Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil priporočeno na pošto 9. 10. 2019, iz nje pa izhaja, da sodno varstvu uveljavlja v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, do katerega je prišlo zaradi njegove (vnaprej napisane) odpovedi, ki mu jo je tožena stranka izročila 31. 8. 2019. Ker je predmet tožbe ugotovitev nezakonitosti odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 tridesetdnevni rok za sodno varstvo začel teči 31. 8. 2019, ko je bil tožnik seznanjen, da mu tožena stranka prekinja pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (I. točka izreka). Sklenilo je še, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje zmotno uporabo tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Sklicuje se na svojo 4. 9. 2019 napisano in toženi stranki poslano izjavo delavca o nični in zaradi napak volje neveljavni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2019, ki je bila kot dokaz priložena k tožbi. Navaja, da je s to izjavo pet dni po spornem dogodku 31. 8. 2019 nasprotoval odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2019, na katero se sklicuje tožena stranka v odredbi in določilu z dne 1. 9. 2019. Meni, da bi navedeno izjavo moralo sodišče skladno s prvim odstavkom 200. člena ZDR-1 šteti kot zahtevo tožeče stranke - delavca, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Navaja, da je tožena stranka na to izjavo odgovorila 9. 9. 2019. Pove, da je tožbo pravočasno vložil 9. 10. 2019 na pošto, kar je razvidno iz potrdila o oddaji pošiljke, ki je priloženo tožbi. Sklicuje se na drugi odstavek 200. člena in zatrjuje zmotno uporabo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Pove, da so v septembru 2019 med strankama tega postopka potekali pogovori in pogajanja glede tega, ali si bo tožena stranka premislila glede sporne odpovedi, ta pa mu je šele 30. 9. 2019 sporočila, da ne bo preklicala dejanj, povezanih z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Trdi, da je tako šele oktobra dejansko videl, da ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanj pri ZZZS in se je 1. 10. 2019 prijavil v zdravstveno zavarovanje na ZZZS ter 10. 10. 2019 na Zavod RS za zaposlovanje. Trdi, da če bi bila njegova volja podati odpoved resnična, se na zavod ne bi prijavljal. Sklicuje se na odklonitev podpisa odredbe tožene stranke z dne 1. 9. 2019, ki tudi kaže na to, da njegova volja ni bila prava in da ni želel podati odpovedi. Povzema odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-200/15, Up‑936/15 z dne 16. 3. 2017 o razveljavitvi četrtega odstavka 88. člena ZDR-1. Tožnik je 15. 2. 2020 svojo pritožbo dopolnil, vendar je ta dopolnitev prepozna, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.1

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

5. Tožnik v pritožbi nasprotuje izpodbijanemu sklepu o zavrženju tožbe, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1). Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno pravno podlago za svojo odločitev, pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in svojo odločitev ustrezno obrazložilo.

6. V prvem odstavku 200. člena ZDR-1 določa, da ima delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. V drugem odstavku je določeno, da če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Tretji odstavek 200. člena ZDR-1 pa določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil priporočeno na pošto 9. 10. 2019, iz nje pa izhaja, da sodno varstvo uveljavlja v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, do katerega je prišlo zaradi njegove (vnaprej napisane) odpovedi, ki mu jo je tožena stranka izročila 31. 8. 2019. Ker je predmet tožbe ugotovitev nezakonitosti odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 tridesetdnevni rok za sodno varstvo začel teči 31. 8. 2019, ko je bil tožnik seznanjen, da mu tožena stranka prekinja pogodbo o zaposlitvi.

8. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je 4. 9. 2019 skladno s prvim odstavkom 200. člena ZDR-1 pisno zahteval od tožene stranke odpravo kršitev (izjava - listina A 6), zato 30-dnevni rok vložitev tožbe po drugem odstavku 200. člena ZDR-1 začel teči šele od prejema odgovora tožene stranke 9. 9. 2019. Navedeni določbi se uporabljata v primeru drugih kršitev pravic iz delovnega razmerja, ki jih stori delodajalec. Z zahtevo za odpravo kršitev pa si delavec ne more podaljšati zakonsko določenega prekluzivnega 30-dnevnega roka, ki začne teči ob vročitvi odpovedi oziroma tedaj, ko delavec izve za nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Na tek tega roka tudi ne vpliva, da se je tožnik še po 31. 8. 2019 s toženo stranko pogajal glede preklica odpovedi niti, da ga je o nepreklicu tožena stranka obvestila šele 30. 9. 2019, ko ga je tudi odjavila iz socialnih zavarovanj.

9. Odločitev Ustavnega sodišča RS št. U-I-200/15, Up-936/15 z dne 16. 3. 2017, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, ni povezana z odločilnimi dejanskimi in pravnimi vprašanji v tej zadevi. Nanaša se namreč na vprašanje pravilnosti vročanja odpovedi, ki jo poda delodajalec delavcu, v predmetni zadevi pa gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, poleg tega datum seznanitve tožnika z njo sploh ni sporen (31. 8. 2019).

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1).

1 Izpodbijani sklep je bil tožniku vročen 30. 1. 2020, 15-dnevni pritožbeni rok se je iztekel 14. 2. 2020, zato je dopolnitev pritožbe, ki jo je tožnik oddal priporočeno na pošto 15. 2. 2020, prepozna.