Jedro

Zaradi konkurenčnih aktivnosti (tožnik naj bi sodeloval s konkurenčnimi podjetji in z njimi sklepal posle v svojem imenu) tožeča stranka očita tožencu nedoseganje plana prodaje, s čimer naj bi tožečo stranko oškodoval. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da je bila zatrjevana škoda v celoti oziroma izključno posledica tožencu očitanih kršitev. V spornem obdobju je bila težka situacija na trgu. Nihče od primerljivih delavcev v primerjalnem obdobju ni dosegel postavljenega plana prodaje. Tožeča stranka bi morala natančno opredeliti konkurenčne aktivnosti oziroma sklenjene posle, zaradi katerih toženec ni dosegel plana, predvsem pa, kakšna škoda ji je pri tem nastala. Ker tega ni storila, njen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka sodbe nad zneskom 214.667,80 EUR, v prvi in peti alineji I. točke ter v II. točki izreka (stroški postopka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino v višini 228.329,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od posameznih zneskov, razvidnih iz I. točke izreka. V II. točki izreka je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, tožencu pa je dolžna povrniti 3.907,05 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

Tožeča stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni zaslišalo A.A. in B.B., soočilo toženca in priče C.C. ter opravilo poizvedb pri DURS-u. Sodišču prve stopnje očita, da v celoti ni povzelo izpovedbe D.D., da ravnanje toženca ni bilo pravilno. Po mnenju tožeče stranke je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni kršil internih aktov tožeče stranke. Tožeča stranka meni, da ni pomembno, ali je bil toženec prevzemnik spornega blaga, saj je s podpisom dobavnic dejansko prevzel sporne izdelke za lastno porabo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izjave člana uprave E.E., da je bila k specifikaciji izdelkov, ki jih je odobril, priložena še specifikacija izdelkov, za katero ni podal soglasja. Prav tako se sodišče ni opredelilo do izjave F.F., ki dokazuje, da mu je toženec obljubil dobavo izdelkov široke potrošnje preko družbe G.. Nadalje tožeča stranka prereka navedbe sodišča, da je tožeča stranka sporne izdelke tožencu izročila v dobri veri za promocijo oziroma pospeševanje prodaje. Tožeča stranka ni nikoli izročila spornih izdelkov tožencu, temveč jih je toženec protipravno odtujil. Po mnenju tožeče stranke bi moral toženec dokazati, da z družbo G. ni sodeloval in da ji ni brezplačno zagotovil izdelkov tožeče stranke. Napačno je sodišče povzelo izpovedi prič H.H. in I.I., iz katerih izhaja, da je bil toženec v funkciji direktorja ter da je imel vsa pooblastila in zaupanje uprave. Navedbe sodišča, da prevzem spornega blaga ni izstopal po količini in da z dokumentacijo ni bilo ni nič narobe, so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je nekritično ocenilo izpoved toženčeve žene. Tožeča stranka je vtoževala plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi in protipravnih ravnanj toženca, ki ni dokazal, da je sporne izdelke dejansko porabil za promocijo. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da gre lahko zgolj za prekoračitev pooblastil ali zlorabo zaupanja, da tožencu ni mogoče očitati odgovornosti za nastanek škode ter da tožeča stranka ni dokazala, da je toženec na službenih potovanjih delal za konkurenčno podjetje. Enako velja za zaključek sodišča, da tudi druge vodje prodajnih področij niso dosegli prodajnega plana. Vodstvo tožeče stranke je namreč ugotovilo, da pri tožencu niso obstajale objektivne okoliščine za nedoseganje plana.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke toženec prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni zaslišalo A.A. in B.B. kot prič, soočilo toženca in priče C.C. ter opravilo poizvedb pri DURS-u. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Stranka nima pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Zaslišanje A.A. je tožeča stranka predlagala, da bi pojasnila, kaj je razvidno iz kontrolnih številk, kar pa sta že pojasnili priči J.J. in K.K., razen tega pa je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2013 navedla, da kontrolne številke same po sebi niso bistvene za odločitev v predmetnem sporu. K.K. je, zaslišan kot priča, pojasnil tudi potek knjiženja izdelkov na stroškovnem mestu L., zato zaslišanje vodje studia B.B. ni bilo potrebno. Prav tako v obravnavani zadevi ni bilo potrebe po soočenju toženca in priče C.C., ki je po določilu tretjega odstavka 239. člena ZPP predvideno le kot ena od možnosti zaslišanja priče in stranke. Predlagane poizvedbe pri DURS se nanašajo na zatrjevane davčne nepravilnosti s strani konkurenčnega podjetja G., kar ni predmet tega spora, v katerem se ugotavlja odškodninska odgovornost toženca, oziroma gre za dokaz, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča. Sodišče prve stopnje je izvedbo navedenih dokazov zavrnilo, ker so bili nepotrebni, saj je bilo dejansko stanje razen v delu, v katerem je prvostopenjska sodba razveljavljena, dovolj natančno razjasnjeno že na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni. Zavrnitev navedenih dokaznih predlogov v tem primeru torej ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka zahteva povrnitev škode skupnem znesku 228.329,50 EUR zato, ker naj bi toženec zlorabil svoj položaj oziroma kršil konkurenčno prepoved oziroma zakonsko prepoved konkurenčne dejavnosti. Prvi odstavek 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) prepoveduje delavcu, da bi med trajanjem delovnega razmerja smel brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati dela ali sklepati posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Kršitev konkurenčne prepovedi pa je sankcionirana v drugem odstavku 37. člena ZDR tako, da je zakon izrecno določil odškodninsko odgovornost delavca. Podobno določbo vsebuje 14. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

Po splošnih pravilih civilnega prava - osnovno pravilo je vsebovano v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) - mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odškodninska odgovornost je podana, če so kumulativno podani naslednji elementi odškodninskega delikta: protipravno (nedopustno) ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost. Če kateri od teh elementov ni podan, ni podlage za odškodninsko odgovornost toženca za škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka.

Tožeča stranka je tožencu očitala, da je kršil konkurenčno prepoved s tem, ko je v v obdobju od novembra 2010 do aprila 2011 iz njenega skladišča odtujil izdelke, ki niso sodili v njegovo področje (pokrival je področje profesionalne prodaje frizerskim salonom) in nerazumno veliko količino izdelkov s svojega prodajnega področja. Ti izdelki naj bi se s tožnikovo pomočjo preko konkurenčnega podjetja G. d.o.o., v znesku 11.056,98 EUR fakturirali oziroma prodali družbi M., d.o.o., v BIH. Tožeča stranka nadalje zahteva povračilo zneska 12.979,05 EUR. Za to ceno bi lahko sama na trgu BIH po ceniku, veljavnem v spornem obdobju, prodala izdelke, ki naj bi jih toženec neupravičeno prevzel za lastno uporabo. Za te pa nima fakture o dobavi kupcu M. d.o.o.. Toženec naj bi škodo v zneskih 238,94 EUR, 719,73 EUR in 2.604,72 EUR, ki jo tožeča stranka tudi vtožuje, povzročil s tem, ko je na službenih poteh sodeloval s konkurenčnimi družbami in z njimi sklepal posle v svojem imenu. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev škode v višini 30 % izplačanega bruto zneska plače oziroma skupaj 6.011,31 EUR, ker naj bi toženec vsaj 30 % svojega delovnega časa, za katerega je prejemal plačo, namenil delu v svojo korist oziroma korist konkurenčnega podjetja. Zaradi konkurenčnih aktivnosti tožeča stranka očita tožencu nedoseganje plana prodaje, s čimer naj bi tožečo stranko oškodoval za 194.719,14 EUR. Sodišče prve stopnje je obravnavalo vsa dejanja, ki jih je tožeča stranka označila kot toženčevo zlorabo pooblastil oziroma kršitev konkurenčne prepovedi z namenom, da ji povzroči škodo, in sicer najprej posamično, nato pa tudi kot celoto, ter ugotovilo, da toženec ni kršil konkurenčne prepovedi ali kako drugače zlorabljal svoj položaj pri tožeči stranki.

Sodišče prve je utemeljeno presodilo, da toženec ni kršil internih aktov tožeče stranke v zvezi z uporabo izdelkov za pospeševanje prodaje in da ni imel izrecne prepovedi prodaje izdelkov široke potrošnje. V Pravilniku o lastni uporabi iz januarja 2009 in januarja 2011 ter Delovnem navodilu z dne 10. 5. 2010 ni določeno, da toženec, ki je bil zadolžen za področje profesionalne prodaje frizerskih izdelkov, ne bi smel za lastno porabo jemati izdelkov z drugega področja (izdelkov širše potrošnje), četudi so bili ti po oceni tožeče stranke med najbolje prodajanimi, niti ni določeno, iz katerega programa so sploh lahko bili ti izdelki. Ravno tako iz Pravilnika o lastni uporabi ne izhaja, kolikšna je še dovoljena količina izdelkov, ki jo lahko direktor profesionalne prodaje uporablja za promocijo in druge prodajne aktivnosti, niti kateri izdelki so namenjeni promociji. Zato ne držijo trditve tožeče stranke, da je toženec izdelke široke potrošnje v nasprotju z internimi akti brezplačno prevzel za lastno porabo in da je bilo v navedenih aktih določeno, da se lahko dvigne le "razumno" količino izdelkov. Ker takšne izrecne omejitve oziroma prepovedi v internih pravilih tožeče stranke niso določene, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bil toženec s prepovedjo brezplačnega prevzema izdelkov z drugega področja seznanjen v pisnem opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 14. 5. 2010. Iz izpovedi prič, ki so sodelovale pri izdaji in odpremi spornega blaga dne 28. 1. 2011, izhaja, da prevzem blaga ni izstopal po količini in da tudi z dokumentacijo ni bilo nič narobe, ker je bila podpisana s strani pristojnih oseb. Priča C.C. je povedala, da je šlo pri izdelkih za akcijski material in da nikoli ni bilo omejitev, v kolikšnem obsegu se lahko oglašuje posamezni artikel, zato se ji količina izdelkov ni zdela sporna. Da količina blaga ob prevzemu ni izstopala, je potrdil tudi vodja logistike H.H.. Priča D.D. pa je povedala, da je načeloma lahko vsak prodajal vse artikle, ker je to dopuščal računalniški sistem. Ocena priče, da takšno ravnanje ni pravilno, ne more biti v škodo toženca, saj je delodajalec tisti, ki je dolžan zagotoviti red na področju izdaje izdelkov v skladišču in pravilno delovanje računalniškega sistema. Neutemeljeno je tudi pritožbeno prerekanje navedbe sodišča, da je tožeča stranka sporne izdelke tožencu izročila v dobri veri, da jih bo uporabil za promocijo in pospeševanje prodaje. Dejansko gre za povzetek navedbe tožeče stranke na 6. strani tožbe. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev in ureditve v splošnih aktih tožeče stranke, je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na tabelo, ki se nanaša na lastno porabo po posameznih oddelkih.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo zahtevka tožeče stranke za povrnitev škode, ki naj bi nastala na službenih poteh v N. v znesku 238,94 EUR in O. v znesku 719,73 EUR, ko naj bi toženec organiziral seminarje v podporo blagovnih znamk konkurenčnega podjetja. Tožeča stranka je tista, ki mora dokazati tožencu kršitev delovnih obveznosti oziroma protipravnost njegovega ravnanja, ne pa, da delavec dokazuje, da očitanih kršitev ni storil. Tožeča stranka ni uspela dokazati trditev, da je toženec na omenjenih službenih poteh sodeloval s konkurenčnim podjetjem in zanj organiziral seminarje. Takšen zaključek ni v nasprotju z vsebino urnika, saj ta vsebuje tudi zaznamke toženčeve žene. Nobena od zaslišanih prič ni videla, da bi tožnik sodeloval oziroma organiziral seminarje za konkurenčno podjetje na službenih poteh v O. in N.. Zapis "..." za dne 26. in 27. 3. 2011 sam po sebi ne dokazuje, da je toženec sodeloval pri lansiranju, še manj pa, da je tožeči stranki iz tega naslova nastala škoda.

Zahtevek iz naslova odškodnine zaradi nedoseganja prodajnega plana v znesku 194.719,14 EUR je sodišče utemeljeno zavrnilo. Da je bila taka zatrjevana škoda v celoti oziroma izključno posledica tožencu očitanih kršitev, ni mogoče trditi. K.K., ki je tako kot toženec opravljal delo direktorja profesionalne prodaje, je povedal, da je bila v spornem obdobju težka situacija na trgu, da tudi sam ni dosegel plana za leto 2010 in da ga zaradi tega ni bil sankcioniran. Tudi J.J. je povedal, da v letu 2010 ni dosegel plana prodaje. Nihče od primerljivih delavcev v primerjalnem obdobju torej ni dosegel postavljenega plana prodaje. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi morala tožeča stranka natančno opredeliti konkurenčne aktivnosti oziroma sklenjene posle, zaradi katerih toženec ni dosegel plana, predvsem pa, kakšna škoda ji je pri tem nastala. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek iz tega naslova. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče nekritično ocenilo izpovedi toženca in njegove žene. Toženčeva žena je potrdila izpoved toženca, da sta uporabljala skupen (zasebni) elektronski naslov, da je za sinhronizacijo njenega pametnega telefona z računalnikom poskrbel toženec in da koledar vsebuje zaznamke obeh. Razen tega so v delokrog toženčeve žene pri konkurenčnem podjetju poleg izdajanja računov spadale tudi zadolžitve v zvezi s sestavljanjem ponudb za povpraševanje. Iz priloženih urnikov ni mogoče razbrati konkretnih aktivnosti toženca v zvezi s konkurenčnim podjetjem. Podatki v urnikih, ki se nanašajo na izdelke P., ki jih trži konkurenčno podjetje, v katerem je zaposlena toženčeva žena, še ne dokazujejo toženčevega sodelovanja oziroma sklepanja poslov s konkurenčnim podjetjem. Ker tožeča stranka ni dokazala nastanka škode niti njene višine, je neutemeljen tudi zahtevek za povrnitev škode v znesku 6.011,31 EUR, ki naj bi nastala zaradi toženčevega dela v svojo korist oziroma v korist konkurenčnega podjetja med delovnim časom.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno (materialnopravno) stališče, da podpisovanje večine spornih dobavnic s strani toženca samo po sebi še ne pomeni protipravnosti v smislu, ki ga tej predpostavki splošnega civilnega delikta določa odškodninsko pravo. V obravnavanem primeru pa je za ugotovitev odškodninske odgovornosti oziroma nedopustnosti ravnanja toženca ključna okoliščina, ali je blago po teh dobavnicah brezplačno podaril, oziroma ali je toženec sodeloval s konkurenčnim podjetjem z namenom pridobitve premoženjske koristi za svoj ali tuj račun. V razlogih odločitve je sodišče prve stopnje navedlo, da zgolj dejstvo, da je količina in vrsta izdelkov po računu z dne 26. 1. 2011 enaka količini in vrsti izdelkov, ki so bili podpisani s strani toženca po dobavnicah, prevzela oziroma odpeljala pa jih je tretja oseba, še ne dokazuje, da je bil toženec tisti, ki je uredil, da so ti izdelki prišli do družbe G., ki se na računu pojavlja kot prodajalec spornih izdelkov. Utemeljena je pritožbena trditev, da takšna dokazna presoja sodišča ne upošteva izjave F.F. z dne 19. 3. 2013, iz katere izhaja, da je toženec povedal, da zaradi pogodbe med tožečo stranko in takratnim uvoznikom ne more fakturirati izdelkov tožeče stranke, ki so namenjeni široki potrošnji, in da se bodo ti izdelki fakturirali preko družbe G.. Vsebina navedene izjave je pomembna za celovito razlago drugih dokazov (izpovedi strank in prič, priloženih dobavnic in računa z dne 26. 1. 2011). Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je najmanj preuranjena dokazna ocena glede neutemeljenosti tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva povrnitev škode od toženca v znesku 11.056,90 EUR, torej v delu, ki se nanaša na vrednost izdelkov tožeče stranke iz priloženih dobavnic, podpisanih s strani toženca, in z računa z dne 26. 1. 2011. Neutemeljen pa je zahtevek za povračilo zneska 12.979,05 EUR za izdelke, ki naj bi jih toženec neupravičeno prevzel za lastno uporabo, saj za te izdelke ni fakture o dobavi kupcu M. s strani konkurenčnega podjetja, niti ni tožeča stranka kako drugače dokazala, da bi jih družbi G. dobavil prav toženec.

Tožeča stranka v pritožbi tudi utemeljeno navaja, da je svoje trditve o tem, da toženec ni organiziral seminarja R. v S. v času od 5. do 8. 11. 2010, dokazovala z izjavo F.F. z dne 19. 3. 2013. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje navedlo, da pisna izjava priče ne potrjuje, da je toženec v S. v navedenem obdobju dejansko organiziral seminar za blagovno znamko P., in da seminar R., za katerega je tožeča stranka tožencu povrnila stroške, v letu 2010 ni bil izveden. Nasprotno pa iz izjave izhaja, da je toženec podpiral seminar za blagovno P., ki je potekal od 5. do 8. 11. 2010 v S., seminar R. pa v letu 2010 ni bil izveden. Navedeno pomeni, da je navedeno pisno izjave priče sodišče prve stopnje zmotno presodilo oziroma ji je pripisalo drugačen dokazni pomen, kot izhaja iz njene vsebine.

Pritožbeno sodišče je glede na ugotovljeno zaradi preuranjene oziroma pomanjkljive dokazne ocene na podlagi 355. člena ZPP delno razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje v obsegu, razvidnem iz izreka te odločbe. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter zlasti presoditi izjavo priče F.F. o toženčevem sodelovanju pri dobavi izdelkov široke potrošnje tožeče stranke preko družbe G. in toženčevi podpori seminarja za blagovno znamko P., ki je potekal od 5. do 8. 11. 2010 v S., zaradi česar seminar R. v letu 2010 ni bil izveden, jo v tem obsegu ustrezno dokazno oceniti v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, nato pa odločiti o tem delu tožbenega zahtevka.

Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Ostale pritožbene navedbe niso relevantne, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (360. člen ZPP).

Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, zato toženec na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sam krije svoje stroške, nastale z njegovo vložitvijo.