Jedro

Brusilka, s katero je spornega dne delal tožnik, deluje na električni pogon in je glede na hitrost nevarna, saj ima okrog 5000 vrtljajev na minuto, pa tudi ni mogoče predvideti, kdaj bo zadela v kateri del stene obdelovanca in jo bo pri tem odbilo v nasprotno smer. Pri uporabi te brusilke nastajajo povečana tveganja, povezana s tem, da brusilnega koluta ni mogoče v celoti prekriti s ščitnikom, zato tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik utrpel ob delu z brusilko, odgovarja objektivno.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v 2. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se znesek prvostopenjskih pravdnih stroškov namesto 360,70 EUR zviša na 393,38 EUR, tako da mora tožena stranka v 15 dneh, od vročitve te sodbe, plačati na račun Delovnega sodišča v Mariboru št. ... še znesek 214,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

V ostalem se pritožba tožeče, pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta pa v celoti, zavrnejo ter se v nespremenjenem izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 18,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu, po temelju in po višini delno ugodilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača znesek v višini 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2007 dalje do plačila, in da povrne njegove pravdne stroške v skupnem znesku 360,70 EUR, od tega tožniku 179,33 EUR, na transakcijski račun prvostopenjskega sodišča pa znesek 181,37 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku do vtoževanega zneska 8.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati stroške sodnih izvedencev v višini 1.028,84 EUR na transakcijski račun prvostopenjskega sodišča. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil predpravdni odškodninski zahtevek potreben in utemeljen. Pred vložitvijo tožbe je na toženo stranko naslovil odškodninski zahtevek in v njem določil 15-dnevni rok za njegovo izpolnitev. Odškodninska terjatev nastane z oškodovančevo zahtevo za plačilo. Tožena stranka je prišla v zamudo z iztekom izpolnitvenega roka dne 20. 12. 2007 in od prvega naslednjega dne so bile tožniku priznane zamudne obresti. Stroški za uveljavitev predpravdnega odškodninskega zahtevka so bili zato potrebni. Enako velja za stroške sestave tretje in pete pripravljalne vloge. Obe vlogi je tožnik napisal po pozivu sodišča, zato sta bili potrebni za postopek. Sodišče prve stopnje stroškov navedenih vlog ni priznalo, posledično pa so bili premalo odmerjeni tudi materialni stroški. Poleg tega je sodišče nepravilno razdelilo in zavezalo toženo stranko k povrnitvi stroškov tožniku in posebej k povrnitvi stroškov na transakcijski račun sodišča, čeprav je bila tožniku s strani Okrožnega sodišča v Mariboru priznana brezplačna pravna pomoč že pred vložitvijo tožbe. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo, smiselno zoper ugodilni del, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da obdelovanje zvarjenca z majhno kotno brusilko predstavlja nevarno dejavnost. Do poškodbe je prišlo med brušenjem z majhno brusilko, ki je sicer električno orodje, vendar z manjšo močjo in dosegom. Zgolj dejstvo, da brusilka deluje na električni pogon, še ne predstavlja nevarne dejavnosti. Ob njeni pravilni uporabi roke brusilca sploh ne morejo zaiti v območje brusilne plošče. Tudi če kotno brusilko odbije, tak dogodek ob pravilni uporabi ne povzroči poškodbe rok. Iz opisa škodnega dogodka je jasno razvidna izključna odgovornost tožnika. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo pri pojasnitvi pojma „nepričakovanosti“. Tožena stranka odmikanja električnega kabla s poseganjem v delovno območje stroja ni pričakovala in ga ni bila dolžna pričakovati. Ker je prav tožnikovo nepravilno ravnanje z električnim kablom privedlo do poškodbe, je podan oprostitveni razlog po določbi drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika. Nadalje navaja, da je prisojena odškodnina odmerjena previsoko in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Ugotovljeno trajanje bolečin nikakor ne opravičuje odškodnine v znesku 4.000,00 EUR. Dodatno upoštevanje nevšečnosti med zdravljenjem na telesne bolečine tožnika ni imelo tolikšnega vpliva. Tudi prisojena odškodnina za strah se prisoja le v primerih najhujših nezgod. Obravnavana nezgoda takšne stopnje ne dosega, zato je tudi prisojena odškodnina previsoka. Delovna nezgoda pri tožniku ni pustila trajnih posledic, ki bi bile tako intenzivne in trajne, da bi zaradi njih duševno trpel. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tudi stranski intervenient se smiselno pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Soglaša z ugotovitvijo, da gre v predmetni zadevi za objektivno odgovornost tožnika, vendar je njegov prispevek k nastali škodi sodišče ocenilo prenizko. Glede na to, da je šlo za dokaj zahtevno brušenje zvara in tožnikove izkušnje brusilca, bi moral biti tožnik bolj pozoren in skrben. Zato meni, da tožnikov prispevek k škodi znaša vsaj 50 %. Znatno pretirana je prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju. Tožnik se je zdravil od 4. 7. 2007 do 19. 9. 2007, torej 77 dni. V podobnih primerih se prisoja okrog 2.000,00 EUR. Znatno pretirana je tudi ocena tožnikovega strahu, saj sodišča v podobnih primerih prisojajo od 300,00 do 500,00 EUR odškodnine. Pri tožniku se funkcionalne posledice poškodbe kažejo v nepopolni aktivni gibljivosti prsta in mu minimalno zmanjšujejo splošne življenjske aktivnosti, kar ne zadostuje za standard pravno priznane škode.

Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta nista utemeljeni, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 58/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o prisojenih pravdnih stroških.

Glede temelja: Na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) v drugem odstavku 131. člena določa objektivno odškodninsko odgovornost za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo ali dejavnostjo, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, ne glede na krivdo. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo pa se šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ).

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik dne 4. 7. 2007 dobil nalogo varjenja na enem izmed delov za avto dvigalo oziroma žerjav. Delo je opravljal z ročno brusilko. Za njeno ustavitev je bilo potrebno zagonski gumb ročno premakniti, sicer se samodejno ni ustavila. Pri brušenju zvara v ozkem prostoru oziroma odprtini je tožnik nameraval odstraniti kabel od brusilke, ki mu je bil v napoto. Ob tem je brusilka zagrabila obdelovanec, preskočila in zadela tožnika v kazalec leve roke. Iz izpovedi priče (strokovne osebe za področja varstva pri delu) E.M. izhaja, da je šlo za manjšo brusilko, ki ne le, da deluje na električni pogon, kar kot edino merodajno dejstvo skuša prikazati tožena stranka, ampak je glede na njeno hitrost nevarna, saj ima okrog 5000 vrtljajev na minuto in ni mogoče predvideti, kdaj bo zadela v kateri del stene obdelovanca in jo bo pri tem odbilo v nasprotno smer. Tudi sodni izvedenec za varnost pri delu P.S. je pojasnil, da pri uporabi brusilke nastajajo povečana tveganja, povezana s tem, da brusnega koluta ni možno v celoti prekriti s ščitnikom, ker pri povsem prekriti brusni plošči brušenje ni izvedljivo. Šlo je za dokaj zahtevno brušenje, saj se je brusilo v zaprtem delu sklopa, ki je ojačan z rebrom. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se pritožbeno sodišče pridružuje materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, da je pri obdelovanju zvarjenca z ročno brusilko v konkretnem primeru šlo za dejavnost, ki pomeni povečano nevarnost za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi. Pravila o varnosti pri delu skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Še tako skrben nadzor ali natančna pravila za izvajanje ne morejo preprečiti, da se nevarno delo nadzoru izmakne in pri tem povzroči škodo.

Tožena stranka za škodni dogodek objektivno odgovarja (150. člen OZ), te odgovornosti pa se ni uspela razbremeniti. Po presoji pritožbenega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage ne za popolno oprostitev odgovornosti, za kar se zavzema tožena stranka, niti za povečanje tožnikovega prispevka na 50 %, kar uveljavlja v pritožbi stranski intervenient. Tožena stranka meni, da ni mogla pričakovati, da bo tožnik kot strokovno usposobljena oseba nepravilno ravnal z električnim kablom. Sodni izvedenec je v zvezi s tem pojasnil, da je pri obdelovanju masivnega sklopa logično pričakovati tudi nenamerno napačne gibe delavca. Ko delo varjenja traja dalj časa, je povsem objektivno pričakovati napake pri delu. Pri zahtevnih položajih brušenja pride do tega, da se kabel preveč približa brusilnem kolutu, delavec pa mora v takem primeru ukrepati, da ne prereže kabla. Pri mehaniziranih delovnih strojih, kot je ročna brusilka, je vselej prisotna verjetnost, da roke ali drugi deli telesa pridejo v stik z gibljivimi ali vrtečimi se deli delovne naprave. Posegi delavcev, da se prepreči stik električnega kabla z brusilnim kolutom, so po mnenju izvedenca mogoči, torej jih ni mogoče šteti za nepričakovane v smislu drugega odstavka 152. člena OZ. Ker pa je ugotovljeno, da je tožnik glede na svoje delovne izkušnje in strokovno usposobljenost pri delu ravnal nepravilno oziroma nepazljivo, je na mestu uporaba tretjega odstavka 152. člena OZ oziroma 171. člena OZ. V obravnavanem primeru je namreč podana objektivna odgovornost, zato je treba oprostitvene razloge obravnavati kot izjeme. Dejanje oškodovanca mora biti nepričakovano in nepreprečljivo. Merilo za presojo je objektivno in abstraktno, izhodišče za presojo pa je posebej skrben strokovnjak, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ker je do škodnega dogodka prišlo pri obdelovanju masivnega sklopa, takšno delo pa traja dalj časa in se izvaja z obračanjem brusilke, je vedno obstajala možnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do približevanja kabla brusilke v območje brusilne plošče, s tem pa do nesreče. Zato ni mogoče šteti, da je za toženo stranko poseg delavca z odmikanjem kabla v delovnem območju brusilke nepričakovan. Ugotovljeno ravnanje tožnika tožene stranke ne more v celoti ekskulpirati. Za njeno odgovornost zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica izvajanja nevarne dejavnosti, za katero kot njen nosilec odgovarja. Za nastanek konkretne delovne nesreče je večjo težo pripisati nevarnemu delu. Kršitev tožnika, ki je pri delu uporabljal vsa zaščitna sredstva, ni bila tako huda, da bi upravičevala povečanje njegovega deleža. Poleg tega je tožnik obdeloval zvarjenec z ročno brusilko v interesu tožene stranke in v okviru delovnih opravil, ki so bila normirana. Iz navedenih razlogov je razmejitev deležev odgovornosti za nastalo škodo v razmerju 20 : 80 pravilna.

O višini škode: Tožena stranka in stranski intervenient izpodbijata višino prisojene nepremoženjske škode. V okviru presoje pravilnosti in zakonitosti sodbe je pritožbeno sodišče preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljeni pravni standard pravične denarne odškodnine. Pri odmeri zadoščenja se upošteva stopnja in trajanje bolečin ter strahu in druge okoliščine primera kot subjektivna merila iz prvega odstavka 179. člena OZ in objektivna merila iz drugega odstavka 179. člena OZ, tj. pomen prizadete dobrine in namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, in da prisojena odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah izvedenskega mnenja prim. asist. Erika Vrabiča in izpovedi tožnika, zaslišanega kot stranke. Pri odmeri odškodnine za utrpljene in bodoče telesne bolečine so upoštevane dvodnevne trajno hude in še dvodnevne srednje hude telesne bolečine, nadalje 7 dni srednje močnih bolečin, dvomesečne stalno lahke telesne bolečine in enoletne občasno lahke telesne bolečine. Ugotovljene so tudi neugodnosti, kot so: nudenje prve pomoči, samostojen prevoz v bolnišnico, pregled v ambulanti, rentgensko slikanje prsta, kirurška oskrba poškodbe v lokalni anesteziji, uživanje protibolečinskih tablet, enomesečna imobilizacija dveh prstov, večkratno prevezovanje rane in več kontrolnih pregledov, mirovanje z roko v višjem položaju, odvzem šivov, izvajanje programa fizikalne in delovne terapije, samostojno izvajanje vaj in dolgotrajno izvajanje masaže prsta ter trajanje zdravljenja v skupnem trajanju 77 dni. Upoštevaje, da ima tožnik ob obremenjevanju prsta in spremembi vremena še vedno bolečine ter vse opisano, po presoji pritožbenega sodišča v skladu z zgoraj opisanimi merili znesek 4.000,00 EUR (brez upoštevanja tožnikovega prispevka) predstavlja ustrezno denarno zadoščenje za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Za strah je sodišče prve stopnje brez tožnikovega prispevka priznalo odškodnino v znesku 1.000,00 EUR, kar pomeni primerno vrednotenje srednje hudega kratkotrajnega strahu v trajanju ene minute, 10-dnevnega srednje hudega in 20 dni lahkega strahu za izid zdravljenja. V priznani odškodnini sta intenzivnost in trajanje strahu ter tožnikova izpoved in njegov psihični odnos do škodnega dogodka (videl je, kako mu prst visi od kosti in ga je strah uporabljati brusilke, ob njenem zvoku se mu pojavijo mravljinci) primerno upoštevani, kar velja tudi za objektivizacijo v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. S prisojeno odškodnino ob upoštevanju tožnikovega prispevka v znesku 800,00 EUR za navedeno obliko nepremoženjske škode je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Primerna je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik, ki je po poklicu ključavničar, mora vlagati povečane napore v delo. Iz njegove izpovedi izhaja, da dela ne more opravljati enako kot prej in ima drugačen občutek za prijem. Na razgovoru za službo je omenil, da ima poškodbo prsta in težave pri prijemanju. Na delo ga niso sprejeli, ima pa občutek, da je razlog nesprejema prav njegova poškodba. Izvedenec ocenjuje, da se funkcionalne posledice poškodbe kažejo v nepopolni aktivni gibljivosti prsta in minimalno zmanjšujejo splošne življenjske aktivnosti v ekstremnih primerih. Res je, da zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika ni izrazito, vendar pa je potrebno upoštevati njegovo mladost, saj je v času delovne nezgode dopolnil 22 let, in ima težave zaradi poškodbe pri opravljanju poklica ključavničarja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnikova prizadetost zaradi poškodbe prsta pri opravljanju dela na delovnem mestu, pri dolgotrajnih težjih fizičnih domačih opravilih in dejavnostih v prostem času ustrezno ocenjena in da je glede na prej opisana merila iz 179. člena OZ priznana primerna odškodnina v znesku 1.000,00 EUR oziroma ob upoštevanju tožnikovega prispevka 800,00 EUR. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da niso dovolj intenzivne duševne bolečine, ki bi opravičevale prisojo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj niti subjektivne niti objektivne okoliščine primera tem trditvam ne pritrjujejo. Skupna pravična denarna odškodnina tako znaša 6.000,00 EUR in predstavlja 6,17 povprečnih neto plač, ob upoštevanju 20 % tožnikovega prispevka pa prisojena odškodnina znaša 4.800,00 EUR.

O odmeri pravdnih stroškov: Zahtevek za plačilo škode predstavlja denarno terjatev, za katero je v četrtem odstavku 204. člena ZDR predvideno neposredno sodno varstvo pred delovnim sodiščem. V takem primeru ni predvidena procesna predpostavka v smislu predhodnega postopka pri delodajalcu. Izdatki tožnika, povezani s posredovanjem predpravdnega odškodninskega zahtevka z dne 4. 12. 2007 delodajalcu pred izdajo odločbe o brezplačni pravni pomoči, za predmetni spor niso potrebni (155. člen ZPP). Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi plačila stroškov navedene vloge.

Utemeljeno pa pritožnik izpodbija odločitev sodišča, ki ni priznalo stroškov sestave tretje in pete pripravljalne vloge. Ti stroški so v tem sporu potrebni (155. člen ZPP), saj je sodišče 30. 11. 2010 in 25. 1. 2010 obe stranki pozvalo, da se v sodno odrejenem roku izjasnita o izvedeniškem mnenju. V vlogi z dne 9. 2. 2010 razen sprejema pisnega mnenja in povzemanjem le-tega tožnik ni navedel nič novega. V vlogi z dne 15. 2. 2010 je sicer navedel določene pripombe in ob siceršnjem strinjanju s pretežnim delom izvedeniškega mnenja predlagal njegovo dopolnitev, na naslednjem naroku pa je takšen predlog umaknil. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da so stroški, nastali s sestavo obeh vlog, potrebni in je tožniku na podlagi 3. točke tar. št. 39 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003, popravek 70/2003) priznalo še 100 točk (2 x 50 točk), posledično pa še 2 točki za materialne izdatke. Po izdaji odločbe opr. št. Bpp 220/2009 z dne 24. 6. 2009 znašajo priznani stroški tožnika skupno 1836 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) in 20 % DDV znaša 1.011,26 EUR, upoštevaje tožnikov delni uspeh (58,18 %) pa 588,35 EUR. Skupaj priznani stroški tožnika tako znašajo 1.127,68 EUR. Po medsebojnem pobotu priznanih stroškov za obdobje po izdaji citirane odločbe Bpp znašajo stroški tožnika 214,05 EUR. Ta znesek je dolžna tožena stranka nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, ki je kot pristojno sodišče v tem sporu tožniku odobrilo brezplačno pravno pomoč z odločbo dne 24. 6. 2009. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev o prvostopenjskih pravdnih stroških tako, kot je razvidno iz izreka. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika, v celoti pa pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta, zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Tožnik je s pritožbo uspel z zvišanjem pravdnih stroškov za stroške sestave dveh vlog in materialnih izdatkov (102 odvetniških točk), kar glede na v pritožbi spornih 800 odvetniških točk predstavlja 13 % uspeh. Kot potrebne pritožbene stroške je pritožbeno sodišče tožniku skladno z OT po stroškovniku priznalo 250 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialne izdatke in 20 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR, znaša 140,00 EUR, glede na doseženi pritožbeni uspeh pa 18,20 EUR. V tem znesku je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške pritožbe v roku 15 dni. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP še odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.