Jedro

Ker je tožnica na podlagi podjemne pogodbe opravljala delo na sistemiziranem delovnem mestu čistilke s polnim delovnim časom in sredstvi tožene stranke, ki ji je odredila kraj in čas opravljanja dela ter jo nadzorovala, ima njeno delo vse elemente delovnega razmerja, tako da je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: delno razveljavi, tako da se tožba s tožbenim zahtevkom za izročitev pogodbe o zaposlitvi za delo čistilke za dobo enega leta zavrže. v ostalem, razen glede odločitve o tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov prehrane in prevoza, spremeni, tako da se glasi: Ugotovi se, da je tožnica 10. 8. 2005 pri toženi stranki sklenila delovno razmerje za delo čistilke za dobo enega leta.

Ugotovi se, da je tožena stranka 9. 9. 2005 tožnici nezakonito odpovedala delovno razmerje in da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 9. 9. 2005, ampak je trajalo eno leto, to je od 9. 9. 2005 do 9. 8. 2006. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v socialna zavarovanja in ji obračunati in izplačati plačo v neto znesku 391,60 EUR mesečno, v primeru zamude (ki nastopi 15. v mesecu za pretekli mesec) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter poravnati vse davke in prispevke, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.685,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni, pod izvršbo.“ V zvezi z odločitvijo o tožbenemu zahtevku za plačilo stroškov prehrane in prevoza se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 210,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica s toženo stranko 10. 8. 2005 sklenila delovno razmerje za delo čistilke za dobo enega leta, in za izročitev pogodbe o zaposlitvi za dobo enega leta, pri čemer se v primeru, da tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ne bi izročila, šteje, da jo nadomesti sodna odločba. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka 9. 9. 2005 tožnici nezakonito odpovedala delovno razmerje in da delovno razmerje ni trajalo do 9. 9. 2005, ampak je trajalo eno leto, to je do 9. 8. 2006, in tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v socialno zavarovanje in ji obračunati in izplačati plačo v neto znesku 391,60 EUR, stroške prehrane in prevoza, vse do 15. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, poravnati vse davke in prispevke ter ji povrniti stroške postopka. Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da so stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu, opr. št. VIII Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009, jasna: glede obstoja delovnega razmerja je bistvena dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama, pri čemer je določba o prepovedi opravljanja dela na podlagi pogodbe civilnega prava prisilne narave. Zakon ne daje podlage, da delodajalec institut poskusnega dela nadomesti s sklepanjem podjemne pogodbe za krajše časovno obdobje, ampak se poskusno delo veže na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnici ni bilo treba dokazati obstoja delovnega razmerja, ampak je bila dolžna dokazati le domnevno bazo – elemente delovnega razmerja. Listine, ki jih je predložila v postopku pred sodiščem prve stopnje, dokazujejo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka, ki je nosila dokazno breme, ni predložila nobenega dokaza, ki bi opravičeval sklenjeno podjemno pogodbo. Predložene listine so sledeče: obrazec PD-2, to je prijava potrebe po delavcu, z dne 27. 7. 2005, ki jo je izpolnila tožena stranka in v kateri je naveden naslov delodajalca (ne naročnika), želja za zaposlitev na delovnem mestu delavca (ne podjemnika), ki se uvršča v I. tarifni razred in za katero se zahteva osnovnošolska izobrazba. Zapisano je še, da zaposlitev traja 12 mesecev z enomesečnim poskusnim delom, da gre za zaposlitev s polnim delovnim časom. Navedeno dokazuje, da se je prijava nanašala na sistemizirano delovno mesto (tožena stranka akta o sistemizaciji delovnih mest kljub pozivu sodišča prve stopnje ni predložila); napotnica za zaposlitev za prosto delovno mesto Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 2. 8. 2005. V.K. je bila sprejeta na delovno mesto na podlagi druge napotnice, delovno razmerje je sklenila oktobra 2005, to je en mesec po prenehanju zaposlitve tožnice. Napotnica za zaposlitev je trajala le 15 dni (kolikor znaša rok za prijavo kandidatov za prosto delovno mesto). Tožena stranka ni dokazala, da bi se V.K. javila v predvidenem roku, niti ni dokazala, da je bila v tem roku izbrana. Glavna dejavnost tožene stranke je čiščenje, zaposlenih ima najmanj 20 čistilk, o čemer se tožnica ni mogla izjasniti, ker akt o sistemizaciji delovnih mest ni bil predložen; vprašalnik za kandidate za prosto delovno mesto tožene stranke z dne 10. 8. 2005; obrazec tožene stranke V.-01 z nazivom „seznam ur in nadzorni list“ z rubrikami: delavec, objekt, prisotnost na delu, letni dopust, bolniška odsotnost, državni praznik, opravljeno število ur, mesečna obveznost ter razlika ur z opozorilom, da se v primeru zlorabe zoper delavca disciplinsko ukrepa; akt o sistemizaciji delovnih mest s številom delovnih mest, ki bi ga morala predložiti tožena stranka.

Na podlagi zgoraj opisanih listin je treba ugotoviti, da so bili podani vsi elementi delovnega razmerja, ker so bili ti elementi podani, se delo ne bi smelo opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava (podjemne pogodbe). Avtonomija pogodbenih strank je bila omejena, v primeru obstoja elementov delovnega razmerja bi morali skleniti pogodbo o zaposlitvi skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih. Le začasna dela oziroma dela, pri katerih ni elementov delovnega razmerja, bi se lahko opravljala na podlagi podjemne pogodbe in v skladu z obligacijskimi predpisi. Tudi skladno s prej veljavnim Zakonom o delovnih razmerjih se podjemna pogodba ni mogla skleniti za delo v okviru delovnega razmerja za določen čas ali s skrajšanim delovnim časom. Četudi je tožena stranka zakonske določbe izigrala, to ne more iti v škodo tožnice kot prava neuke in socialno šibkejše stranke. V konkretnem primeru so bili podani vsi elementi delovnega razmerja (razmerje med delavcem in delodajalcem, prostovoljnost, organiziran delovni proces, opravljanje dela za plačilo, osebno opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca). Tožena stranka (delodajalec) je gospodarska družba, registrirana za opravljanje dejavnosti vzdrževanja in čiščenja, tožnica se je prijavila na prosto delovno mesto čistilke. K toženi stranki je bila napotena s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z namenom, da sklene pogodbo o zaposlitvi. V napotnici je bilo navedeno, da prosto delovno mesto ustreza njenim zaposlitvenim ciljem ter da bo delovno razmerje sklenjeno za eno leto z enomesečnim poskusnim delom. Pri razlagi pogodbe, ki sta jo stranki sklenili, je treba upoštevati, da je bila sklenjena na vnaprej natisnjeni vsebini in predlagana s strani tožene stranke, tako da jo je treba razlagati v korist tožnice. Ob koncu pritožbe je tožnica še navedla, da je sodišče prve stopnje zmotno razumelo povzetek njene izpovedi v sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Pd 3366/2005 z dne 16. 4. 2008, da je morala nekatera čistila in vrečke prinesti od doma. Zmotno je ugotovilo tudi, da je v 21 dneh, v katerih je bila na delu od 10. 8. 2005 do 8. 9. 2005, opravila 156 ur in 38 minut dela (37 ur tedensko), saj ni upoštevalo, da je do razlike do polnega delovnega čas (40 ur tedensko) prišlo zaradi nekoriščenja polurnega odmora, ki se skladno z zakonom šteje v delovni čas. Če bi prištelo razliko, bi ugotovilo, da je tožnica delo opravljala polni delovnih čas.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožnice, pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navedla je, da se s tožnico ni dogovorila za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, delo, ki ga je tožnica opravljala, ni bilo takšne vrste oziroma narave, da bi ustrezalo redni zaposlitvi. Tožena stranka ji je povedala, da ni bila izbrana na prosto delovno mesto, ampak da ji ponuja opravljanje dela na podlagi podjemne pogodbe. Tožnica je na razgovoru sama prosila za kakršnokoli možnost poslovnega sodelovanja, v ta namen je izpolnila vprašalnik in v njem navedla potrebne podatke. Tožena stranka med delom tožnice ni nadzirala, slednja si je prosto določala delovni čas, vezana je bila le na opravljeno delo čiščenja objekta. S tem v zvezi se je tožena stranka v odgovoru na tožbo sklicevala na navedbe, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje, dodala je, da tožbeni zahtevek nikakor ni utemeljen v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas enega leta, saj je pri toženi stranki delo opravljala le en mesec. Četudi je tožena stranka nameravala zaposliti delavko za eno leto (kar je tudi dejansko storila – zaposlila je V.K.), to ne more vplivati na dejstvo, da je tožnica delo opravljala le en mesec po podjemni pogodbi. Za opravljeno delo je bila plačana, kot je bilo dogovorjeno.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je zaradi zmotne materialne presoje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, razen tožbenega zahtevka za izročitev pogodbe o zaposlitvi za delo čistilke za dobo enega leta (v tem delu bi moralo tožbo zavreči) in tožbenega zahtevka za plačilo stroškov prehrane in prevoza (v tem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna).

Tožnica je s tožbo uveljavljala tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je bilo sklenjeno za eno leto do 9. 8. 2006, za čas od 10. 8. 2005 do 9. 9. 2005 in za ugotovitev nezakonitega prenehanja tega delovnega razmerja, skupaj z reparacijo. O tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje prvič odločilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. I Pd 1352/2005 z dne 8. 9. 2006, in ga zavrnilo, pri čemer je kot odločilno štelo, da je bila tožnica seznanjena z dejstvom, da s toženo stranko ni sklenila pogodbe o zaposlitvi ampak podjemno pogodbo, in da ima pogodba, po kateri je opravljala delo, vse elemente podjemne pogodbe. Opisana odločitev je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1560/2006 z dne 6. 9. 2007, nato pa razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009. Skladno z razveljavitvenim sklepom za ugotovitev, ali je tožnica delo opravljala v okviru delovnega razmerja, ni pomembna volja strank, ki sta sklenili podjemno pogodbo, ampak je bistvena dejanska vsebina pravnega razmerja. Bistveno je, ali so bili podani elementi delovnega razmerja, ki bi se ugotovili na podlagi odgovorov na vprašanja, ali je tožnica delala na sistemiziranem delovnem mestu, kakšen je bil obseg njenega dela, ali je delala s sredstvi tožene stranke in po njenih navodilih, ali je tožena stranka predhodno objavila prosto delovno mesto, ali se je tožnica prijavila kot kandidatka za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in ali je izpolnjevala objavljene pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi.

Pravno podlago za odločitev predstavljata predvsem 16. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002), ki uzakonja domnevo o obstoju delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja, in 2. odstavek 11. člena ZDR, ki prepoveduje opravljanje dela na podlagi pogodbe civilnega prava, če so podani elementi delovnega razmerja. Ti elementi so razvidni iz definicije delovnega razmerja, ki je vsebovana v 4. členu ZDR. Skladno s tem členom ZDR je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

Med elementi delovnega razmerja ni navedena volja za sklenitev delovnega razmerja, tako da je nebistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prava volja strank za sklenitev podjemne pogodbe (ne pogodbe o zaposlitvi). Bistveno je, kakšna je bila dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama, in ne, s kakšnim formalnim oziroma pisnim izrazom (če sploh) sta stranki poimenovali njuno razmerje. Nebistvena je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje (ki je sicer resnična), da tožena stranka kot delodajalec ni bila dolžna skleniti pogodbe o zaposlitvi z vsemi kandidatkami, ki jih je na podlagi objave prostega delovnega mesta k toženi stranki napotil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. Obstoja delovnega razmerja ne dokazujejo listine, na katere se sklicuje tožnica in ki so omenjene v obrazložitvi izpodbijane sodbe (napotnica za zaposlitev na prosto delovno mesto z dne 2. 8. 2005, vprašalnik za kandidate z dne 10. 8. 2005), ampak preostali elementi, ki jih je ugotovilo (oziroma bi jih glede na predhodno ugotovljena dejstva moralo ugotoviti) sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da je glavna dejavnost tožene stranke (čistilnega servisa) čiščenje, pravilno sklepalo, da je delovno mesto čistilec/ka opredeljeno v aktu o sistemizaciji. Tako je sklepalo, ker tožena stranka kljub sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo dne 23. 2. 2010, akta o sistemizaciji, ki je veljal v letu 2005, ni predložila, zatrjevala je, da tožnica ni delala na sistemiziranem delovnem mestu, ker so bila vsa delovna mesta pri toženi stranki zasedena. Konkretno delovno mesto, na katerega se je nanašala prijava potrebe po delavcu, ki jo je tožena stranka podala na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje 7. 7. 2005 in na podlagi katere se je tožnica zglasila zaradi zaposlitve (sklenitve pogodbe o zaposlitvi), je zasedla V.K.. S to delavko je tožena stranka šele 1. 10. 2005 sklenila pogodbo o zaposlitvi, iz česar je razvidno, da je bilo delovno mesto čistilec/ka prosto vse do 1. 10. 2005 in da je tožnica očitno opravljala delo tega delovnega mesta, torej je opravljala delo, ki bi ga sicer opravljal delavec v delovnem razmerju (kot kasneje V.K.). Za opravljanje tega dela se je glede na vsebino prijave potrebe po delavcu zahtevala osnovnošolska izobrazba, kakršno tožnica ima (kot je razvidno iz fotokopije njene delovne knjižice).

Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno štelo, da dejstvo, da je tožena stranka tožnici odredila kraj, kjer je morala opravljati delo, ne predstavlja navodila delodajalca glede opravljanja dela. Prezrlo je tudi, da je imela tožnica očitno odrejen čas, v katerem je morala delo opravljati, da so delavci tožene stranke njeno delo nadzorovali, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (da so nekajkrat pregledali delo tožnice), in da je delo opravljala skupaj z dvema delavkama tožene stranke (kot je razvidni iz izpovedi tožnice v zapisniku z naroka za glavno obravnavo z dne 7. 5. 2010). Iz tega je sklepati, da so opravljale enako delo, torej da je šlo za delo v okviru delovnega razmerja. Kot izhaja iz izpovedi prokurista tožene stranke J.V. je tožnica nadomeščala delavko, ki je bila odsotna (razvidno iz zapisnika z glavne obravnave z dne 6. 7. 2010), kar dodatno nakazuje, da je delo opravljala, kot da bi bila v delovnem razmerju. Za ta primer, to je primer začasno odsotnega delavca, ZDR predvideva, da se sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas in ne podjemna pogodba. Glede na naravo dela (delo čistilke) posebno uvajanje niti ni bilo potrebno, tako da izostanka tega ni mogoče šteti kot argument, da delovno razmerje ni bilo sklenjeno. Še bolj je jasno, da je šlo za delovno razmerje, če upoštevamo, za kakšna razmerja oziroma za kakšna dela se sklepa podjemna pogodba, ki je urejena v v 619. členu Obligacijskega zakonika, ki določa, da se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo in podobno, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Opravljeni posel, ki je predmet izpolnitvenega ravnanja, ima značilnost enkratnega izpolnitvenega ravnanja, podjemnik svojo obveznost izpolni, ko izroči oziroma opravi posel. V tem se podjemna pogodba razlikuje od pogodbe o zaposlitvi, ki ustvari trajno – delovno – razmerje. Končna posledica izpolnitvenih ravnanj, po katerih se pogodbi razlikujeta med seboj, je, da pri podjemni pogodbi tveganje, povezano z dosego končnega rezultata, nosi podjemnik (delavec), pri pogodbi o zaposlitvi pa delodajalec (naročnik). Podjemnik je v nasprotju z delavcem pri opravi posla samostojen in ni vezan na naročnikova navodila o načinu opravljanja posla.

Če bi bila res sklenjena podjemna pogodba, potem ne bi bilo relevantno, koliko ur je tožnica delo opravljala (razen eventualno glede plačila), pomembno bi bilo le, da bi delo dovršila. Tožena stranka pa ni preverila le, ali je tožnica delo izvršila, ampak je preverila tudi, koliko časa je delo opravljala, saj sicer ne bi zahtevala, da A., pri kateri je tožnica opravljala delo, izda potrdilo o urah, v katerih je bila tožnica prisotna. Iz tega potrdila je tudi razvidno, da je delo opravljala vsakodnevno (razen vikendov), med približno 13.30 in 21.00 uro. S strani tožene stranke je tožnica tudi prejela obrazec „seznam ur in nadzorni list“, v katerega je morala vpisati prihod na delo, odhod z dela, število ur in se podpisati.

Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da delo po 7,4 ure dnevno oziroma 37 ur mesečno ni delo v polnem delovnem času, ker ni upoštevalo, da so to ure efektivnega dela, torej ure, v katerih je tožnica delo dejansko opravljala. V delovni čas se po 1. odstavku 141. člena ZDR šteje tako čas efektivnega dela kot čas odmora (ki traja po 1. odstavku 154. člena ZDR 0,5 ure). Kot izhaja iz navedb tožnice na naroku za glavno obravnavo dne 23. 2. 2010, ki jim tožena stranka ni ugovarjala, je delo opravljala po 8 ur dnevno, če bi uram efektivnega dela prišteli še 0,5 ure odmora, bi ugotovili, da je tožnica delo opravljala polni delovni čas. Ne nazadnje je tudi tožnica ob zaslišanju izpovedala, da je delo opravljala od ponedeljka do petka po osem ur dnevno (razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 7. 5. 2010).

Na podlagi dejstev, na katera je mogoče sklepati iz pred sodiščem prve stopnje pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, in ob pravilni uporabi materialnega prava je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v času, v katerem je tožnica opravljala delo na podlagi podjemne pogodbe, to je od 10. 8. 2005 do 9. 9. 2005, utemeljen. Tožnica je v tem času opravljala delo na sistemiziranem delovnem mestu, s polnim delovnim časom in sredstvi tožene stranke, ki ji je odredila kraj in čas opravljanja dela ter jo nadzorovala. 9. 9. 2005 ji je delovno razmerje (pogodbo o zaposlitvi) odpovedala nezakonito – izven okvirov, ki jih določa 75. člen ZDR. Iz tega razloga se šteje, da je delovno razmerje trajalo do konca predvidene dobe, za katero je bilo sklenjeno, to pomeni za eno leto, do 9. 8. 2006. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in po 4. in 5. točki 358. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe, tako da je tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 10. 8. 2005 do 9. 8. 2006, za plačilo neplačanih terjatev iz delovnega razmerja in za prijavo v socialna zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico, ugodilo. V času, za katerega tožnica zahteva vpis delovne dobe v delovno knjižico, so določbe o delovni knjižici v ZDR še veljale, črtane so bile šele z Zakonom s spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A; Ur. l. RS, št. 103/2007), ki je začel veljati 28. 11. 2007. Ne glede na ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja tožbeni zahtevek za plačilo stroškov prevoza in prehrane za čas, v katerem tožnica dela ni opravljala, ni utemeljen. Do plačila stroškov, ki so povezani z delom in ki so urejeni v 130. členu ZDR, je namreč upravičen le delavec, ki mu ti stroški nastanejo. V tem delu je sodišče prve stopnje sprejelo utemeljeno odločitev, pritožbeno sodišče pa ni zasledilo niti razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi, niti razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, tako da je pritožbo delno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo nespremenjeni (in nerazveljavljeni) izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica je s tožbenim zahtevkom od tožene stranke zahtevala še izročitev (pisne) pogodbe o zaposlitvi, v tem delu bi moralo sodišče prve stopnje njeno tožbo zaradi pomanjkanja pravne koristi zavreči na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP. Pogodba o zaposlitvi se nanaša na pretekli čas, v vsakem primeru je prenehala veljati 9. 8. 2006. Po tem dnevu pa tožnica od prejete pogodbe o zaposlitvi ne bi imela več pravne koristi, o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja s pravicami, ki iz delovnega razmerje izvirajo, je odločeno s sodno odločbo. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče po 2. odstavku 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe v delu, v katerem je vsebovana odločitev o tožbenemu zahtevku za izročitev pogodbe o zaposlitvi za delo čistilke za dobo enega leta, razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo.

Zaradi spremembe oziroma razveljavitve izpodbijanega dela sodbe je pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločalo o povračilu stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnici je glede na 1. odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03) priznalo 300 točk za sestavo tožbe, trikrat po 225 točk za pripravljalne vloge, 375 točk za pritožbo, 450 točk za revizijo, 300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, trikrat po 150 točk za nadaljnje naroke za glavno obravnavo, 450 točk urnine in 2 % (60 točk) materialnih stroškov, skupaj 3060 točk. Preostale priglašene stroške je ocenilo kot nepotrebne, saj so že zajeti v priznani nagradi. Glede na vrednost odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo utemeljeno priglašeni stroški postopka tožnice 1.404,54 EUR oziroma skupaj z 20 % davka na dodano vrednost 1.685,45 EUR. Navedeni znesek ji je, ker je v sporu povečini uspela (saj glede zavrženega dela tožbe niso nastali posebni stroški), po 3. odstavku 154. člena ZPP dolžna povrniti tožena stranka, zaradi česar je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 3. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo stroške za sestavo pritožbe (375 točk ali 172,13 EUR), kar skupaj z 2 % materialnih stroškov (3,44 EUR) in 20 % davkom na dodano vrednost (35,11 EUR) znaša 210,68 EUR. Navedeni znesek ji je glede na načelo uspeha v postopku dolžna povrniti tožena stranka.