemeljeno zavrnjeni tudi zato, ker se nanašajo na dokazovanje posameznih tožničinih trditev, ki za sprejem pravilne odločitve v tej zadevi niso bistvene. Spremembe v organizaciji delovnega procesa, vključno s spremembami sistemizacije, ukinitvijo delovnih mest, presojo, ali bo v določenem oddelku postavljen vodstveni kader ali ne, so poslovne odločitve, ki so v izključni pristojnosti delodajalca. Delodajalec sam odloča o organizacijskih spremembah in sam presoja, ali obstajajo finančni ali drugi razlogi oziroma potreba po znižanju stroškov poslovanja, zaradi katerih so potrebne organizacijske spremembe (vključno z zmanjševanjem števila zaposlenih delavcev). Smotrnosti oziroma primernosti takšnih odločitev sodišče v okviru individualnega delovnega spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne presoja. Iz istih razlogov tudi preverjanje podatkov v zvezi z zasedenostjo delovnih mest pri delodajalcu glede na veljavno sistemizacijo ni potrebno, enako pa velja za preverjanje resničnosti tožničinih trditev, da imajo vsi oddelki, razen centra G., vsaj enega vodilnega delavca. Navedena dejstva, ki jih izpostavlja tožnica kot bistvena, namreč niso odločilnega pomena niti za presojo zakonitosti odpovedi niti za presojo, ali je obstajala možnost ponudbe drugega delovnega mesta tožnici (glede na obveznost iz podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke). Delodajalec ni dolžan zasesti vseh v sistemizaciji predvidenih delovnih mest. Odločitev o tem je prav tako v njegovi pristojnosti, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo.

9. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

10. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so zlasti naslednja: - Tožnica je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2008 zaposlena na delovnem mestu „vodja e-igralništva“ pri družbi K. d.d. za nedoločen čas, dne 1. 12. 2014 pa je s prenosom dela podjetja oziroma koncesije za slovensko spletno igralništvo delovno razmerje tožeče stranke prešlo na toženo stranko kot delodajalca prevzemnika.

- Dne 14. 1. 2015 je bila tožeči stranki vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, delovno razmerje pa ji je prenehalo dne 29. 9. 2015 z iztekom bolniškega staleža, ker je bila ob izteku odpovednega roka v bolniškem staležu. - Dne 9. 2. 2015 je uprava sprejela sklep o zaustavitvi poslovanja slovenske spletne igralnice, zaradi finančnih razlogov oziroma znižanja stroškov poslovanja. Dne 1. 3. 2015 je slovenska spletna igralnica dejansko prenehala poslovati, sedaj pa posluje samo italijanska spletna igralnica.

- Z novo organizacijsko shemo centra G. so bila nekatera delovna mesta, med njimi tudi delovno mesto tožeče stranke (vodja e-igralništva), ukinjena, nekatera pa na novo ustanovljena, med njimi tudi nekaj novih vodilnih delovnih mest (tudi delovno mesto „koordinatorja spletne igralnice“, ki naj bi bilo po mnenju tožnice enakovredno njenemu ukinjenemu delovnemu mestu), ki pa so po reorganizaciji ostala nezasedena.

- V okviru italijanske spletne igralnice je tožena stranka ob oceni, da na tem področju glede na obseg (vodstvenega) dela ne potrebuje vodstvenega kadra, te naloge prerazporedila na tri delavce, ki svoje delo že dalj časa opravljajo ter na predsednika uprave.

- Delovno mesto „koordinatorja spletne igralnice“, ki je bilo s spremembami sistemizacije sicer na novo sistematizirano, je ostalo nezasedeno.

- Tožena stranka je šest mesecev po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici objavila razpis za delovno mesto „vodja marketinga in trženja“, rok za prijavo se je iztekel 21. 9. 2015, tožnica pa se na to mesto ni prijavila.

11. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, ZDR-1), ki v 1. alinei prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, drugi odstavek istega člena tega zakona pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

12. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ter da so podani pogoji za zakonito odpoved iz citiranega drugega odstavka istega člena ZDR-1. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati, niti, kot je že navedeno, preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti. V tem okviru tudi ne presoja smotrnosti odločitev delodajalca o tem, s koliko zaposlenimi bo delodajalec po reorganizaciji opravljal delo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. V individualnem delovnem sporu za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne. V obravnavanem primeru nedvomno ne gre za navidezne spremembe v organizaciji. Organizacijske spremembe so bile dejansko izvedene, pomenile pa so ukinitev edinega delovnega mesta „vodja e-igralnice“ na področju slovenske spletne igralnice, ker je bilo zaradi nerentabilnosti poslovanja tega področja ustavljeno, določene naloge tožeče stranke pa se še vedno opravljajo, vendar na področju italijanske spletne igralnice in na drugih delovnih mestih, opravljajo pa jih drugi delavci, ki so bili že prej zaposleni na področju italijanske spletne igralnice. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje s tem v zvezi, ki so natančno obrazložene zlasti v 10. do 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker se smotrnost in potrebnost reorganizacije v sodnem sporu ne presoja, ni bilo potrebno z izvedbo dodatnih predlaganih dokazov natančneje presojati vzrokov, zaradi katerih se je tožena stranka odločila za organizacijske spremembe, niti ugotavljati, kako je delo potekalo pred reorganizacijo, kakšna vodilna delovna mesta so potrebna oziroma kakšne naj bi bile razlike med slovensko in italijansko spletno igralnico in kakšna dela je opravljala tožnica. Tudi mnenje tožnice, da naj ne bi obstajali finančni razlogi za zaustavitev slovenske spletne igralnice, na odločitev v tem sporu ne more vplivati, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

13. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bilo možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji skladno z določbo 95. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke niti možnosti prekvalifikacije in dokvalifikacije. Sodišče je možnosti zaposlitve po odpovedi preizkusilo na podlagi zaslišanja prič I.I. in H.H. in svoje ugotovitve, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, natančno obrazložilo zlasti v 13. in 14. točki obrazložitve sodbe. Kot bistveno je izpostavilo, da mora možnost zaposlitve obstajati v času podaje odpovedi in da prav iz tega razloga sklicevanje tožnice na to, da bi ji tožena stranka morala ponuditi delovno mesto „vodja marketinga in prodaje“, ni utemeljeno. Razpis za to delovno mesto je bil namreč objavljen več kot šest mesecev po podani odpovedi tožnici. Že iz tega razloga je stališče prvostopenjskega sodišča o tem, da v zvezi s tem delovnim mestom, ki v času odpovedi (še) ni bilo prosto, toženi stranki ni mogoče očitati, da ni ravnala v skladu z določbo 95. člena podjetniške kolektivne pogodbe, pri čemer niti ni bistveno, ali gre res za delovno mesto na nivoju izvršnih direktorjev in ali je pravilno mnenje priče H.H. v zvezi z usposobljenostjo tožnice za to delovno mesto (čemur tožnica oporeka tudi v pritožbi). Pravilne pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na izpovedi zaslišanih prič, da v času podaje odpovedi ni bilo možnosti zaposlitve tožnice na področju italijanske spletne igralnice, neustreznih delovnih mest pa ji tožena stranka niti ni bila dolžna ponuditi. Zato tudi pritožbenim navedbam v zvezi z navednim vprašanjem (izpolnitve obveznosti delodajalca po 95. členu podjetniške kolektivne pogodbe) ni mogoče pritrditi. Zlasti pa ni sprejemljivo tožničino stališče, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedb prič, ki nikoli nista delali na področju marketinga, ker gre za pravnika in kadrovnico in da je (glede na usposobljenost tožnice) najmanj preuranjen zaključek, da v tako veliki družbi kot je tožena stranka tožnice ne bi bilo možno zaposliti na drugem primernem prostem delovnem mestu. Tožnica se je namreč sklicevala le na to, da bi bilo zanjo po reorganizaciji primerno delovno mesto „koordinator spletne igralnice“, kar ni utemeljeno, saj je to delovno mesto ostalo nezasedeno (vodstvene naloge italijanske spletne igralnice pa razdeljene med druge delavce in predsednika uprave), ter na to, da bi ji tožena stranka morala ponuditi delovno mesto „vodja marketinga in trženja“, kar pa je iz zgoraj navedenih razlogov prav tako neutemeljeno, ni pa zatrjevala, da bi pri toženi stranki v času podaje odpovedi obstajala še druga zanjo primerna delovna mesta.

14. Tožena stranka je tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijski zahtevek zavrnilo.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo na podlagi določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1), ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.