Jedro

Tožnik, ki je po odpustu iz vojske prečkal cesto na poti domov, ni opravljal vojaških del oz. opravil v času nesreče. Vojaško dolžnost, ki se uresničuje v Slovenski vojski, je treba razumeti predvsem kot opravljanje vojaške službe v smislu 13. točke 5. člena ZObr, ki je po navedeni določbi zlasti opravljanje vojaških in drugih del v vojaških poveljstvih, enotah in zavodih ter drugih sestavah vojske in na določenih delovnih mestih v ministrstvu, pristojnem za obrambo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 21.2.2001; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici na podlagi določbe 2. odstavka 274. člena ter 275. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) razveljavila odločbo Uprave za obrambo M., Izpostave M. z dne 25.1.2001, s katero je le-ta podelila tožniku na podlagi 18. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 in drugi, ZObr) enkratno denarno pomoč v znesku 509.427,00 SIT.

Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni imela razlogov, ki bi utemeljevali razveljavitev prvostopenjske odločbe po nadzorstveni pravici (2. odstavek 274. člena ZUP). Po določbah Zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91 in drugi, ZVojD) obsega vojaška dolžnost tudi dolžnost služiti vojaški rok. Po določbi 1. odstavka 5. člena ZVojD vojaški obveznik postane vojaška oseba, ko stopi v vojaško enoto oziroma v vojaški zavod Slovenske vojske. Vojaški obveznik je med izvrševanjem vojaške dolžnosti, če ga pokliče pristojni organ, glede pravic in dolžnosti izenačen z vojaško osebo in sicer od odhoda iz stanovanja do vrnitve v stanovanje v kraju stalnega prebivališča (1. točka 3. odstavka 5. člena ZVojD). V okvir izvrševanja vojaške dolžnosti torej po navedeni določbi sodi tudi čas, ki ga vojaški obveznik porabi za prihod v vojaško enoto (potem ko je vpoklican) in za vrnitev v stanovanje v kraju stalnega prebivališča (po odpustu iz vojaške enote). Vojaški obveznik je torej na vojaški dolžnosti od odhoda iz stanovanja do vrnitve v stanovanje. Ker je vojaška dolžnost le ena izmed vrst obrambnih dolžnosti, termin "opravljanje obrambnih dolžnosti" iz 1. odstavka 18. člena ZObr glede vojaških obveznikov zajema tudi potrebno pot za prihod za opravljanje obrambne dolžnosti, kakor tudi za vrnitev v stanovanje v kraju stalnega ali začasnega prebivališča. Zato tožena stranka napačno razlaga opravljanje obrambnih dolžnosti, ko to veže le na opravljanje določenih del, nalog oziroma aktivnosti med vojaško službo, ko ima možnost nadzora nad vojaškimi obvezniki. Ker je tožnik utrpel poškodbo po odpustu iz vojaške enote ob vračanju v stanovanje v kraju stalnega prebivališča, gre za poškodbo v zvezi z opravljanjem obrambnih dolžnosti. V postopku pa ni bilo ugotovljeno, da bi bila ta vzročna zveza med vračanjem domov in poškodbo pretrgana. Zato ni mogoče trditi, da je prvostopenjski organ očitno kršil materialni zakon, ko je tožnikovo poškodbo, ki jo je utrpel na poti po odpustu s služenja vojaškega roka do doma, štel za poškodbo, nastalo pri opravljanju obrambnih dolžnosti po določbi 1. odstavka 18. člena ZObr.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožnikovo tožbo zavrne, ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Navaja, da čeprav iz dokumentacije v spisu ni razvidno, kdaj je bil tožnik odpuščen s služenja vojaškega roka, kje je natančno prišlo do škodnega dogodka, deloma pa se razlikujejo tudi navedbe o nastanku poškodbe, in tako ni mogoče z gotovostjo trditi, da je do poškodbe prišlo na poti s služenja vojaškega roka do stanovanja v kraju stalnega prebivališča, je glede na vsebino instituta razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici, tožena stranka pri odločanju morala izhajati iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovil organ prve stopnje, to pa je, da je do poškodbe v konkretnem primeru prišlo na poti po odpustu s služenja vojaškega roka v stanovanje v kraju stalnega prebivališča. Sporno pa je, ali je mogoče šteti, da je ta dogodek nastal pri opravljanju obrambne, oziroma v konkretnem primeru vojaške dolžnosti. Res je sicer, da so vpoklicani vojaški obvezniki v času od odhoda iz stanovanja in po odpustu do vrnitve v stanovanje v kraju stalnega prebivališča glede pravic in dolžnosti izenačeni z vojaško osebo, vendar ta okoliščina ni pomembna za priznanje pravice do enkratne denarne pomoči. Pomembno pa je, da tožnik v času škodnega dogodka ni več opravljal vojaške dolžnosti v smislu opravljanja določenih del in nalog oziroma aktivnosti v vojaški enoti, temveč se je dogodek pripetil že po odpustu s služenja vojaškega roka, med aktivnostmi, ki niso v nobeni zvezi z vojaško službo, in kjer so tudi bistveno omejene možnosti nadzora s strani pristojnih vojaških starešin v smislu preprečevanja takšnih dogodkov. Določba 17. člena ZObr, s katero utemeljuje sodišče prve stopnje svojo odločitev, se veže izključno na pravice iz 17. člena tega zakona, medtem ko takšne določbe 18. člen ZObr nima. Po obrazlagi, ki jo je zavzelo sodišče v izpodbijani sodbi, bi bila namreč določba 2. odstavka 17. člena popolnoma odveč. Vsekakor je odpust s služenja vojaškega roka mogoče obravnavati kot dovoljen odhod, dogodka, ki je povzročil tožnikovo poškodbo, pa tudi ni mogoče neposredno povezovati z obrambno oziroma vojaško dolžnostjo. S tem, ko je organ prve stopnje tožniku priznal pravico do enkratne denarne pomoči, je očitno kršil materialni zakon, saj za priznanje omenjene pravice ni bil izpolnjen eden od treh, kumulativno zahtevanih pogojev.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 18. člena ZObr, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje, se enkratna denarna pomoč lahko dodeli državljanu, ki se je v miru pri opravljanju obrambnih dolžnosti poškodoval brez svoje krivde tako, da je njegov organizem okvarjen najmanj za 20 % po predpisih o vojnih invalidih. Obrambna dolžnost pa se po določbi 6. člena ZObr lahko izvršuje kot vojaška dolžnost v Slovenski vojski in v enotah za zveze, kot delovna dolžnost ali kot materialna dolžnost. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je do tožnikove poškodbe prišlo dne 7.6.2000, ko se je po odpustu iz vojske vračal domov, pri prečkanju ceste pa poškodoval tako, da je dobil 20 % okvaro organizma. Med strankama je sporno, ali je tožnik dobil poškodbe pri opravljanju vojaške službe in ali je organ prve stopnje pri odločanju o enkratni denarni pomoči očitno kršil materialno pravo ter s tem v zvezi, ali je tožena stranka imela zakonito podlago za uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici po določbi 2. odstavka 274. člena ZUP.

Po presoji pritožbenega sodišča je treba vojaško dolžnost, ki se uresničuje v Slovenski vojski, razumeti predvsem kot opravljanje vojaške službe v smislu 13. točke 5. člena ZObr, ki je po navedeni določbi zlasti opravljanje vojaških in drugih del v vojaških poveljstvih, enotah in zavodih ter drugih sestavah vojske in na določenih delovnih mestih v ministrstvu, pristojnem za obrambo. Zato tožnik, ki je po odpustu iz vojske prečkal cesto na poti domov, ni opravljal vojaških del oziroma opravil v času nesreče. Po presoji pritožbenega sodišča tožnik torej ni bil poškodovan pri opravljanju obrambnih dolžnosti. Pojma obrambna dolžnost pa ni mogoče drugače razumeti, kot je to navedeno v 13. točki 5. člena ZObr in v 6. členu ZObr. Pri določanju enkratne denarne pomoči je zato po presoji pritožbenega sodišča pri organu prve stopnje prišlo do očitne kršitve materialnega prava in ker je bila odločba tožene stranke izdana v zakonitem enoletnem roku, je imela tožena stranka podlago za uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici v določbi 2. odstavka 274. člena ZUP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena in 1. odstavka 59. člena ZUS, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.