Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem lečečega zdravnika in toženca v zvezi s trditvami o njegovi nerazsodnosti, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pravdno sodišče ni vezano na sklep kazenskega sodišča, s katerim je bil tožencu določen ukrep obveznega zdravljenja v zdravstveni ustanovi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo iz škodnega dogodka z dne 29.9.2001 po podlagi utemeljen.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter vrne v novo odločanje ali pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. Opozarja, da je predlagal zaslišanje lečečega zdravnika - psihiatra dr. L. M., ki bi znal o duševnem zdravju toženca tako v času storitve kaznivega dejanja, kakor sedaj največ povedati. Sodišče predlaganemu dokazu ni sledilo in tudi ni obrazložilo, zakaj ga ni izvedlo. Tudi ni bil zaslišan sam pritožnik. Toženec je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 6.10.2008, vendar je sodišče obravnavo vodilo tako, da se je osredotočilo zgolj na premoženjsko stanje tožene stranke, torej zgolj na vprašanje, ali je v konkretnem primeru tožnik izkazal vse potrebne elemente za uporabo pravil iz naslova določitve odškodnine po pravičnosti. Verjetno ga o tem sodišče ni zasliševalo, ker je dobil začasnega zastopnika in ker je P. podala mnenje, da se toženec ni sposoben sam zastopati. To je bil torej razlog, da ima toženec začasnega zastopnika, saj kljub zdravljenju še danes ni zdrav. Toženec je tudi navedel, katera zdravila uporablja. Sodišče se je odločilo, da se bo pri izpodbijani sodbi oprlo na izvedeniška mnenja pridobljena v kazenskem postopku, nikjer pa ni obrazložilo, zakaj ta mnenja razlaga popolnoma drugače oziroma zakaj mnenju ne sledi. Iz sklepa II K 554/2001, z dne 26.2.2006 je namreč razvidno, da je sodišče v kazenskem postopku sledilo prepričljivemu mnenju izvedenca mag. V. F. R. in ocenilo, da obdolženec v času storitve kaznivih dejanj ni mogel razumeti pomena svojih ravnanj, torej ni bil prišteven. Izvedenec je podal mnenje, da gre pri toženi stranki za shizoafektivne motnje maničnega tipa ter, da je bila tožena stranka v času storitve dejanj pod vplivom resne duševne motnje, ki se je izkazala v zmotnem tolmačenju realnosti in zato pomena svojega vedenja ni bil sposoben razumeti, niti svojih dejanj obvladovati. Pri še tako „strožjem“ tolmačenju odškodninske odgovornosti v civilnem postopku in kazenske odgovornosti storilca, ni mogoče prezreti dejstva, da dikcije „...ni bil sposoben razumeti pomena svojega dejanja...“ v enem ali drugem postopku ni mogoče razlagati drugače. Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na izpovedbe izvedenca, ko le ta pojasnjuje, da pri tožencu ne gre za halucinacije, pač pa za iluzije, in da ni mogoče govoriti o duševni bolezni, pač pa da gre za motnje. Pri 136. členu OZ pa gre prav zato, opisan je namreč pravni standard (neodgovorne osebe), in sicer prav z besedicami „...motnje v duševnem razvoju...“. Izvedenec dr. R. je sicer mnenje kasneje spremenil, vendar ga kazensko sodišče pravilno ni upoštevalo, saj je spremenjeno mnenje izdano brez odredbe sodišča in na podlagi razgovora s toženo stranko, ki naj bi trajal pol minute. Sodišče si tudi napačno razlaga uporabo 14. člena ZPP in sicer bi moralo sodišče po mnenju pritožnika upoštevati isto dejansko stanje, kot ga je upoštevalo sodišče v kazenskem postopku, kar pomeni, da bi moralo slediti istim dokazom o stanju prištevnosti tožene stranke. Sodišče pa se je samovoljno odločilo, da je bilo duševno stanje tožene stranke v času storitve kaznivega dejanja drugačno, kot je to ugotovilo po dolgotrajnem in natančnem postopku kazensko sodišče. Sodišče se nadalje napačno sklicuje na 159. člen OZ, ki se nanaša na odgovornost imetnika stavbe“, kar pa z izpodbijano sodbo ni v nikakršni povezavi. V obrazložitvi se je sodišče oprlo zgolj na izpovedbo izvedenca na glavni obravnavi dne 30.3.2009, za nobene druge dokaze pa ni navedlo, zakaj jih ni upoštevalo in tudi dokazov, za katere je navedlo, da jih je upoštevalo, ne obrazlaga. Tudi v zaključku napačno in neresnično navaja, da izvedenca poudarjata, da je prištevnost toženca nebistveno zmanjšana, ko pa je iz mnenja (uradnega in izvedenega na podlagi odredbe sodišča in upoštevanega v kazenskem postopku) dr. F. R., z dne 28.1.2002 razvidno, da je bil obdolženec v času storitve kaznivih dejanj pod vplivom resne duševne motnje, ki se je kazala v zmotnem tolmačenju realnosti in zato pomena svojega vedenja ni bil sposoben razumeti, niti svojih dejanj obvladovati.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer ne sprejema pritožbenega očitka o zmotni uporabi določbe 14. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje odreklo svojo vezanost na sklep kazenskega sodišča, s katerim je bil tožencu določen ukrep obveznega zdravljenja v zdravstveni ustanovi. Ne gre za obsodilno kazensko sodbo in že zato pravdno sodišče na omenjeno odločitev kazenskega sodišča ni vezano, razen tega pa tudi ni vezano na ugotovitev neobstoja kazenske odgovornosti temveč zgolj na ugotovitev njenega obstoja.

Pritožnica pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni niti odločalo o toženčevem dokaznem predlogu oz. ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem lečečega zdravnika dr. L. M.. To pa pomeni, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je odtegnilo možnost obravnavanja tega dokaznega predloga pritožniku (tudi kršitev načela kontradiktornosti oziroma kršitev pravice do izjave; tudi kršitev 22. člena Ustave RS). Po oceni pritožbenega sodišča gre namreč tudi za takšen dokazni predlog, ki bi lahko vplival na drugačno dokazno oceno, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko se je sicer pravilno oprlo na že v kazenskem postopku izdelani mnenji izvedencev psihiatrične stroke mag. V. F. R. in J. F. ter nato še v tem postopku podano ustno mnenje mag. V. F. R., ki je potrdil svoje drugo – spremenjeno mnenje izdelano v kazenskem postopku. Iz obeh mnenj (torej pisnega mnenja F. ter spremenjenega pisnega mnenja mag. R. kot tudi njegovega ustnega mnenja v tem postopku) izhaja, da je toženec v času storitve škodnega dogodka imel v oblasti svoje ravnanje in bil sposoben razumeti pomen svojega dejanja, oziroma sta bili ti sposobnosti nebistveno zmanjšani, torej, da je bil razsoden. Vendar pa je takšen zaključek vendarle lahko omajan, če bi lečeči zdravnik - na primer - navedel podatke, s katerimi se oba izvedenca do sedaj nista soočila. Prav tako sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem toženca v zvezi z okoliščinami o njegovi razsodnosti v času storitve škodnega dejanja in teh izpovedb posredovalo v presojo izvedencema, s čemer je prav tako storjena omenjena procesna kršitev. Zato je treba pritožbi ugoditi ter razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo sojenje že zgolj iz nanizanih razlogov (1. odstavek 354. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj sta ostala neizvedena pomembna dokaza, ki pa lahko povzročita nastanek potrebe po še dodatnem mnenju obeh izvedencev oziroma potrebe po komentiranju trditev, ki jih bo izrekel zaslišani lečeči zdravnik, pa tudi toženec. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tako celo morda ne bo potreben le en narok za glavno obravnavo, temveč vsaj še en, da bo dokazni postopek v zvezi z omenjeno odločilno okoliščino (o toženčevi razsodnosti v trenutku storitve škodnega dejanja) opravljen tako, kot je treba (primerjaj 8. člen ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča je torej smotrneje oziroma bolj ekonomično, da odpravi storjeno bistveno procesno kršitev sodišče prve stopnje, tako da dopolni dokazni postopek v omenjenem obsegu (1).

V novem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje kot pričo o omenjenih dejstvih zaslišati dr. M. L., zaslišati pa tudi toženca, slednjega ne, če bo morda izkazana njegova nesposobnost izpovedovanja (o tem naj se po potrebi sodišče prve stopnje prepriča s pomočjo izvedencev ali pa s poizvedbami v zdravstveni organizaciji, v kateri se morebiti še zdravi).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Glej o tej izjemni izpustitvi pritožbene obravnave v: dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a - 503. člen), Uradni list in GV založba, Ljubljana 2009, stran 390 in 391; v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.