Jedro

Vrsta in stopnja strokovne izobrazbe sta bistvena sestavna dela delovnega mesta. Če delodajalec bistveno spremeni navedena pogoja (npr. iz IV. v II. stopnjo strokovne izobrazbe), gre za drugo, novo delovno mesto.

Osnovna plača je bistveni sestavni del pogodbe o zaposlitvi.

Razporeditev oziroma razvrstitev na podlagi novega vrednotenja delovnih mest je dovoljena ob upoštevanju določb o razporejanju delavcev.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice in razveljavilo sklepa organov tožene stranke o razporeditvi in razvrstitvi tožnice z dne 19.12.1994 in 11.9.1995, s katerima je bila tožnica razvrščena na delovno mesto optika, na stroškovno mesto 030, tarifna skupina II, plačilni razred 4-8. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnico razporediti na delovno mesto, ki ustreza stopnji njene strokovne izobrazbe. Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača razliko v plači po osnovi za IV. tarifni razred, od 11.1.1995 dalje. Odločilo je tudi o stroških postopka.

Ugotovilo je, da je tožena stranka leta 1993 opravila novo vrednotenje delovnih mest, tudi delovnega mesta delavca po normi v optiki 030, na katerem je delala tožnica. Za to delovno mesto se zahteva enoletna poklicna šola, kar ustreza II. stopnji strokovne izobrazbe. Tožnica ima IV. stopnjo strokovne izobrazbe.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnica v smislu 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 v nadaljevanju: ZDR) ni bila razporejena na drugo delovno mesto. Tožnica pa je na podlagi izpodbijanih sklepov opravljala delo, ki ne ustreza njeni strokovni izobrazbi, ker ima IV. stopnjo strokovne izobrazbe. Po določbi 22. člena ZDR je delavec le v izjemnih primerih dolžan opravljati delo, za katerega se zahteva nižja strokovna izobrazba, zato sta izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita. Tožnica ima zaradi tega pravico do razporeditve na ustrezno delovno mesto in do razlike plače. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Ugotovilo je, da tožnica z izpodbijanima sklepoma ni bila razporejena na drugo delovno mesto. Delovno mesto, na katerem je tožnica delala, je bilo v skladu s kolektivno pogodbo podjetja le drugače vrednoteno. Ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica z vročitvijo izpodbijanih sklepov začela opravljati delo, ki ne ustreza njeni strokovni izobrazbi, saj je bila na to delovno mesto, ki ga je tožena stranka na novo ovrednotila, razporejena že od 1.1.1989. leta. V sporu torej ne gre za razporeditev, temveč za novo vrednotenje delovnega mesta, ki ga zaseda tožnica. Sodišča niso pristojna odločati o razporejanjih delavcev na delovna mesta, ker je za to pristojen delodajalec.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke prvega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da je v 22. členu ZDR določeno, da je delavec dolžan opravljati delo na delovnem mestu, za katerega se zahteva nižja strokovna izobrazba, v primerih izjemnih okoliščin. Delovno mesto, na katerem je tožnica prej delala, je drugače vrednoteno, zato gre za razporeditev. S sklepi tožene stranke je bila dejansko spremenjena tožničina razporeditev.

Revidentka je predlagala, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi.

Tožnica je dne 13.1. tega leta vložila dopolnitev revizije. Stranki sta po vložitvi odgovora na revizijo, vložili še pripravljalne spise (tožeča stranka enega, tožena stranka dva).

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP/77 vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da tožnica ni bila razporejena na drugo delovno mesto, temveč je bilo njeno delovno mesto le drugače ovrednoteno. V tem sporu torej ne gre za razporeditev, temveč za novo vrednotenje delovnega mesta. Za delovno mesto, na katerem dela tožnica, se zahteva enoletna poklicna šola in je razvrščena v II. tarifni razred.

Revizija je utemeljena.

V prvem odstavku 382. člena ZPP/77 je določeno, da mora stranka vložiti revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Sodba sodišča druge stopnje je bila vročena tožničinemu pooblaščencu dne 27.10.1998. Dopolnitve revizije z dne 12.1.1999, ki je bila priporočeno oddana na pošto dne 13.1.1999, revizijsko sodišče zato ni smelo upoštevati. Ni pa tudi upoštevalo vlog strank, ki so bile vložene po navedenem roku in po roku, ki je za odgovor na revizijo določen v tretjem odstavku 390. člena ZPP/77. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 395. členu ZPP/77 izrecno določeni. Takšna ureditev revizije zahteva od revidenta, da v reviziji navede, katere revizijske razloge uveljavlja, in da jih tudi utemelji.

Revizijsko sodišče na podlagi 386. člena ZPP/77 preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Kršitve iz 10. točke navedenega člena revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo.

Revidentka v reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar tega revizijskega razloga ni obrazložila in v reviziji tudi ni navedla, iz česa naj bi bilo mogoče sklepati, da je podana navedena kršitev. Zaradi določb 382. in 385. člena ZPP/77 revizijsko sodišče tega revizijskega razloga ni obravnavalo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) v tretjem odstavku 8. člena določa, da se s splošnim aktom določijo vrsta in stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti ter drugi posebni pogoji, potrebni za opravljanje del delovnega mesta. Vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, ki ju določi delodajalec za določeno delovno mesto, sta torej bistveni sestavni del določenega delovnega mesta. Po 11. členu ZDR se delovno razmerje sklene za določeno delovno mesto. Če torej delodajalec bistveno spremeni posebne pogoje, ki se zahtevajo za opravljanje del na določenem delovnem mestu, gre za drugo, novo delovno mesto. Na tako sistemizirano delovno mesto pa je delavec lahko le razporejen, ne pa razvrščen.

Iz prvega odstavka 11. člena ZTPDR in iz 11. člena ZDR izhaja, da delovno razmerje nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi navedene določbe ZDR organizacija oziroma delodajalec in delavec skleneta pogodbo o zaposlitvi, s katero se v skladu s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom dogovorita o tistih pravicah in posebnostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklepa delovno razmerje. V 6. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93, v nadaljevanju: SKPG) je določeno, da pogodba o zaposlitvi med drugim vsebuje tudi določbe o osnovni plači, dodatkih in nadomestilih. Da mora biti v pogodbi o zaposlitvi določena osnovna plača delavca (izhodiščni osebni dohodek), je izrecno določeno tudi v 5. alinei prvega odstavka 16. točke Kolektivne pogodbe podjetja I.K. (v nadaljevanju: KP tožene stranke). Plača je torej bistveni sestavni del vsebine pogodbe o zaposlitvi.

Za odločitev na drugi stopnji (če se je sodišče druge stopnje odločilo za spremembo sodbe sodišča prve stopnje) je pomembna vsebina pogodbe o zaposlitvi. Iz pogodbe bi bilo mogoče sklepati, ali je tožena stranka brez njene spremembe smela spremeniti pogoje za opravljanje delovnega mesta, na katerem je delala tožnica, tako, kot je to storila z izpodbijanima sklepoma, in ali je lahko spremenila tudi višino plače. Pogodba o zaposlitvi ni bila uporabljena kot dokaz.

V 22. členu ZDR je določeno, da je delavec dolžan opravljati delo na delovnem mestu, za katero se zahteva nižja strokovna izobrazba, v primerih izjemnih okoliščin, določenih s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom. Podobna je določba 174. točke KP tožene stranke, ki določa, da je zaposleni med zaposlitvijo lahko razporejen v višjo ali nižjo tarifno skupino ter v višji ali nižji tarifni razred le v primerih, ki so v osmih alinejah prvega odstavka navedene točke izčrpno našteti. V tej točki ni določeno, da bi bilo delavca dovoljeno razporediti v primeru, ki je obravnavan v tem sporu.

Navedenih določb ZDR in KP tožene stranke sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, ker ju ne navaja kot pravno podlago za odločitev.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo trditve tožene stranke, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju s 135. členom ZDR, ki v tretjem odstavku določa, da se delavcu s pogodbo o zaposlitvi ne more spremeniti razporeditev na delovno mesto, na katero je bil razporejen ob uveljavitvi ZDR. Pri spremembi sodbe sodišča prve stopnje (v škodo tožnice) bi lahko bilo pomembno vprašanje, ali je tožena stranka z izpodbijanima sklepoma posegla v pravice, ki jih ima tožnica po navedeni določbi ZDR in ali se je to zgodilo šele leta 1994, čeprav je prvo besedilo ZDR začelo veljati 24.4.1990. Po mnenju revizijskega sodišča sodišče druge stopnje pri spremembi sodbe sodišča prve stopnje ni upoštevalo navedenih pravnih norm, ki bi jih glede na doslej ugotovljeno dejansko stanje moralo upoštevati.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni bilo pogojev za spremembo sodbe sodišča prve stopnje, zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP/77 odločilo kot v 1. točki izreka.

O stroških revizijskega postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP/77. Določbe ZPP/77 in ZTPDR je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.