Jedro

Tožnik je dolžan predložiti dokaz o obstoju pravice graditi, ne pa navajati okoliščin, ki so oziroma bodo podlaga za njeno ugotovitev. Ker mora investitor navedeno dokazilo predložiti z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, je logičen zaključek, da mora z njim razpolagati že v času vložitve zahteve in tudi ob izdaji gradbenega dovoljenja, v nasprotnem primeru je zahteva vložena preuranjeno in jo je treba zavrniti.

Ker v obravnavanem primeru odločitev o usodi gradbenega dovoljenja v obnovljenem postopku ni odvisna od morebitno ugotovljenega priposestvovanja, ne gre za predhodno vprašanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila gradbeno dovoljenje št. ... z dne 17. 2. 2003, ki ga je isti upravni organ izdal tožniku za gradnjo „stanovanjskega objekta v obliki dokončanja nezaključene arhitekture severne fasade objekta ... v A., sanacijo brežine oz. teras, grajskega griča, izvedbo zunanje ureditve ter priključkov na komunalne in energetske vode“, vse v skladu z lokacijskim dovoljenjem z dne 6. 5. 2002 in tam navedeno projektno dokumentacijo. V 2. točki izreka je zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo navedenega gradbenega dovoljenja.

Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ na predlog A.A. (v tem upravnem sporu prizadete stranke) dovolil obnovo postopka, končanega z navedenim gradbenim dovoljenjem. V obnovljenem postopku je nato upravni organ tožnika pozval, da predloži dokaz, da ima pravico graditi na zemljišču parc. št. ... k.o. ... in da predloži projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja. Na tak poziv je tožnik poslal predlog za prekinitev postopka in mu priložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice s priposestvovanjem in izstavitev z.k. listine, ki jo je 23. 3. 2009 vložil na Okrajnem sodišču v A. Toženka v nadaljevanju obrazložitve navaja, da je iz tožnikove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja razvidno, da se ta nanaša na poseg na zemljiščih parc. št. ..., obe k.o. ..., iz predloženega PGD pa je razvidno, da je predviden tudi poseg na zemljišču parc. št. ... k.o. .... Na podlagi 1. alineje 36. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO), ki je veljal v času izdaje gradbenega dovoljenja, bi moral investitor že k zahtevi priložiti dokaz, da ima pravico graditi tudi na navedenem zemljišču. Tožnik tega dokaza ni predložil, medtem ko upravni organ glede predloga o prekinitvi postopka meni, da izkazanost pravice graditi v času izdaje gradbenega dovoljenja ni predhodno vprašanje v smislu 1. odstavka 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V obnovljenem postopku se namreč odloča na podlagi dejanskega stanja, ki je obstajalo v času izdaje gradbenega dovoljenja in na podlagi takrat veljavnih predpisov. Ker tožnik ni predložil dokazov v skladu s 36. členom ZGO o razpolaganju z zemljiščem parc. št. ... k.o. ..., je upravni organ na podlagi 270. člena ZUP v obnovljenem postopku odločil, da se gradbeno dovoljenje odpravi, tožnikova zahteva za njegovo izdajo pa zavrne.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da tožnik v pritožbi ne oporeka, da gre v obravnavanem primeru tudi za gradnjo na spornem zemljišču, katerega solastnica je predlagateljica obnove. Zavrača tudi tožnikovo stališče, da ta na podlagi priposestvovanja izkazuje pravico graditi in da je zato treba vprašanje lastništva zemljišča parc. št. ... k.o. ... obravnavati kot predhodno vprašanje. V postopku obnove se namreč upošteva dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe, kar pomeni, da bi tožnik že tedaj moral imeti dokazilo o pravici graditi in da vprašanje take pravice v postopku obnove ne predstavlja predhodnega vprašanja.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma navaja, da je svojo lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. ... k.o. ... in posledično pravico graditi zatrjeval in dokazoval z okoliščinami, s katerimi zatrjuje in dokazuje, da je to nepremičnino priposestvoval. Meni, da gre za vprašanje ugotavljanja obstoja lastninske pravice, ki je med strankami v upravnem postopku sporno, saj prizadeta stranka zatrjuje, da tožnik na sporni nepremičnini nima pravice graditi. Gre torej za predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP. V nadaljevanju tožbe tožnik pojasnjuje okoliščine priposestvovanja in poudarja, da je bilo šele po vloženem predlogu za obnovo postopka ugotovljeno, da pripada sporni del parc. št. ... k.o. ... drugim osebam. Prvostopenjski upravni organ bi moral sam ugotavljati okoliščine v zvezi s priposestvovanjem in tožnikovo lastninsko pravico ali pa postopek prekiniti do pravnomočne rešitve tega vprašanja na sodišču na podlagi tožbe, ki jo je tožnik vložil zoper sedanje zemljiškoknjižne solastnike parc. št. ... k.o. .... Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

A.A. kot prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi 1. odstavka 270. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji), po katerem pristojni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda odločbo v zadevi, ki je bila predmet postopka in s katero lahko prejšnjo odločbo pusti v veljavi, jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Navedena določba pomeni, da upravni organ ponovno odloči v zadevi na podlagi materialnega predpisa, ki je veljal v času izdaje odločbe, ki je predmet obnove, in dejstev, ki so obstajala v času prvega odločanja. V obnovljenem postopku je zato upravni organ preizkusil, ali tožnik kot investitor izkazuje pravico za poseg na zemljišču parc. št. ... k.o. ... .

V skladu z določbo 1. alineje 36. člena ZGO (Uradni list SRS, št. 34/84 in naslednji) je moral investitor z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti tudi dokaz, da ima pravico graditi na določenem zemljišču (enako zahtevo po predložitvi dokazila, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo, ima tudi sedaj veljavni 4. odstavek 54. člena ZGO-1). Tožnik je torej dolžan predložiti dokaz o obstoju te pravice, ne pa navajati okoliščin, ki so oz. bodo podlaga za njeno ugotovitev. Ker mora investitor navedeno dokazilo predložiti z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, je logičen zaključek, da mora z njim razpolagati že v času vložitve zahteve in tudi ob izdaji gradbenega dovoljenja, v nasprotnem primeru je zahteva vložena preuranjeno in jo je treba zavrniti.

V zadevi ni sporno, da tožnik takega dokazila kljub pozivu ni predložil ne v prvem niti v obnovljenem postopku in da so v zemljiški knjigi kot lastniki spornega dela zemljišča vpisane tretje osebe. Ker tožnik ob izdaji gradbenega dovoljenja (niti sedaj v ponovljenem postopku) ni izkazal pravice graditi z ustreznim dokazilom, npr. z izpiskom iz zemljiške knjige, pravnomočno sodno odločbo ipd., je treba njegovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrniti kljub dejstvu, da je še pred izdajo odločbe sprožil sodni postopek za drugačno ugotovitev lastninske pravice. V tem primeru bi tožnik izkazal pravico graditi le tako, če bi predložil soglasje solastnikov parc. št. ... za gradnjo na tem zemljišču. Glede na navedeno v zadevi tudi ne gre za predhodno vprašanje v smislu 1. odstavka 147. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji). Po tej določbi je predhodno vprašanje podano takrat, ko brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa in ga lahko ob pogojih iz tega zakona organ sam obravnava ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Ker v obravnavanem primeru odločitev o usodi gradbenega dovoljenja v obnovljenem postopku ni odvisna od morebitno ugotovljenega priposestvovanja, ne gre za predhodno vprašanje. Ali drugače: za predhodno vprašanje bi šlo, če bi tožnik predložil dokaz o svojem lastništvu, prizadeta stranka pa bi temu oporekala in se sklicevala na to, da je za drugačno ugotovitev te pravice vložila tožbo v sodnem postopku. Od rešitve vprašanja, kdo je lastnik spornega zemljišča, bi bila namreč odvisna ugotovitev, ali je investitor izkazal svojo pravico graditi in s tem enega izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Kot rečeno, pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.