Jedro

Z Ustavo RS pa je zagotovljena tudi nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti (integritete), njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS). Po presoji pritožbenega sodišča je prišlo do posega v tožnikove osebnostne pravice, in sicer v njegovo duševno celovitost. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki ni dvomilo, da je bil ob ravnanju policistov tožnik prizadet tudi v psihičnem smislu. S tem ko je na ugotovljen okruten način izživljanja policistov, brez jasne obtožbe in ne da bi vedel, kaj ga še čaka, tožnik občutil ponižanje in strah, je bila prizadeta tudi njegova pravica do telesne in duševne integritete. Izguba občutka varnosti sodi k duševni celovitosti posameznika, saj se s pravico do slednje poleg posameznikove svobodne volje varuje tudi njegovo čustvovanje in človeške predstave, kar se lahko prizadene ravno s poniževanjem, povzročanjem strahu, zbujanjem občutkov manjvrednosti ipd. V konkretnem primeru pa je treba navedeno ustavno določbo povezati tudi z določbo 18. člena URS, ki zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Gre za absolutno človekovo pravico, ki je vsebovana tudi v številnih konvencijah mednarodnega prava. S posegom vanjo se pojmovno skoraj nujno poseže tudi v pravico do osebne integritete, ki je del širšega pojma pravice osebnosti in ki jo v 200. členu varuje tudi ZOR.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (drugi odstavek izreka) spremeni tako, da: * se prisojeni znesek za nepremoženjsko škodo zviša za 4.772,93 EUR, * znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, pa se zviša za 2.023,64 EUR.

Pritožba tožene stranke se v preostalem delu zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.710,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo zneska 2.758,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova nepremoženjske škode in plačilo zneska 85,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova premoženjske škode. Presežni del zahtevka tožeče stranke v višini 7.759,32 EUR je zavrnilo. V posledici navedene odločitve je toženi stranki naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov v višini 182,34 EUR.

(2) Proti zavrnilnemu delu sodbe se po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, vključno s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično odškodnino odmerilo prenizko. Tožnik je namreč na glavni obravnavi izpovedal, da je prve dni po poškodbi trpel hude in ne zgolj srednje hude bolečine, s poškodbo pa so bile zvezane tudi številne nevšečnosti, kot na primer dejstvo, da tožnik en teden ni mogel vstati iz postelje, da je bil tri mesece nesposoben za delo, zaradi udarcev v prsni koš pa je bilo oteženo njegovo dihanje. Sodišče prve stopnje naj bi napačno ugotovilo dejansko stanje tudi glede odmere odškodnine zaradi strahu, saj ni v celoti upoštevalo tožnikove izpovedi na zaslišanju na glavni obravnavi, v posledici česar je zmotno uporabilo materialno pravo in tožniku prisodilo prenizko odškodnino. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostnih pravic. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno povzelo izpoved tožnika, da je bil ob ravnanju policistov ponižan in duševno prizadet, nato pa je napačno zaključilo da tožnikove duševne bolečine ne dosegajo tolikšne intenzivnosti, da bi šlo za pravno priznano škodo. Glede izreka o stroških postopka pritožnik navaja, da je prišlo do očitne pomote s strani sodišča prve stopnje, saj iz obrazložitve izhaja, da znašajo stroški tožeče stranke ob upoštevanju uspeha v pravdi 1.740,85 EUR, stroški toženke pa 430,40 EUR, zato je tožena stranka tožeči dolžna povrniti 1.290,45 EUR ne pa kot izhaja iz izreka sodbe – 182,34 EUR.

(3) Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pri presoji, kaj vse je pravno priznana škoda, in pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo deloma zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl.; ZOR), ki ga je treba uporabiti na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007-UPB1; OZ). V 1. odst. 200. čl. ZOR določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in za strah, sodišče prisodi, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino. Pri odmeri odškodnine sodišče gleda na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in družbenim namenom (2. odst. 200. čl. ZOR). Glede slednjega pritožbeno sodišče poudarja, da je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo v tako imenovani satisfakciji, kar pomeni, da se s prejetim zneskom oškodovanec potolaži in si opomore od okrnitve telesne in duševne celovitosti. (V nasprotju z namenom odškodnine je, da bi se oškodovanec na ta račun obogatil.)

(6) Glede nepremoženjske škode za telesne bolečine pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi katerega je nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri ugotovitvah v zvezi s telesnimi bolečinami, ki jih je zaradi poškodb pretrpel tožnik, se je pravilno v celoti oprlo na izvedensko mnenje, ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča jasno, strokovno in temeljito, nanj pa stranki nista imeli pripomb. V skladu z uveljavljeno sodno prakso je tožniku glede na dolžino bolečinskega obdobja, intenzivnost bolečin ter glede na ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo pravično denarno odškodnino. Ni se mogoče strinjati s pritožbenim očitkom, da se prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni oprlo na izpovedbo tožnika. Tožnik ni strokovnjak medicinske stroke, zato njegova izpovedba, da je trpel hude telesne bolečine, ne vodi do zaključka, da je res trpel takšne bolečine glede na razvrstitev, kot jo podajajo izvedenci ustrezne medicinske stroke in jo sprejema sodna praksa. Sodišče prve stopnje je zato pri dokazni oceni teh dejstev ravnalo prav, ko se je oprlo na izvedensko mnenje. Ostale pritožbene navedbe glede nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti prav tako ne terjajo višje odškodnine iz tega naslova, saj posebnih težav z dihanjem ali vstajanjem iz postelje izvedenec ni objektivno potrdil, čas dela nezmožnosti pa sam po sebi ne predstavlja nevšečnosti med zdravljenjem.

(7) Tudi pri ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s pretrpljenim strahom, ki ga je doživel tožnik zaradi ravnanja policistov, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, pa tudi na izpovedbo tožnika, ki je s tem mnenjem skladna. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče delno napačno uporabilo materialno pravo in tožniku prisodilo prenizek znesek odškodnine iz tega naslova. Ugotovilo je namreč, da je tožnik trpel kar nekajurni intenzivni primarni strah (od začetka maltretiranja do izpustitve) ter še 30 dni sekundarnega strahu, do zaključka zdravljenja. Policista sta ga sistematično pretepala in mu grozila. Ne drži očitek, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje napačno ugotovilo, pač pa se pritožbeno sodišče strinja, da je prvostopenjsko sodišče odmerilo prenizko odškodnino. Upoštevati je treba, da je primarni strah, ki ga je tožnik občutil zaradi ravnanja policistov, v konkretnem primeru trajal izjemno dolgo, in sicer skoraj šest ur. Posebno težo je treba pripisati prav okoliščini, da sta nasilje nad tožnikom izvajala prav policista, kar je objektivno vplivalo na izgubo občutka varnosti. Intenzivnost in trajanje takšnega strahu ter vse že opisane okoliščine primera narekujejo odmero višje odškodnine, zato je bilo treba znesek odškodnine iz tega naslova zvišati za 600 EUR.

(8) Glede nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti je sodišče prve stopnje v celoti verjelo izpovedbi tožnika na glavni obravnavi, kljub temu pa ni prisodilo odškodnine iz tega naslova. Pritožba utemeljeno opozarja na materialnopravno nepravilnost take odločitve. Tožnik je svoje tožbene trditve o duševnih bolečinah na zaslišanju na glavni obravnavi 12. 1. 2006 natančno in prepričljivo v celoti dokazal. Izpovedal je, da se je ves čas, ko sta ga policista pretepala, počutil kot žival, da je bil ponižan. Ni se mogel braniti in je le tiho prenašal udarce in trpel. Takrat je imel dva otroka v starosti 10 in 12 let, ki se jima je po dogodku izogibal, da ne bi videla njegovih podplutb. Še danes se počuti ponižanega, dogodka ne more pozabiti in mu je težko o njem govoriti. Nobenega dvoma ni, da je ravnanje policistov, ki ga je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, poseg v tožnikove osebnostne pravice.

(9) Z Ustavo RS je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti (integritete), njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS). Po presoji pritožbenega sodišča je prišlo do posega v tožnikove osebnostne pravice, in sicer v njegovo duševno celovitost. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki ni dvomilo, da je bil ob ravnanju policistov tožnik prizadet tudi v psihičnem smislu. S tem ko je na ugotovljen okruten način izživljanja policistov, brez jasne obtožbe in ne da bi vedel, kaj ga še čaka, tožnik občutil ponižanje in strah, je bila prizadeta tudi njegova pravica do telesne in duševne integritete. Izguba občutka varnosti sodi k duševni celovitosti posameznika, saj se s pravico do slednje poleg posameznikove svobodne volje varuje tudi njegovo čustvovanje in človeške predstave, kar se lahko prizadene ravno s poniževanjem, povzročanjem strahu, zbujanjem občutkov manjvrednosti ipd (1). V konkretnem primeru pa je treba navedeno ustavno določbo povezati tudi z določbo 18. člena URS, ki zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju. Gre za absolutno človekovo pravico, ki je vsebovana tudi v številnih konvencijah mednarodnega prava. S posegom vanjo se pojmovno skoraj nujno poseže tudi v pravico do osebne integritete, ki je del širšega pojma pravice osebnosti, in ki jo v 200. čl. varuje tudi ZOR.

(10) Tožniku ni mogoče šteti v škodo, da osebnostne pravice ni konkretno opredelil, saj velja pravilo iura novit curia. Prav tako se pritožbeno sodišče ne strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da sta obseg in trajanje duševnih bolečin v konkretnem primeru pod pragom pravno priznane škode. V skladu s primerljivo sodno prakso, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zahtevani znesek 4.172,93 EUR iz naslova te nepremoženjske škode primerna odškodnina.

(11) Pritožba ima prav, ko opozarja na očitno napako pri zapisu stroškov v izreku prvostopenjske sodbe, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči. V skladu z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je deloma ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, pa se je spremenil tudi odstotek, v katerem sta stranki v postopku na prvi stopnji uspeli. Tožeča stranka je tako v celoti uspela po temelju tožbenega zahtevka, po višini pa v 72 %, skupaj torej s 86 % svojega zahtevka, tožena pa posledično s 14 % zahtevka. Odmeri stroškov stranki nista oporekali in jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravilno. 86 % vseh priznanih stroškov tožnika znaša 2.376,40 EUR, 14 % stroškov toženke pa 170,42 EUR. Tožena stranka torej dolguje 2.205,98 EUR stroškov toženi stranki, zato je bilo treba znesek stroškov, naložen v breme toženke, zvišati za 2.023,64 EUR.

(12) V skladu z gornjimi razlogi je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP pritožbi tožnika deloma ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka sodbe. Drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ni zasledilo, zato je v izpodbijanem, a nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

(13) Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v 62 %. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške takse za pritožbo (155,18 EUR), odvetniške storitve za sestavo pritožbe (500 točk po Odvetniški tarifi) ter 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV. Ni pa priznalo stroškov za posvet s stranko glede vložitve pritožbe in glede končnega poročila stranki, saj so ti stroški vsebovani v stroških sestave pritožbe. Tožena stranka je v roku 15 dni tožeči stranki dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.710,89 EUR (skupni pritožbeni stroški so 2.759,5 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka dalje v primeru zamude.

(1) Glej več Finžgar A., Osebnostne pravice, str. 137, SAZU, Ljubljana 1985, primerjaj tudi odločbo US Up-32/94, cit. v Komentar Ustave Republike Slovenije, Šturm L., (ur.) , str. 381-382.