Jedro

Primerna višina odškodnine.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnici prisodi odškodnina v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2011 dalje do plačila in se torej zavrne zahtevek za 69.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 76,40 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka dalje do plačila.

V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je upravičena do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (16. člen ZVPSBNO) in ji prisodilo odškodnini v višini 2.880,00 EUR. Zavrnilo pa je preostali zahtevek kot tudi zahtevek za plačilo odškodnine za materialno škodo po 21. členu ZVPSBNO iz razlogov, ker tožnik ni dokazal vseh elementov odškodninske odgovornosti. O stroških postopka je sodišče odločilo glede na tožnikov 4 % uspeh v tej pravdi.

Tožeča stranka s pravočasno pritožbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču očita, da je prisodilo prenizko odškodnino glede na ugotovljeno dejansko stanje, da bi moralo upoštevati število članov društva, da zanjo ne velja omejitev odškodnine iz drugega odstavka 16. člena ZVPSBNO, saj je vložila zahtevo na evropsko sodišče za človekove pravice, kjer pa odškodnina ni omejena. Sodišče bi se moralo opredeliti do njenih navedb o tem, da je tožena stranka v zadevi društva taboriščnikov ukradenih otrok izplačala vsakemu posameznemu članu društva odškodnino v višini 3.000,00 EUR. Meni, da bi ji moralo sodišče prisoditi vso zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišče pa je tudi napačno odločilo, da ni upravičena do odškodnine za materialno škodo. Terjatev, ki jo je imela je zastarala zaradi dolgotrajnega postopka in je sodišče napačno zaključilo, da ni zatrjevala in dokazala elementov odškodninske odgovornosti. Sodišču prve stopnje pa očita, da se je pri vlaganju vlog napačno oprlo na 452. člen ZPP, čeprav je samo opravilo narok šele v enem letu. Vlogo je poslala na sodišče v Mariboru in gre za očitno pomoto, zato bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sicer pa je v tej vlogi podala le pravna naziranja. Sodišču očita tudi kršitev postopka, saj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in zavrnitve dokazov tudi ni obrazložilo. Predvsem pa sodišče ni upoštevalo sporazuma in sklepa Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru, opr. št. Riuz 174/93. V tem delu sodišču očita tudi kršitev Ustave. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj bi ji sodišče moralo priznati tudi stroške pritožbenega postopka, ker je s pritožbo uspela. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se ji prisodi celotna odškodnina, da se ji pri stroških priznajo tudi pritožbeni stroški ali pa da se sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje in toženi stranki naloži v plačilo stroškov te pritožbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je delno utemeljena.

Ad. 1. Glede odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbe ZVPSBNO, vendar je ob ugotovljenem dejanskem stanju nepravilno uporabilo materialno pravo in prisodilo prenizko odškodnino. Zakon določa odškodnino v razponu od 300,00 EUR do 5.000,00 EUR. Merila so določena v 4. členu zakona. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere pravilno opozarja tudi pritožnica, izhaja, da je bila tožba vložena 1997, da je tožnik večkrat prosil za razpis in da je sodišče prvič razpisalo glavno obravnavo 7. 11. 2001, torej po skoraj štirih letih. 23. 9. 1998 je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe, s sklepom, s katerim pa je delno ugodilo ugovoru pa je sodišče odločilo šele 7. 3. 2002. Šele 2. 9. 2003 je bilo s sklepom Višjega sodišča dokončno odločeno o začasni odredbi (torej po skoraj petih letih). Tekom postopka je predsednik sodišča 16. 10. 2006 odredil celo prednostno obravnavanje zadeve. Prvič je bilo s sodbo odločeno 8. 6. 2007, torej po desetih letih. Sodišče prve stopnje je sicer res zaključilo, da je bil postopek zapleten, dokazni postopek obsežen, da pa za takšno izvajanje postopka ni mogoče pripisati odgovornosti tožniku, vendar pa ne glede na to, postopek ne bi smel trajati toliko časa. V štirih letih sodišče niti ni razpisalo glavne obravnave, o začasni odredbi, ki je nujen ukrep, pa je bilo odločeno šele po petih letih. Na ta dejstva pritožnica pravilno opozarja. Po mnenju pritožbenega sodišča in ob upoštevanju kriterijev, ki jih določa ZVPSBNO je primerna odškodnina v višini 4.500,00 EUR. V tem delu je bilo potrebno zaradi pravilne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožniku prisodi še odškodnina v višini 1.620,00 EUR. Višja odškodnina pa ne bi bila primerna in primerljiva z ostalimi podobnimi primeri (ZPP čl. 358).

ZVPSBNO določa višino odškodnine v razponu, zato je sodišče pri odločanju o višini odškodnine vezano samo na kriterije zakona (16 in 4. čl. ZVPSBNO) in ne more še posebej odškodnino zniževati iz razlogov, ker je vložen zahtevek pred domačim sodiščem.

Ne držijo pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je v združenju večje število članov, zato bi morala biti tudi odškodnina višja preko zgornje določene višine. Sodišče prve stopnje je v sodbi izčrpno obrazložilo takšne ugovore tožeče stranke (stran 16 sodbe). Pravilno je navedlo, da je bila stranka le ena, društvo, ki je pravna oseba zasebnega prava in samostojno združenje (Zakon o društvih). Argument sodišča prve stopnje je ne le zadosten, ampak tudi prepričljiv. Četudi sodišče prve stopnje ni natančneje pojasnjevalo postopek plačila odškodnine taboriščnikom, pa zaradi tega ne gre za absolutno bistveno kršitev. Važno je, da je sodišče obrazložilo, da je do odškodnine upravičena le tožeča stranka, ne pa njeni člani in da je odločalo v okviru razpona, ki ga določa ZVPSBNO. Zato tudi ni upoštevno pritožbeno razmišljanje o tem, da bi lahko v primarnem postopku vsaka stranka posebej vložila tožbo.

Glede odškodnine za premoženjsko škodo Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo prepozno vloženega pripravljalnega spisa tožeče stranke. Tožnici je tudi (pravilno in v skladu z ustaljeno sodno prakso) obrazložilo, zakaj šteje, da ne gre za očitno pomoto. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Tudi ne držijo navedbe tožeče stranke, da vloga predstavlja le njeno pravno naziranje, saj tožeča stranka v tem pripravljalnem spisu obširno dopolnjuje skope tožbene navedbe glede materialne škode.

Po 21. členu ZVPSBNO lahko tožeča stranka zahteva tudi povrnitev premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 21. člena, ki napotuje na uporabo obligacijskega zakonika ter na upoštevanje meril iz 4. in 16. člena ZVPSBNO. Vendar pa drugi odstavek 21. člena ZVPSBNO določa, da Republika Slovenija objektivno odgovarja za povzročeno premoženjsko škodo. Torej ne gre za krivdno odgovornost in tožeči stranki ni bilo potrebno zatrjevati elementov krivdne odgovornosti, saj objektivna odgovornost pomeni odgovornost ne glede na krivdo. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da tožeča stranka s sklicevanjem na zastaranje ni uspela dokazati škode. Pravilno je obrazložilo institut zastaranja in povedalo, da tudi zastarana terjatev obstaja in je lahko pravilno izpolnjena. Po mnenju pritožbenega sodišča bi lahko tožnik zahteval takšno škodo, če bi zatrjeval in dokazal, da ni prišel do svoje terjatve, ne pa tudi s trditvijo o tem, da je v tej zadevi terjatev zastarana. Sodišče namreč upošteva zastaranje le na ugovor, tožnik pa ni zatrjeval, da je bilo le-to ugovarjano. Tako pritožba v tem delu ni utemeljena.

Pritožnica pa sodišču očita kršitev pravil postopka, ki jih vidi v tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh dokazov. Tožeča stranka je res predlagala zaslišanje prič M. B. in M. M., vendar pa v trditvah glede zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo (pod IV tožbe) ni povedala, o katerih dejstvih je predlagala ta dokaz. Vpogled v sodni register ni predlagala za ta del zahtevka. Ker morajo biti dokazi substancirani, to pa dokazni predlog vpogled v spis ni, se sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno ukvarjati s tem dokazom (sicer pa ga niti za to obliko škode ni predlagala). Sporazum na katerega se sklicuje pa ni bil predložen. Sicer pa veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti manj stroga pravila, saj tretji odstavek 457. člena ZPP izrecno določa, da obrazložitev sodbe obsega samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev, navedbo določb procesnega in materialnega prava na podlagi katerih je bilo odločeno.

Pritožnica neutemeljeno navaja, da bi ji moralo sodišče priznati tudi stroške za sestavo pritožbe zoper sklep z dne 7. 4. 2009 v višini 50,00 EUR z 20 % DDV. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sicer navedlo, da pritožba ni bila utemeljena, čeprav bi moralo navesti, da je tožeča stranka te stroške sama povzročila s tem, ko je združevala zahtevke, ki jih ne bi smela, saj je šlo za različne pristojnosti in različne vrste postopka. Zato kljub razveljavitvi sklepa ni upravičena do povrnitve teh stroškov. Zaradi prisojene višje odškodnine je uspeh tožeče stranke nekoliko višji, 6 %, zato je bilo potrebno spremeniti tudi izrek o stroških postopka kot izhaja iz izreka sodbe.

Pritožnica je s pritožbo uspela le v minimalnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi stroške postopka.