Jedro

Po sodbi sodišča druge stopnje je tožniku pravnomočno naloženo plačilo zneska 2.092,00 SIT. Ker ta izpodbijani del pravnomočne sodbe ne presega 8.000,00 SIT (2. odst. 382. čl. ZPP, Ur.l. SFRJ 4/77 - 20/90), revizija proti temu delu sodbe sodišča druge stopnje ni dovoljena.

Ker sta sodišči ugotovili, da je tožnik zapeljal v križišče, ko je bil prehod za promet v njegovi smeri zaprt zaradi rdeče luči na semaforju, zanj ugodnejša porazdelitev odškodninske odgovornosti (v razmerju 80% : 20%) za nastalo škodo ne prihaja v poštev.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje glede zneska 2.092,00 SIT, zavrže, v preostalem delu pa se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz tožbe, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 81.517,30 SIT. Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku in nasprotni toženi stranki (v nadaljevanju tožeči stranki) naložilo plačilo 131.956,30 SIT prvi nasprotni tožeči stranki (v nadaljevanju prva tožena stranka) in 2.615,00 SIT drugi nasprotni tožeči stranki (v nadaljevanju drugi toženi stranki). Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje deloma razveljavilo, deloma pa spremenilo, potem ko je deloma ugodilo pritožbi tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je namreč presodilo, da je odgovornost za obravnavano prometno nesrečo deljena. Odgovornost je porazdelilo med tožnika in drugega toženca v razmerju 20 % proti 80 % v škodo tožnika. Zato je tožeči stranki naložilo le plačilo 105.565,00 SIT in 2.092,00 SIT. Odločitev prvostopenjskega sodišča o tožbenem zahtevku iz tožbe pa je glede zneska 16.303,50 SIT razveljavilo, tako da je ostal pravnomočno zavrnjen zahtevek iz tožbe v znesku 65.213,80 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču oz. njuno takšno spremembo, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku iz tožbe, nasprotni tožbeni zahtevek pa bo zavrnjen. V reviziji meni, da so v dokaznem postopku ostale nepojasnjene bistvene okoliščine obravnavanega škodnega dogodka. Zato tudi materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Nato podrobno opisuje, katere so po njegovem mnenju te okoliščine. Poleg tega graja presojo pritožbenega sodišča o porazdelitvi odškodninske odgovornosti med tožnikom in drugim tožencem. Meni, da bi moral drugi toženec predno je zavil v levo počakati, da tožnik vozilo pred semaforjem ustavi. Le tako bi se prepričal, da se je prižgala rdeča luč. Zato sta nasprotna tožbena zahtevka neutemeljena.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija proti pravnomočni naložitvi plačila 2.095,00 SIT ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

Revident vlaga revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje v celoti. Z njo je med drugim sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je to sodišče odločilo o tožnikovi dolžnosti plačila odbitne franšize pri kasko zavarovanju drugemu tožencu. Po sodbi sodišča druge stopnje je tožniku pravnomočno naloženo plačilo zneska 2.092,00 SIT. Ker ta izpodbijani del pravnomočne sodbe ne presega 8.000,00 SIT (2. odst. 382. čl. ZPP, Ur.l. SFRJ 4/77 - 20/90), revizija proti temu delu sodbe sodišča druge stopnje ni dovoljena. O tem delu revizije je zato revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (392. čl. ZPP). Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnik zapeljal v križišče, ko je že gorela rdeča luč. Toženec pa je, misleč, da bo tožnik vozilo pred križiščem ustavil, zavil v levo, da bi izpraznil križišče. Tako je prišlo do trčenja.

Teh za presojo o odškodninski odgovornosti pravdnih strank odločilnih dejanskih okoliščin obravnavanega škodnega dogodka z revizijo ni moč preizkušati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Tako ni moč presojati vseh tistih revizijskih trditev, ki opozarjajo na "nepojasnjene" okoliščine obravnavane prometne nesreče, zaradi katerih je po mnenju revidenta prepričljivejša njegova inačica poteka dogodkov neposredno pred trčenjem. Uvodoma povzete odločilne dejanske ugotovitve pa tudi zadostujejo za pravilno uporabo materialnega prava (178. čl. ZOR). Ker sta sodišči ugotovili, da je tožnik zapeljal v križišče, ko je bil prehod za promet v njegovi smeri zaprt zaradi rdeče luči na semaforju, zanj ugodnejša porazdelitev odškodninske odgovornosti za nastalo škodo ne prihaja v poštev. Materialno pravo (2. odst. 178. čl. ZOR) tedaj ni bilo uporabljeno v škodo revidenta.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).