Jedro

Toženka je v pogodbi z dne 18. 7. 2013, sklenjeni v obliki notarskega zapisa, podala izrecno in nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo, da se pri nepremičninah, opredeljenih v tej pogodbi, vknjiži lastninska pravica v korist tožnice. Po pogodbi z dne 18. 7. 2013 je tožnica dolžna izročiti toženki izbrisne pobotnice za izbris bremen na tistih nepremičninah, ki ostanejo v lasti toženke, to obveznost pa bi tožnica morala izpolniti najpozneje ob sklenitvi pogodbe z dne 18. 7. 2013 (6. člen). Ker gre za dvostransko pogodbo, s katero je bila (ne glede na 101. člen OZ) še posebej dogovorjena sočasnost izpolnitev pravdnih strank, tožnica ni upravičena zahtevati izročitve notarskega zapisa pogodbe z dne 18. 7. 2013 in plačila zneska 2.870,76 EUR (4. člen te pogodbe), če tožnica hkrati ne izpolni svoje obveznosti iz 6. člena te pogodbe. Tožnica te obveznosti ni izpolnila, zato je brezpredmetna pritožbena trditev, da je tožnica izpolnila obveznosti po pogodbi z dne 18. 7. 2013, ker je toženki prepustila v last in posest tri stanovanja s parkirnimi mesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 2.126,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, kot je to razvidno iz I. in II. točke izreka sodbe. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka v znesku 7.511,01 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je napačno stališče prvega sodišča o spornih predpostavkah obogatitve in prikrajšanja. Toženka je zemljiškoknjižna lastnica 48 nepremičnin, kljub temu, da do njih ni upravičena. Toženka je izdala tožnici zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na 24 stanovanjih in 24 parkirnih mestih v pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerjih in uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 18. 7. 2013, vendar pa tega zemljiškoknjižnega dovolila ni izročila tožnici. Za te nepremičnine je toženka neupravičeno obogatena. Vse stroške s temi nepremičninami in njihovo upravljanje izvršuje tožnica. Tožeča stranka je zaradi plačevanja stroškov vzdrževanja in obratovanja nepremičnin prikrajšana. Navedena pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij je še vedno v veljavi, vendar pa določa, da bo tožeča stranka izročila toženi stranki ustrezne listine za izbris obremenitev na posameznih nepremičninah iz 6. člena te pogodbe. To pomeni, da bi morala tožeča stranka najkasneje ob sklenitvi te pogodbe izročiti toženki dokumente za izbris obremenitev. Toženka se je že ob sklenitvi te pogodbe zavedala tveganja, da ne bo dobila izbrisnih pobotnic. Toženka je ravnala malomarno, saj bi morala kot dober gospodar pred sklenitvijo te pogodbe urediti deponiranje izbrisnih dovoljenj, pa tega ni storila. Izvirni greh za neizdajo izbrisnih pobotnic je v tem, da je toženka kljub pisnemu navodilu N. d. d., kam naj nakaže aro po prodajni pogodbi, to aro nakazala na drug račun. Če bi toženka nakazala aro na pravilen račun, o katerem je bila obveščena, bi toženka brez težav prišla tudi do izbrisnih dovoljenj. Toženka je zato sama odgovorna za svoja ravnanja in za dejstvo, da ni prejela izbrisnih pobotnic. To ni krivda tožnice. Tožnica je svojo obveznost po pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij izpolnila, toženka pa tega ni storila. Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij ni imela določbe, kaj v primeru, ko tožnica ne izstavi izbrisnih dovoljenj. V tej pogodbi pogoji hrambe niso bili dogovorjeni, ampak je te pogoje toženka sama določila. Obstaja očitno nesorazmerje med nepremičninami, za katere toženka noče izdati zemljiškoknjižnega dovolila in dokumenti, ki naj bi jih tožnica izdala za izbris hipotek za nepremičnine, ki jih je pridobila toženka. Sodišče bi moralo zaslišati tudi pričo I. S. Ker tega ni storilo je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za razsojo. Odgovor na večino pritožbenih trditev je zajet že v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, v ostalem pa dodaja še naslednje.

6. Pravdni stranki sta se dogovorili, da se prodajna pogodba z dne 12. 12. 2012 razveže, s pogodbo z dne 18. 7. 2013 (priloga A3) pa sta uredili medsebojno razmerje iz razvezane prodajne pogodbe. Ker je njuno obligacijsko razmerje urejeno s pogodbo, za katero ni sporno, da velja, ni podlage za presojo njunega razmerja z vidika pravil o neupravičeni pridobitvi.

7. Toženka je v pogodbi z dne 18. 7. 2013, sklenjeni v obliki notarskega zapisa, podala izrecno in nepogojno zemljiškoknjižno dovolilo, da se pri nepremičninah, opredeljenih v tej pogodbi, vknjiži lastninska pravica v korist tožnice. Po pogodbi z dne 18. 7. 2013 je tožnica dolžna izročiti toženki izbrisne pobotnice za izbris bremen na tistih nepremičninah, ki ostanejo v lasti toženke, to obveznost pa bi tožnica morala izpolniti najpozneje ob sklenitvi pogodbe z dne 18. 7. 2013 (6. člen). Ker gre za dvostransko pogodbo, s katero je bila (ne glede na 101. člen OZ) še posebej dogovorjena sočasnost izpolnitev pravdnih strank, tožnica ni upravičena zahtevati izročitve notarskega zapisa pogodbe z dne 18. 7. 2013 in plačila zneska 2.870,76 EUR (4. člen te pogodbe), če tožnica hkrati ne izpolni svoje obveznosti iz 6. člena te pogodbe. Tožnica te obveznosti ni izpolnila, zato je brezpredmetna pritožbena trditev, da je tožnica izpolnila obveznosti po pogodbi z dne 18. 7. 2013, ker je toženki prepustila v last in posest tri stanovanja s parkirnimi mesti. Trditve tožnice o prikrajšanju zaradi plačevanja stroškov v zvezi z nepremičninami, na katere se nanaša zemljiškoknjižno dovolilo toženke, nimajo z obravnavanim sporom nobene zveze.

8. Seznanjenost toženke s hipotekami in tveganjem, da ne bo prejela izbrisnih pobotnic, še pred sklenitvijo prodajne pogodbe oziroma pogodbe z dne 18.7. 2013 v ničemer ne vpliva na odločitev v sporu. Plačilo are po prodajni pogodbi (na račun, dogovorjen v tej pogodbi, ne pa na prehodni račun po "navodilu" N. d. d.) nima nobenega pomena za presojo pozneje nastalih razmerij, ki so bila urejena s pogodbo z dne 18. 7. 2013, sklenjeno po razvezi prodajne pogodbe.

9. Pritožbene trditve v zvezi s hrambo notarskega zapisa pogodbe z dne 18. 7. 2013 v ničemer ne vplivajo na pravilnost izpodbijane sodbe. Kakšna je posledica tožničine neizpolnitve njene obveznosti iz pogodbe z dne 18. 7. 2013, izhaja iz 101. člena OZ, zato v pogodbi z dne 18. 7. 2013 ni bilo treba določati, da toženka v tem primeru ni dolžna izročiti tožnici notarskega zapisa pogodbe z dne 18. 7. 2013 (z zemljiškoknjižnim dovolilom). Trditve o očitnem nesorazmerju (ki so sicer nerazumljive) so nedovoljena pritožbena novota in so zato neupoštevne. Tožnica ni predlagala zaslišanja priče I. S., zato je neutemeljen očitek, da je prvo sodišče z neizvedbo tega dokaza storilo bistveno kršitev določb postopka. Trditve o tem, kaj naj bi ta priča povedala (zaradi česar ga je treba zaslišati), pa so nedovoljena in zato neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), kolikor tožnica s tem navaja nova dejstva in predlaga nov dokaz (ob tem gre sicer za nekonkretizirane trditve).

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Tožnica je dolžna povrniti toženki stroške pritožbenega postopka, ki jih predstavlja nagrada za odgovor na pritožbo z materialnimi stroški in DDV, odmerjena v skladu z OT (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). V primeru zamude je tožnica dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.