Jedro

To, ali je mala komunalna čistilna naprava (MKČN) sploh postavljena in služi komunalni opremi objekta, je po presoji sodišča mogoče ugotoviti z ogledom na kraju samem oziroma pred izvedbo ogleda tega ni mogoče izključiti. Načeloma namreč za tako preveritev ni potrebno nobeno posebno strokovno znanje, razen če ne bi bilo jasno, ali je naprava res MKČN ali če bi se MKČN nahajala tik ob meji, tako da ne bi bilo na prvi pogled jasno, na kateri parceli je.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, št. 351-2058/2019-32 z dne 9. 8. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 469,70 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

III.Zahtevek stranke z interesom po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1.Upravna enota Ljubljana je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo ugodila zahtevi investitorja (v predmetnem upravnem sporu stranke z interesom) za legalizacijo obstoječega enostanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 2263/8-del, k. o. ..., s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo, po dokumentaciji DGD št. 21/18, z datumom februar 2019, dopolnitev 1 - oktober 2019, dopolnitev 2 - december 2019 in dopolnitev 3 - marec 2021, z opisom gradnje, kot izhaja iz točke I. izreka izpodbijane odločbe.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ zahtevi za legalizacijo prvič ugodil z odločbo z dne 18. 6. 2020, vendar je pritožbeni organ na podlagi tožnikove pritožbe prvostopenjsko odločbo odpravil z utemeljitvijo, da bi se moral prvostopenjski organ po četrtem odstavku 41. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) prepričati o dejanskem stanju na terenu. V ponovljenem postopku organ ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za legalizacijo, vključno s skladnostjo objekta z določbami Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (v nadaljevanju OPN MOL ID). Izjema so odmiki od parc. št. 2263/206, 2263/9, 2264/222 in 2264/221, k. o. ..., ki so manjši od predpisanih v prvem oziroma šestem odstavku 24. člena OPN MOL ID, vendar pa so skladni s podrobnimi prostorskimi izvedbenimi pogoji (v nadaljevanju PPIP) za EUP VI-400, po katerem je legalizacija dopustna ob upoštevanju geodetskega načrta obstoječega stanja z dne 10. 3. 2015, št. GEK-13/2015, kar je v obravnavanem primeru upoštevano. Prvostopenjski organ med drugim ugotavlja tudi, da je objekt priključen na malo komunalno čistilno napravo (v nadaljevanju MKČN).

3.Ugovore tožnika zoper legalizacijo prvostopenjski organ zavrača. Meni, da fotografija jaška in odtočne cevi, ki jo je predložil tožnik, ne izkazuje, da gre za odtočno cev iz investitorjevega objekta, speljano v jašek na tožnikovi parceli. Dokazna vrednost fotografij tako ni takšna, da bi organ lahko podvomil v pravilnost podatkov v dokumentaciji za legalizacijo. Glede na to organ z ogledom po 199. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne bi mogel preveriti kje potekajo cevi za odpadno vodo z investitorjevega objekta. Glede odvoda meteornih voda upravni organ meni, da predloženi geodetski načrt z vrisano ponikovalnico, podkrepljen s fotografijami odtočne cevi in ponikovalnice, predstavlja ustrezen dokaz o stanju na terenu.

4.Toženka je kot drugostopenjski organ zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Navaja, da se je treba po četrtem odstavku 41. člena GZ v ugotovitvenem postopku prepričati o dejanskem stanju, ki je na terenu, pri čemer pa je ogled na terenu le eden izmed (zanesljivih) dokazov o dejanskem stanju. Če je mogoče stanje ugotoviti drugače, je dopusten tudi drugačen dokaz. Strinja se s prvostopenjskim organom, da bi uradna oseba težko preverila potek cevi za odpadno vodo iz investitorjevega objekta. Zato je mogoče slediti temu, da je bilo stanje na terenu ugotovljeno na drugačen način, tj. s predložitvijo geodetskega načrta obstoječega stanja in fotografijami, ki jih je predložil investitor.

5.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da iz četrtega odstavka 41. člena GZ izhaja, da se mora organ v primeru že obstoječega objekta prepričati o dejanskem stanju na terenu, kar je prvostopenjskemu organu v odločbi z dne 25. 8. 2020 naložil tudi drugostopenjski organ. Prvostopenjski organ pa v ponovljenem postopku temu neupravičeno ni sledil, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Toženka v drugostopenjski odločbi pojasnjuje, da naj bi prvostopenjski organ v ponovljenem postopku dopolnil dokazni postopek s tem, ko je vpogledal v posredovano dokumentacijo stranke z interesom (geodetske posnetke) in tri priložene fotografije z dne 21. 2. 2021 in z dne 31. 3. 2021. Ob tem toženka navaja stališče, da naj bi bil ogled na kraju samem le en izmed zanesljivih dokazov o dejanskem stanju, v primeru, ko je tega mogoče ugotoviti tudi drugače, pa je dopusten tudi drugačen dokaz. Tožnik se s tem ne strinja, saj predložena dokumentacija ne odraža resničnega dejanskega stanja v naravi, predloženi fotografiji pa prikazujeta zgolj z zunanje strani viden pokrov "urejene" ponikovalnice za meteorne vode in žleba, nikjer pa na fotografijah nista vidna jaška MKČN, ki bi dokazovala prisotnost vgrajene MKČN. Slednja namreč ne obstaja, stranka z interesom je ni kupila in je in vgradila, tako pa je tudi logično, zakaj je ni na fotografijah. MKČN je po projektu vrisana na dvorišču na vzhodni strani obstoječega objekta na parc. št. 2263/8, na tožnikovih fotografijah z dne 14. 12. 2021 pa je razvidno, da na dvorišču te parcele ni nobenih jaškov. Dejansko stanje je tako očitno drugačno od tega, kar je stranka z interesom z listinsko dokumentacijo predložila upravnemu organu.

6.Odpadne vode stranke z interesom se iz njenega objekta še naprej izlivajo v kanalizacijsko cev, ki brez pravnega temelja poteka skozi nepremičnino parc. št. 2264/221 v lasti tožnika. To bil lahko ob neposrednem ogledu potrdil že en sam poteg vode v stranišču stranke z interesom, prvostopenjski organ pa bi ob tem tudi s težavo našel vgrajeno MKČN. Iz upravnih odločb tudi ne izhaja, zakaj sta upravna organa bolj verjela izjavam in dokazom stranke z interesom kot tožnikovim in nista na terenu preverjala očitkov, da MKČN ni. Gre za neenakopravno obravnavo strank. Toženka je s svojo odločbo izvotlila predhodno izdano odločbo, tožniku ni jasno, zakaj se prvostopenjski organ upira izvedbi dokaza z ogledom.

7.Zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Izpodbijana odločba je bila izdana brez tega, da bi stranka z interesom predložila vsa potrebna soglasja, konkretno soglasje tožnika za uporabo kanalizacijske cevi na njegovi nepremičnini, prav tako tožnik ni izkazal, da ima urejeno odvajanje odpadnih voda prek MKČN.

8.Tožnik zatrjuje še, da tudi ponikovalnica za odvajanje meteornih voda ni bila izvedena. Na fotografiji je zgolj pokrov, odložen na travi, pod njim ni nič izkopano. Tudi s tem v zvezi je prvostopenjski organ naivno sledil stranki z interesom, dejansko stanje je napačno ugotovljeno.

9.Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi - op. sodišča) in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške upravnega spora.

10.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

11.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da MKČN ni mogoče postaviti dokler izpodbijana odločba ni pravnomočna. Izgradnje MKČN se bo lotila takoj, ko bodo za to izpolnjeni pogoji, tj., ko bo odločba o legalizaciji pravnomočna. Sicer pa je objekt v celoti skladen z DGD. Opozarja na prekluzijo, saj tožnik šele v tožbi uveljavlja nezadostne odmike stavbe, žlebov in ograje. Ograja je skladno z določbami OPN MOL ID postavljena ob parcelni meji, vendar na zemljišču stranke z interesom. Drži, da je stranka z interesom postavila vrtna vrata, vendar je ključe izročila tožniku, tako da nujna pot ni ovirana. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno. Stranka z interesom sodišču predlaga zavrnitev tožbe, tožniku naj sodišče naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

12.Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo. Izpostavlja, da stranka z interesom priznava neobstoj MKČN, iz izpodbijane odločbe pa nasprotno izhaja, da je objekt priključen na MKČN.

13.Sodišče je v zadevi dne 11. 10. 2023 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo je udeležila tožnik (osebno in po pooblaščencu) ter stranka z interesom (osebno in po pooblaščencu). Toženka je sodišču sporočila, da se glavni obravnavi odpoveduje.

14.Stranka z interesom se je na glavni obravnavi strinjala, da sodišče s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da MKČN v času izdaje izpodbijane odločbe na parceli stranke z interesom dejansko ni bila izvedena, šteje za nesporno. Ob tem je pojasnila, da izmed okoliških objektov, ki so legalizirani, praktično noben nima zgrajene MKČN, temveč imajo to urejeno s pomočjo greznic. Poleg tega je stališče Mestne občine Ljubljana, da bo v zadevnem naselju predvidoma v naslednjem letu zgradila novo kanalizacijsko omrežje, kar izhaja tudi iz javnih podatkov.

15.Tožnik je navedbe stranke z interesom glede objektov v okolici označil za nerelavantne za odločitev v zadevi. Pomembno in pravno relevantno v tem sporu je zgolj, ali ima objekt stranke z interesom zgrajeno MKČN. Slednje pa nima, kot je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno.

16.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2 - A5, v fotografiji, ki sta priloga odgovora na tožbo stranke z interesom na list. št. C2, ter v listine v upravnem spisu zadeve.

17.Dokazni predlog tožnika po vpogledu v fotografije na list. št. A6 in A7 je sodišče zavrnilo kot nedopusten, saj gre za dokaze, ki v času upravnega postopka niso obstajali (52. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1) - navedeni fotografiji sta namreč nastali 13. in 14. 12. 2021, to pa je po izdaji izpodbijane odločbe. Dokazna predloga po zaslišanju tožnika ter po ogledu na kraju samem je sodišče zavrnilo kot nepotrebna, saj za odločitev v zadevi relevantno dejansko stanje (da MKČN v času izdaje izpodbijane odločbe na parceli stranke z interesom ni bila izvedena) med strankami ni sporno.

18.Dokazne predloge stranke z interesom po zaslišanju strank ter vpogledu v listine na list. št. C3 - C5 (zapisnik N 639/2019 z dne 2. 3. 2021, prvo in drugo stran sklepa IV P 450/2019 z dne 9. 7. 2021 ter prve tri strani sodbe in sklepa IV P 828/2018 z dne 5. 9. 2019) je sodišče zavrnilo kot nedopustne. Stranka z interesom izvedbe teh dokazov ni predlagala v upravnem postopku, njihovega predlaganja šele v upravnem sporu pa po presoji sodišča ni upravičila (52. člen ZUS-1). Dokaz z zaslišanjem strank je, kolikor se nanaša na dokazovanje dejanskega stanja v zvezi z MKČN, tudi nepotreben, saj dejstvo, da MKČN v času izdaje izpodbijane odločbe na parceli stranke z interesom ni bila izvedena, med strankami ni sporno. Dokaze z vpogledom v listine na list. št. C3 - C5 ter v listino na list. št. C6 (prvi dve strani sodbe I Cp 257/2020 z dne 17. 6. 2020) je sodišče zavrnilo tudi kot nerelevatne. S temi dokazi se namreč dokazujejo dejstva (potek drugih sodnih postopkov), ki za odločitev v predmetni zadevi niso relevantna.

19.Tožnik zavrnitvi njegovih dokaznih predlogov na izrecno vprašanje sodnika na glavni obravnavi ni ugovarjal.

20.Stranka z interesom je na glavni obravnavi navedla, da je zavrnjene dokaze predlagala za dokazovanje dejstev, s katerimi nasprotuje navedbam tožnika, in sicer gre za navedbe, ki jih tožnik izpostavlja zgolj v tem postopku, ni pa jih izpostavljal v upravnem postopku. Je pa tudi stranka z interesom mnenja, da okoliščine, ki jih tožnik izpostavlja v postopku, niso pravno relevantne za izdajo izpodbijane odločbe. Takšnemu ugovoru stranke z interesom sodišče ni moglo slediti, saj stranka z interesom na glavni obravnavi ni konkretizirala, katera konkretna nova dejstva naj bi tožnik uveljavljal v tožbi. Kolikor se ugovor stranke z interesom nanaša na zatrjevano tožnikovo novo navajanje nezadostnih odmikov stavbe, žlebov in ograje (kot je stranka z interesom to uveljavljala v odgovoru na tožbo), pa sodišče ugotavlja, da tožnik (v nasprotju z drugačnim zatrjevanjem stranke z interesom) s tem v zvezi v tožbi ali pripravljalni vlogi ni podal nobenih navedb.

21.Tožba je utemeljena.

22.Po četrtem odstavku 116. člena GZ se zahtevi za legalizacijo ugodi, če: - je objekt skladen z veljavnimi predpisi ali s predpisi, ki so veljali v času začetka gradnje, ki je predmet legalizacije;- je dokumentacijo za legalizacijo podpisal pooblaščeni arhitekt ali inženir, ki je bil v času izdelave dokumentacije vpisan v imenik pristojne poklicne zbornice, ter je njen sestavni del njegova podpisana izjava, da so izpolnjene zahteve iz 15. člena tega zakona po veljavnih predpisih ali predpisih, ki so veljali v času začetka gradnje; - so bila pridobljena mnenja mnenjedajalcev, da izvedena gradnja izpolnjuje pogoje po veljavnih predpisih ali predpisih, ki so veljali v času začetka gradnje; - je bil plačan komunalni prispevek oziroma so bile na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti v zvezi s plačilom komunalnega prispevka; - je izkazana pravica graditi v skladu s 35. členom tega zakona; - je stavba, ki je predmet zahteve, evidentirana v katastru stavb in objekt gospodarske javne infrastrukture, evidentiran v katastru gospodarske javne infrastrukture in - je zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta v skladu z določbami tega zakona. Skladno s četrtim odstavkom 41. člena GZ se mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve v ugotovitvenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki se nanaša na obstoječi objekt, prepričati o dejanskem stanju, ki je na terenu.

23.V obravnavani zadevi je sporno, ali sta upravna organa pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje v zvezi z zagotovljeno minimalno komunalno oskrbo objekta, za katerega je izdano dovoljenje za legalizacijo.

24.Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi (kot predstavljeno že uvodoma) med drugim ugotavlja, da je objekt stranke z interesom priključen na MKČN.

25.Tožnik po presoji sodišča s tem v zvezi utemeljeno opozarja, da se je toženka pri ugotovitvi, da je odvajanje odpadnih voda zagotovljeno z MKČN, neupravičeno oprla zgolj na listinske dokaze. Iz 6. alineje prvega odstavka 115. člena GZ namreč izhaja, da mora dokumentacija za legalizacijo vsebovati posnetek obstoječega stanja izvedenega objekta, ki ustreza dejanskemu stanju na terenu. Tožnik je v upravnem postopku zatrjeval, da ne drži, da je na parceli stranke z interesom izvedena MKČN, in da je DGD, ki jo prikazuje kot obstoječo, nepravilen. Odpadne vode naj bi se stekale v ponikovalnico na njegovi parceli. Predlagal je, naj si organ stanje ogleda na kraju samem. Toženka je v zvezi s tem le posplošeno navedla, da "iz grafičnih prikazov dokumentacije za legalizacijo izhaja, da je komunalna infrastruktura v celoti urejena na investitorjevi parceli", in pojasnila zgolj to, da uradna oseba z ogledom na terenu stanja ne bi mogla preveriti.

26.To, ali je MKČN sploh postavljena in služi komunalni opremi objekta, je po presoji sodišča mogoče ugotoviti z ogledom na kraju samem oziroma pred izvedbo ogleda tega ni mogoče izključiti. Načeloma namreč za tako preveritev ni potrebno nobeno posebno strokovno znanje, razen če ne bi bilo jasno, ali je naprava res MKČN ali če bi se MKČN nahajala tik ob meji, tako da ne bi bilo na prvi pogled jasno, na kateri parceli je. Ob tem pa je potrebno ugotoviti tudi, da je med strankami nesporno, da MKČN v času izdaje izpodbijane odločbe na parceli stranke z interesom ni bila izvedena. Iz navedenega izhaja, da posnetek obstoječega stanja izvedenega objekta očitno ne ustreza dejanskemu stanju na terenu, kar je v nasprotju s citirano določbo 6. alineje prvega odstavka 115. člena GZ in četrtega odstavka 41. člena GZ, upravna organa pa sta v predmetni zadevi nepopolno oziroma zmotno ugotovila dejansko stanje. S tem povezani tožbeni očitki so utemeljeni.

27.Sodišče v zvezi z navedbami stranke z interesom o tem, da bo MKČN postavila po pravnomočnosti dovoljenja za legalizacijo, pripominja še, da so se po Uredbi o razvrščanju objektov, ki je veljala v času veljavnosti GZ-1, čistilne naprave z zmogljivostjo do 50 PE, ne glede na globino vkopa in globino podzemnih delov, štele za enostavne objekte, za katerih postavitev torej gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno. Iz 7. točke mnenja VO-KA, št. VOK-351-984/2019-004 z dne 18. 3. 2019, pa izhaja, da MKČN z zmogljivostjo pod 50 PE zadostuje. Ali so sosednji objekti opremljeni z MKČN ali ne, na kar se je tožnik skliceval na glavni obravnavi, ni relevantno. Prav tako se sodišče v tej sodbi ne opredeljuje do tega ali je MKČN po OPN MOL ID obvezna, saj to za odločitev v tem upravnem sporu ni potrebno.

28.Ker je med strankama sporno tudi to, ali ima stranka z interesom na svoji nepremičnini urejeno ponikovalnico, sodišče sodi, da je bil že s tem, ko je MKČN v DGD vrisana, čeprav je na kraju samem ni, vzpostavljen dvom v to, ali DGD v tem delu pravilno prikazuje dejansko stanje ali pa je tudi glede ponikovalnice nepravilen. Po presoji sodišča je tudi preveritev s tem v zvezi mogoče opraviti z ogledom na kraju samem oziroma tega pred izvedbo ogleda ni mogoče z gotovostjo izključiti, kot je to storila toženka.

29.Ker sta upravna organa v zadevi nepopolno oziroma zmotno ugotovila dejansko stanje, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

K II. točki izreka:

30.Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

31.Izrek o stroških tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

32.Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se mu v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, povečano za 22 % DDV (tožnikov odvetnik je zavezanec za DDV), skupaj tako v višini 469,70 EUR.

33.Sodišče tožniku ni priznalo priglašenih stroškov pripravljalne vloge z dne 7. 3. 2022 (povišanja stroškov za 10% skladno s 4. členom Pravilnika), saj navedbe v tožnikovi pripravljalni vlogi niso vplivale na odločitev sodišča v zadevi, pripravljalna vloga pa tako ni bila potrebna. Prav tako sodišče tožniku ni priznalo ostalih priglašenih stroškov (pristop na narok, kilometrina, izostanek iz pisarne, materialni in administrativni stroški), saj so ti stroški že zajeti v pavšalnem znesku stroškov po Pravilniku, za njihovo priznanje izven okvirov Pravilnika pa podlage ni najti.

34.Priznane stroške v višini 469,70 EUR je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

K III. točki izreka:

35.Povrnitev stroškov postopka je zahtevala tudi stranka z interesom.

36.Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je treba glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1.1

37.Sodišče ugotavlja, da je imela stranka z interesom v predmetnem upravnem sporu interes, da se izpodbijana odločba ne odpravi, zaradi česar je njena pravica do povrnitve stroškov odvisna od uspeha toženke v tem upravnem sporu (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je sodišče ugotovilo, da toženka v upravnem sporu ni uspela, je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom.

1Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.