Jedro

Tožeča stranka vlaga tožbo na prepoved vznemirjanja pravice vožnje in hoje po služečem zemljišču. Za zavarovanje te terjatve predlaga regulacijsko začasno odredbo, da sodišče naloži tožencu, da umakne svoje vozilo s služnostne poti. Dejstvo, da toženec zatrjuje, da naj bi tožnik imel na voljo še kakšno drugo pot, ni pravno relevantno in ne more ovirati izdaje regulacijske začasne odredbe, da mora tožena stranka umakniti avtomobil in s tem omogočiti tožniku dostop do hiše po služnostni poti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 11. 2015 zavrnilo ugovor tožene stranke proti sklepu o izdani začasni odredbi. Zavrnilo je predlog toženih strank za izrek denarne kazni zaradi zlorabe procesnih pravic in predlog tožeče stranke za izrek denarne kazni zaradi zlorabe procesnih pravic. S sklepom z dne 19. 11. 2015 je ugotovilo, da toženi stranki nista izpolnili obveznosti po sklepu z dne 1. 10. 2015. Na podlagi sklepa P 181/2015 z dne 1. 10. 2015 je zato odredilo zoper toženi stranki izvršitev denarne kazni 4.000,00 EUR za vsakega in izvršbo po uradni dolžnosti. V 3. točki izreka je določilo toženima strankama novi rok 24 ur, da izpolnita obveznost po sklepu P 181/2015, pri čemer se jima za neizpolnitev izreče nova denarna kazen, vsakemu 4.500,00 EUR.

2. Proti sklepu z dne 10. 11. 2015 vlagata pritožbo toženi stranki. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje in zato napačno uporabljeno materialno pravo. Iz navedb pravdnih strank izhaja, da je vprašanje obstoja alternativne poti tožnika sporno vprašanje. Sporno je, katera izmed strank drugi preprečuje dostopanje po spornih nepremičninah. Toženi stranki sta v odgovoru na tožbo in v vlogi z dne 6. 11. 2015 predlagali razpis naroka z zaslišanjem prič in ogledom na kraju samem. Sodišče bi lahko ugotovilo, da sporna pot ni edina pot za tožnika. Tam bi se tudi ugotovilo, katera izmed pravdnih strank drugi preprečuje, da odstrani vozilo. Sodišče zaključuje napačno, da prikaz orto foto posnetkov poti, ki sta ga predložila toženca (B16-18), prikazuje povezavo tožnikove nepremičnine, po kateri je vozil gradbeni material za gradnjo nove hiše in da je to v naravi travnik in da gre za strm klanec, ki ga prikazujejo fotografije v prilogah A40-43, A45-48 ter B16-18. Orto foto posnetek poti, kar sta predložila toženca ne prikazuje območja, ki je v naravi strm travnik, temveč tretjo pot, ki povezuje tožnikovo nepremičnino z javno cesto, po kateri ima tožnik dostop do svoje nepremičnine. O tej poti se sodišče sploh ni izreklo. Sodišče napačno sklepa, da je glede na naravo terena mogoče ugotoviti, da vožnja z osebnimi vozili na območju, ki je prikazan s fotografijami A49-A52, ni možna. Sodišče napačno ugotavlja, da osebni avtomobil drugega toženca tožniku ne omogoča vožnjo po spornem zemljišču. Odločba nalaga prvotoženi stranki opustitev dejanja, čeprav je jasno, da ona ne more preprečiti tožencu parkiranja vozil na spornih nepremičninah, katerih lastnica je prvotoženka. Ni jasno, kako naj prvotoženka doseže, da drugi toženec odstrani vozilo, ne da bi poseglo v posestno stanje drugega toženca. Sodišče zmotno šteje, da bi drugi toženec svoj avtomobil lahko ročno porinil s ceste, saj gre za tovrstno okvaro avtomobila, da ga je mogoče odstraniti le z avtovleko. Sodišče bi moralo razpisati narok, opraviti ogled in zaslišati priče. Zato gre za kršitev postopka po 10. točki drugega odstavka 239. člena ZPP. Narok bi moralo opraviti zato, ker je izreklo denarno kazen in gre za regulacijsko začasno odredbo. Tožena stranka vztraja, da tožeča stranka preprečuje drugemu tožencu, da bi odstranil osebni avtomobil in da ima tožnik še tretjo alternativno pot. Sodišče se ni opredelilo do listinskih dokazov: inšpekcijske odločbe, obrazložitve odločbe inšpektorja medobčinskega inšpektorata z dne 27. 7. 2015, zaslišanje inšpektorja M. M., komandirja policije M. L. in B. B., ter elektronskega sporočila z dne 23. 6. 2015. 3. Toženi stranki vlagata pritožbo tudi proti sklepu o izvršitvi denarne kazni z dne 19. 11. 2015. Tožnik je bil tisti, ki je s traktorjem preprečil drugemu tožencu, da odstrani svoje osebno vozilo, ki je nevozno in v okvari. To izhaja tudi iz fotografij z dne 6. 10. 2015. Tožnik ni odstranil traktorja, ko je drugi toženec želel s pomočjo avtovleke pokvarjeno vozilo odpeljati na servis. Sklep o izreku denarne kazni je napačen, saj toženka ne more preprečiti tožencu, da parkira na spornih nepremičninah. Toženka ne more doseči, da drugotoženec odstrani vozilo, saj bi s tem tudi poseglo v posestno stanje drugega toženca. Drugotoženka ni pasivno legitimirala.

4. Tožeča stranka je odgovorila na obe pritožbi. Prereka navedbe pritožnikov. Zanika, da bi kdajkoli preprečevala, da bi toženec z avtovleko odstranil vozilo Renault. Zatrjuje, da je avto bil odstranjen s pomočjo avtovleke in sicer dne 24. 11. 2015, zato je za odločitev o pritožbi ugotavljanje možnosti ročne odstranitve s ceste brezpredmetno. Ovire na cesti so bile že večkrat in so bile odstranjene šele po posredovanju po javnopravni poti.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti sklepu z dne 10. 11. 2015

6. Začasno odredbo po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče izda, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji in druge razloge. Gre za zavarovanje nedenarne terjatve, ki jo tožeča stranka vtožuje s tožbo in za predlog za izdajo začasne odredbe (list. št. 1-7). Tožeča stranka med drugim zatrjuje, da je drugotoženec 29. 5. 2015 z namenom preprečitve vožnje tožniku s traktorjem, na asfaltno cesto na služeči nepremičnini (v lasti prvotoženke), postavil osebni avtomobil Renault ... in s tem onemogočil vožnjo tožeči stranki. Tožbeni zahtevek je na prepoved vznemirjanja stvarne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili, ki jo ima tožnik vpisano v zemljiško knjigo, v korist gospodujočega zemljišča, v lasti tožeče stranke. Gre torej za tožbo zaradi vznemirjanja služnostne pravice in ne za kakšen drugi zahtevek, kjer je pomembna npr. motenje posest ali za predlog za določitev nujne poti. Ko se tožeča stranka izkaže z vpisom stvarne služnosti na služeči nepremičnini v korist gospodujoče, mu ni treba dokazovati, da nima druge poti. Iz tega izhodišča je treba v konkretni zadevi tudi presojati predlog za izdajo začasne odredbe, saj se predlog za zavarovanje nedenarne terjatve lahko nanaša le na tožbeni zahtevek oziroma pravico, ki jo zatrjuje tožeča stranka. Toženi stranki ne prerekata tožbenih navedb glede obstoja stvarne služnosti na nepremičnini prvotoženke. Toženi stranki sta v dosedanjem postopku pred odločanjem sodišča prve stopnje o ugovoru, vložili dve vlogi: odgovor na tožbo in ugovor proti sklepu o izdani začasni odredbi. V nobeni izmed vloženih vlog toženca ne prerekata v tožbi zatrjevanega dejstva, da je drugotoženec 29. 5. 2015 postavil na služnostno pot na toženkino parcelo osebno vozilo. Toženi stranki sta ves čas trdili in tudi v pritožbi to navajata, da naj bi tožnik s postavitvijo traktorja preprečil drugotožencu, da umakne vozilo. Nista pa prerekali dejstva, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je najprej drugotoženec postavil vozilo na služnostno pot, nato pa je tožnik postavil traktor. Pritožbeno sodišče sicer ne odobrava takšnega ravnanja tožeče stranke kot odgovor na ravnanje tožene stranke. Vendar v tem postopku in v postopku za izdajo začasne odredbe, to dejstvo ni pravno odločilno. Sicer pa tožnik zatrjuje, da bo traktor umaknil takoj, ko toženec ali toženka pričneta odstranjevati osebni avtomobil, ki stoji na služnostni poti.

7. Pritožbi je treba odgovoriti, da iz vseh predloženih listin, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje in dejstev, ki jih navajata toženca v zvezi z zgodovino dogajanja na služnostni poti oziroma v zvezi s potjo kaže, da ravnanje tožencev, ki je bilo podlaga za vložitev trenutne tožbe, ni edino dogajanje med tožnikom in drugotožencem. To kaže, da gre za resnično konfliktne odnose. Vendar je treba pritrditi tožeči stranki, da je v tej fazi postopka treba izdati regulacijsko začasno odredbo, ki bo do rešitve te pravde omogočila tožeči stranki vožnje po služnostni poti. Vsekakor pa bo zadeva med tožečo in drugotoženo stranko dokončno rešena šele, ko bo zaključen upravni postopek za razlastitev drugotoženca oziroma rešeno vprašanje, ali bo na sporni poti javna pot oziroma cesta. Vendar ima pritožbeno sodišče pred seboj odločitev o izdani začasni odredbi oziroma ugovor, zato bo treba najprej rešiti to vprašanje.

8. Za presojo predloga o izdani začasni odredbi, sodišče odloča na podlagi navedb pravdnih strank in procesnega gradiva, ki ga ima v spisu. Sodišče prve stopnje se je odločilo, da ni potrebno opraviti naroka za odločitev o predlogu in pritožbeno sodišče mu pritrjuje. Pritožba meni, da bi sodišče moralo opraviti narok, zaslišati priče in zlasti opraviti ogled. Pri tem je izhodišče pritožnikov, da sodišče ni ugotavljalo, ali ima tožnik na voljo še tretjo alternativno pot. Sodišče je presojalo iz orto foto posnetka dejstvo, da je na tem posnetku „zasilna pot“, travnik, katerega je tožnik uporabljal med gradnjo hiše. Pritožbeno sodišče pa na to odgovarja, da ni odločilno dejstvo, ali obstaja še morebitna tretja pot. Gre za predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatve oziroma pravice, ki jo tožnik vtožuje s tožbo. Tožniku ni treba iskati alternativne poti, če ima v zemljiški knjigi vpisano služnost na služečem zemljišču prvotoženke. Sodišče je vpogledalo predložene fotografije, listine, na katere se sklicuje v sklepu in naredilo sklep, da je potrebno izdati predlagano regulacijsko začasno odredbo. Pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložilo, zakaj mu zadostujejo navedbe strank, fotokopije in listine. Pritožba še trdi, da bi sodišče moralo vpogledati odločbe, na katere se sklicuje v pritožbi in zaslišati inšpektorja, komandirja policije in vpogledati elektronsko sporočilo. Sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov. Iz navedb in predloženih fotografij je lahko sklepalo, da stvarna služnost obstoji, da je toženec najprej postavil avtomobil na služnostno pot, da avtomobil stoji na služnostni poti na nepremičnini prvotoženke in da je prvotoženka dovolila drugotožencu, da svoj avto parkira na njenem zemljišču (poti). Iz teh dejstev je nato sodišče pravilno sklepalo, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala svojo terjatev, da je treba tožniku omogočiti neovirano uporabo poti in da to morata omogočiti toženca.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da iz fotografije izhaja, da je mogoče avto odriniti s ceste oziroma služnostne poti tako, da se tožnik s traktorjem odpelje mimo. V ugovoru je tožena stranka prvič navajala, da ne more odriniti avtomobila, ker gre za takšno okvaro na avtomobilu, da je potrebna avtovleka. Za avtovleko pa je menila, da ga ovira tožnikov traktor. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da drugotoženec ni pojasnil, za kakšno okvaro na avtomobilu gre in da je takšno obrambo navajal potem, ko je v sklepu o začasni odredbi sodišče zapisalo, da oba toženca lahko odrineta avtomobil s ceste.

10. Pritožba trdi, da prvotoženka kot lastnica služečega zemljišča ne more odstraniti toženčevega avtomobila. Na to je treba v pritožbi pojasniti, da toženka kot lastnica zemljišča, vedno lahko prepove tožniku parkiranje na njenem zemljišču, zlasti pa na tistem delu zemljišča, kjer je služnostna pot. Tudi toženka lahko naroči službo za odvoz vozil, da odpeljejo toženčevo vozilo, ki stoji na njenem zemljišču. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka sicer navaja, da je tožena stranka z avtovleko 24. 11. 2015 dejansko avtomobil umaknila. Pritožbeno sodišče presoja pritožbo oziroma sklep sodišča prve stopnje glede na stanje spisa, ki je bilo takrat, ko je sodišče odločilo o ugovoru. V tej fazi postopka toženi stranki lahko dosežeta, da se drugotoženčevo vozilo umakne in s tem sprostita služnostno pot. 11. Pritožba še trdi, da sodišče ni imelo pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe. Sodna praksa je že večkrat izrekla, da če dostop do hiše ni mogoč zaradi ovire, ni dvoma, da zaradi takšnega stanja nastaja škoda, ki ni nadomestljiva. Denarna kazen po 226. členu ZIZ pa je edino sredstvo, s katerim sodišče lahko dolžnika prisili, da izpolni svojo obveznost.(1) Sicer pa je sodišče odgovarjalo ugovoru tudi na trditve, da ima tožnik še tretjo alternativno pot, kar izhaja iz orto foto posnetka. Pritožbeno sodišče je vpogledalo posnetke, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje in ugotovilo, da na teh posnetkih ni videti take poti, ki bi za tožnika pomenila drugo ustrezno pot. Predvsem pa to dejstvo ni pravno odločilno pri odločanju o tožbenem zahtevku.

O pritožbi proti sklepu z dne 19. 11. 2015:

12. Tožeča stranka je s fotografijo dokazovala, da toženi stranki nista izpolnili obveznosti izdane začasne odredbe. Pritožnika v pritožbi trdita, da je bil tožnik tisti, ki je s parkiranjem traktorja onemogočil, da bi drugotoženec lahko odstranil svoje vozilo, ki je bilo nevozno. Vendar tudi v pritožbi toženca ne zatrjujeta, da bi bil tožnik tisti, ki je najprej parkiral traktor v kritičnem času in je drugotoženc 29. 5. 2015 postavil vozilo na služnostno pot. Zato navedbe iz pritožbe ne morejo biti pravno relevantne. V pritožbi toženca trdita, da jima traktor onemogoča, da bi umaknili vozilo Renault. Vendar je sodišče prve stopnje na to odgovorilo, da je možno odriniti oziroma potisniti vozilo s ceste. Ker kljub izdani začasni odredbi toženca nista izpolnila naloga sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je odredilo izvršitev denarne kazni, ki je bila naložena in zagrozilo z novo denarno kaznijo 4.500,00 EUR.

13. Prvotoženka v pritožbi ponovno izpodbija pasivno legitimacijo v tem postopku. Tudi za to pritožbo velja, enako kot za pritožbo proti sklepu z dne 10. 11. 2015, da toženka lahko s prepovedmi drugotožencu, da na njenem zemljišču, zlasti pa na služnostni poti, parkira, doseže, da le-ta mora vozilo umakniti. Lahko tudi naroči odvoz vozila.

14. Pritožba še trdi, da toženi stranki sodišče ni posebej vročilo v odgovor predlog za izdajo začasne odredbe. Treba je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje vročilo toženi stranki tožbo, v kateri je tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Tožena stranka je dala tudi ugovor na izdano začasno odredbo in tudi tam pojasnila svoje naziranje te zadeve. Tožena stranka je torej bila seznanjena s stanjem spisa in procesnim gradivom in zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je tudi odgovorila na pripravljalni spis tožeče stranke in vložila obširno vlogo z dne 6. 11. 2015. Vse to je bilo v spisu, ko je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru proti izdani začasni odredbi.

15. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

16. Ker je sodišče prve stopnje na popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katera pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba obe pritožbi zavrniti in potrditi sklepa sodišča prve stopnje (365. člen ZPP). Stranki se nista argumentirano pritožili zoper sklep o zavrnitvi denarne kazni, zato na ta del ni bilo treba odgovarjati. Odločitev sodišča pa je pravilna.

Op. št. (1): VSL sklep II Cp 2856/2015.