Jedro

Za glavnega delodajalca se po določbah ZDoh-2 šteje tudi nekdanji delodajalec davčnega zavezanca, ki je nekdanjemu delavcu izplačal odškodnino zaradi prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ptuj, št. DT 02-23235-1 z dne 29. 8. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe dalje, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ptuj tožniku za leto 2009 odmeril dohodnino v znesku 14.256,34 EUR, kar je 4.070,27 EUR več od plačane akontacije. Razliko je dolžan tožnik plačati v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe. Dohodnina je bila odmerjena ob upoštevanju drugih dohodkov iz delovnega razmerja v znesku 35.978,50 EUR ter z njimi povezanih prispevkov v višini 7.951,25 EUR in akontacije v znesku 7.006,81 EUR.

Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za finance pa je z odločbo št. DT 499-01-516/2011-2 z dne 30. 12. 2011 njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na podlagi sodne poravnave z dne 4. 11. 2009 sklenjene z izplačevalce odškodnino zaradi prenehanja delovnega razmerja v neto znesku 21.020,44 EUR. Po določbah 41. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) je osnova za dohodnino iz dohodka iz delovnega razmerja ta dohodek zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delojemalec. Ti prispevki na podlagi Zakona o prispevkih za socialno varnost znašajo 22,10 % bruto plače. Po 127. členu ZDoh-2 se akontacija dohodnine od dohodka iz zaposlitve izračuna in plača od dohodka izm A. d.d. prejel zaposlitve iz davčne osnove iz 41. do 45. člena tega zakona. Akontacija dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja se izračuna po stopnji 25 % od davčne osnove iz prvega odstavka in brez upoštevanja olajšav po tretjem odstavku tega člena, če delodajalec ni glavni delodajalec zaposlenega. Glavni delodajalec je po drugem odstavku 127. člena ZDoh-2 tisti delodajalec, pri katerem zavezanec dosega pretežni del dohodka iz delovnega razmerja. Tožnik je bil pri izplačevalcu zaposlen do 11. 2. 2009, sodna poravnava, na podlagi katere je bila odškodnina izplačana, pa je bila sklenjena 4. 11. 2009. Glede na to se po mnenju pritožbenega organa izplačevalec ne more šteti za glavnega delodajalca, zato se akontacija odvede po šestem odstavku 127. člena ZDoh-2. Pritožbeni organ je preveril tudi izračun prispevkov in akontacije dohodnine od odškodnine ter zaključil, da je ta pravilen, akontacija dohodnine pa se izračuna po 25 % stopnji.

Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da bi ob pravilni uporabi določb drugega in tretjega odstavka 127. člena ZDoh-2 in pravilnega obračuna drugih dohodkov iz delovnega razmerja z upoštevanjem veljavne prispevne stopnje prispevkov za socialno varnost in dohodninske lestvice morali biti tožeči stranki obračunani prispevki za socialno varnost v znesku 9.943,51 EUR od bruto osnove v znesku 44.993,25 EUR, prav tako bi morala biti obračunana akontacija dohodnine v znesku 14.025,30 EUR od osnove za obračun akontacije dohodnine v znesku 34.795,47 EUR. Izplačevalec dohodka je nepravilno in premalo obračunal in plačal prispevke za socialno varnost ter prav tako nepravilno in premalo obračunal in plačal akontacijo dohodnine po določbah ZDoh-2 in dohodninske lestvice za leto 2009. Napačno ravnanje izplačevalca dohodkov pri plačevanju prispevkov in akontacije dohodnine ne more iti v škodo tožeče stranke.

Po mnenju tožeče stranke je stališče tožene stranke, da izplačevalec ni glavni delodajalec tožnika v nasprotju z drugim odstavkom 127. člena ZDoh-2. Tudi iz pojasnil Ministrstva za finance z dne 18. 7. 2011 in 29. 12. 2004 nedvoumno izhaja, da je glavni delodajalec tista oseba, pri kateri zavezanec v davčnem obdobju dosega pretežni del svojega dohodka iz delovnega razmerja. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Po njenem mnenju se za glavnega delodajalca ne more šteti nekdo, s katerim dohodninski zavezanec ni v delovnem razmerju. Besedilo drugega odstavka 127. člena ZDoh-2 narekuje razumevanje glavnega delodajalca kot trenutnega delodajalca zavezanca. Po mnenju tožene stranke ni utemeljena interpretacija, da je glavni delodajalec pretekli delodajalec, ki zavezancu izplača enkratni znesek.

Tožeča stranka se s stališčem tožene stranke ne strinja. V vloženi pripravljalni vlogi pojasnjuje, da je drugi odstavek 127. člena ZDoh-2 je treba brati kot celoto. Zakon ne določa, da mora biti zavezanec v trenutku izplačila dohodka iz delovnega razmerja pri izplačevalcu tega dohodka zaposlen.

Pri svojih stališčih stranki vztrajata tudi v svojih nadaljnjih pripravljalnih vlogah, tožena stranka pa je še navajala, da je bilo izplačilo, ki je sporno tudi v tem upravnem sporu, predmet davčnega inšpekcijskega nadzora, izdana odločba pa je bila potrjena v upravnem sporu s sodbo I U 1311/2011 z dne 22. 11. 2011. Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v upravnem sporu I U 1311/2011 presojalo zakonitost odločbe, s katero je bilo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora družbi izplačevalki naloženo plačilo prispevkov za socialno varnost, ki jih ob izplačilu odškodnin (med njimi tudi odškodnine, obravnavane v tem upravnem sporu), ni obračunala in plačala in zavrnilo tožbo, s katero je družba izplačevalka naloženi obveznosti ugovarjala po temelju. V navedenem upravnem sporu višina davčnega odtegljaja (akontacije dohodnine po stopnji 25 %) ni bila sporna, zato sodišče tudi ni presojalo v davčnem postopku izračunanega bruto zneska odškodnine.

V predmetni zadevi je na prvem mestu spor o pravnem vprašanju - razlagi pojma glavni delodajalec. Po drugem odstavku 127. člena ZDoh-2 se akontacija dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja izračuna tako, da se za posamezni dohodek uporabijo stopnje dohodnine in lestvica iz 122. člena tega zakona preračunana na 1/12 leta, če je dohodek dosežen pri glavnem delodajalcu, ki ga zakon na tem mestu opredeli kot delodajalca, pri katerem zavezanec dosega pretežni del dohodka iz delovnega razmerja. Delodajalec je vsaka oseba, ki izplačuje dohodek iz zaposlitve (četrti odstavek 35. člena ZDoh-2).

V zvezi z opredelitvijo dohodka iz delovnega razmerja je treba opozoriti tudi na določbo prvega odstavka 35. člena ZDoh-2, po katerem se za dohodek iz zaposlitve šteje dohodek, prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve. To pa po mnenju sodišča, ob upoštevanju opredelitve delodajalca, govori v prid stališču tožeče stranke. V prid temu pa po presoji sodišča govorijo tudi dejanske okoliščine, ki jih v tožbi opisuje tožeča stranka, in ki se v davčnem postopku glede na stališče tožene stranke o uporabi prava niso ugotavljale.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. Pri tem naj upošteva mnenje sodišča izraženo v tej sodbi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in položaj izplačevalca presodi še z upoštevanjem dejanskih okoliščin konkretnega primera.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki skupaj z DDV znašajo 420,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).